• Grega Repovž

    Grega Repovž

    19. 12. 2014

    Mladina 51

    Uvodnik

    Pogum

    Dobro leto je trajalo, da je zgodba o nujnosti privatizacije, ki sta jo iz bruseljskih dvorov nazadnje prinesla premierka Alenka Bratušek in finančni minister Uroš Čufar, v javnosti začela razpadati. Pred javnost je bila postavljena kot nujna žrtev, ki je bila potrebna, da k nam ni prišla tako imenovana trojka. Ali nam bodo zapirali delovna mesta, šole in bolnišnice ali pa bomo dali na trg izbranih 15 slovenskih podjetij. Danes tudi ni več nobenega dvoma, kako ta igra poteka: predsedniki vlad močnih evropskih držav dajo soglasje k pomoči oziroma jamstvom neki državi, če od tega kaj imajo. Ne oni osebno, če imajo kaj od tega nemška podjetja, saj ima to tako in tako multiplikativne in pozitivne učinke na celotno njihovo gospodarstvo. Ni več nobenega dvoma, da je nemška vlada soglasje k pomoči pogojevala – seveda neformalno – s prodajo nekaterih podjetij. Seveda nobeni slovenski vladi ni treba zagotoviti, da bodo ta podjetja res prodana nemškim podjetjem – a ta so tista, ki imajo malodane edina v Evropi kapital in močan strateški interes, da obvladujejo ta del Evrope. Tako močan strateški interes, da so pripravljena ponuditi več, saj obvladujejo že toliko podobnih družb, da hitreje in lažje pridejo do potrebnih sinergij. Več

  • 19. 12. 2014

    Politika

    Zakaj sem podpisal peticijo? - Dr. Bogomir Kovač, ekonomist

    Peticijo sem podpisal, ker vem, da bo pri njej primanjkovalo ekonomistov, ki običajno prvi podležejo tržni ideologiji in slabo razumejo širše politične konsekvence privatizacije. In zato, ker nasprotujem »razprodaji« in absolutni zmešnjavi pri sedanji privatizaciji. Zgodovina Treuhanda v Nemčiji dokazuje, kam pripeljejo organizirane privatizacije, toda razkritja korupcije in dobesednih poslovnih zločinov bodo v zgledni Nemčiji uradno prišle na dan leta 2030. Sloveniji primanjkuje kapitala, domačega in tujega, toda sedanja privatizacija je predvsem plen finančnih in poslovnih špekulantov, manj je pravih poslovnih namer za trajnostni preboj podjetij in države.

     Več v tiskani Mladini. Peticijo Preprečite razprodajo lahko podpišete tule>> Več

  • 19. 12. 2014

  • 19. 12. 2014

    Politika

    Posledice privatizacije, primer Tobačne Ljubljana

    Velike tuje korporacije kupujejo manjša, regionalna podjetja predvsem zaradi širitve trga. V takšnih primerih so kupljeni delavci s tovarno vred prej breme kot naložba. Najboljši dokaz tega v Sloveniji je privatizacija Tobačne Ljubljana. Ob razpadu Jugoslavije je Tobačna Ljubljana na leto proizvedla od sedem do osem milijard cigaret, trikrat več kot recimo hrvaška tobačna tovarna TDR iz Rovinja. Leta 1991 je Slovenija Tobačno Ljubljana za okrog 60 milijonov evrov prodala mednarodni korporaciji REEMTSMA Cigarettenfabriken iz Hamburga in SEITI iz Pariza. Ti dve sta nato podjetje prodali naprej angleški družbi Imperial Tobacco; ta je leta 2004 ukinila 400 delovnih mest in proizvodnjo preselila na Poljsko. Da delovna mesta v Ljubljani dejansko niso bila nekonkurenčna, dokazuje prav primerjava s Hrvaško: v času, ko je ljubljanska Tobačna propadala, se je obratno sorazmerno krepil položaj tovarne TDR iz Rovinja. Ta je v tem času odprla 400 novih delovnih mest in danes proizvaja 16 milijard cigaret na leto. Njena tržna vrednost znaša sedaj okrog 600 milijonov evrov.


    Več v tiskani Mladini. Peticijo Preprečite razprodajo lahko podpišete tule>> Več

  • 19. 12. 2014

    Politika

    Zakaj sem podpisala peticijo? - Dr. Renata Salecl, filozofinja

    Praksa zategovanja pasu in zahteve za prodajo državnega premoženja sta ključna mehanizma, ki omogočata nadaljevanje neoliberalni ideologiji. Ko nas prepričujejo, da je prodaja premoženja nekaj za skupno dobro, se moramo vprašati, za čigavo partikularno dobro pravzaprav gre. Ob prodaji se bodo ob kupcih lahko veselili predvsem razni posredniki, ocenjevalci, advokati in najbrž tudi kakšni politiki, ki upajo na kakšno svetovalno ali nadzorno vlogo, ko jim poteče mandat. Državnega premoženja ni treba prodajati. Lahko se bolje upravlja. Lahko se bolje nadzoruje upravljavce.

     Več v tiskani Mladini. Peticijo Preprečite razprodajo lahko podpišete tule>> Več

  • 19. 12. 2014

  • 17. 12. 2014

    Politika

    Peticija: Preprečite razprodajo!

    Peticijo proti privatizaciji in proti razprodaji državnega premoženja je pripravil dr. Jože Mencinger, že v izhodišču pa jo je podpisalo že več kot sto državljanov, med njimi več kot deset akademikov, profesorjev in strokovnjakov različnih strok. Peticijo podpira tudi uredništvo Mladine. Podpisnike druži skupno prepričanje, da je razprodaja državnega premoženja dolgoročno škodljiva za Slovenijo. Sedaj jo lahko podpišete tudi vi. Več

  • Damjana Kolar

    19. 12. 2014

    Kultura

    Pilon v prvi svetovni vojni

    V Pilonovi galeriji Ajdovščina bo od 19. decembra 2014 do 1. februarja 2015 na ogled študijsko-dokumentarna razstava Pilon v prvi svetovni vojni, ki je nastala v sodelovanju z Goriškim muzejem. Na ogled bodo risbe, akvareli in ilustracije, ki jih je Veno Pilon ustvaril na fronti in v ruskem ujetništvu, razstavo pa dopolnjuje korespondenca med Venom Pilonom in Stanom Kosovelom, bratom kraškega poeta Srečka Kosovela. Več

  • 19. 12. 2014

    Politika

    Jure Trampuš o peticiji Preprečite razprodajo!

    Peticijo je do zdaj podpisalo že 4300 ljudi!
    Peticijo lahko podpišete tule>>

    https://w.soundcloud.com/player/?url=https%3A//api.soundcloud.com/tracks/182217116&color=ff5500&auto_play=false&hide_related=false&show_comments=true&show_user=true&show_reposts=false

    Več

  • Jure Trampuš

    19. 12. 2014

    Mladina 51

    Politika  Za naročnike

    Luka Mesec

    »Pozno popoldne sem dobil nepopolne izide vzporednih volitev, ravno smo se vozili v Ljubljano, nekako nisem znal odreagirati,« se volilne nedelje, ko se je Združena levica nepričakovano uvrstila v parlament, spominja Luka Mesec. Pričakovali so bistveno manj, na volitve so šli zato, da bi se preizkusili in morda dobili nekaj sredstev za delovanje. Še kakšen teden pred volitvami ni v resnici nihče pričakoval, da bi se Združena levica prebila med parlamentarne stranke. »Seveda sem bil vesel, a da bi bil to moj najsrečnejši dan v življenju … niti ne. Prijeten že, takoj sem si postavil vprašanje, kaj sedaj, kako naprej. Zvečer je bila v stranki evforija, jaz pa sem vse skupaj doživel precej stresno. Na dopust nisem šel, na neki način sem se malo ustrašil nove vloge, zakopal sem se v delo, šele zdaj se počasi navajam na to funkcijo.« Več