Witi Ihimaera: Legenda o jezdecu kitov

Založba Miš, Dob pri Domžalah, 4.600 SIT

Danijel Vončina | Mladina 32 | 13. 8. 2004

Zgodba, po kateri je bila posneta filmska uspešnica.

In prav zategadelj se bo mnoštvu potencialnega bralstva, ki si je ta prisrčni film že ogledalo, zagotovo zastavilo vprašanje - čas je vendarle iz dneva v dan vse bolj in bolj zlato, povprečen današnjik pa tudi ni nekakšen "konzervativni" Mali princ - ali (in zakaj) sploh še seči po tako imenovani filmski predlogi. Pa si za razrešitev tozadevne dileme poglejmo dva mejna, "v nebo vpijoča primera": čarovniški vajenec Harry je, denimo, kljub uspešnemu nastopu v filmskem svetu, še vedno mega knjižna uspešnica, medtem ko so recimo briljantni Najini mostovi na filmskem traku zgrajeni iz - dobesedno butasto napisane in podane zgodbe. No, in kaj potemtakem velja za pričujočo Legendo o jezdecu kitov?

Prevlada čarovniški, natančneje čarni pol: legenda. Saj, če bi avtor (Maor, r. 1944, Nova Zelandija) ostal samo pri ključni zgodbi - to je zgodbi o deklici Kahu, predstavnice plemena Ngati Konohi v naselju Whangara na Vzhodni obali Nove Zelandije (pleme je po legendi potomec "jezdeca kitov), ki bi morala, ker pač v družini ni bilo moškega potomca, prevzeti poglavarsko mesto, kar pa njen dedek, godrnjajoči tradicionalist seveda vztrajno in grobo zavrača - potem bi pač sama junakinjina zgodba izvenela sicer resda nekoliko eksotično, a žal že ničkolikokrat prežvečeno. Ampak, tu je še dodatni, že omenjeni čarni pol: "Klicala si in prišel sem, prinesel sem darila Bogov ..."

Legenda, ki sede v dušo.