Kultura  |  Knjiga

Štefan Kardoš: Rizling polka

Litera, zbirka Piramida, Maribor, 2007, 16 €

Matej Bogataj  |  Mladina 3  |  27. 1. 2008

Rizling polka je prvenec, čeprav je bil Kardoš že nominiran za nagrado kresnik za roman leta - bil je eden od dopisovalcev v Sekstant s triglavim avtorstvom. Naslov Rizling polka rahlo zavaja, ne gre za kakšno pijansko margino, čeprav seveda tudi kaj spijejo, okolje je že stimulativno, svet vinskih goric in velikih vinogradov z rizlingom ob reki skozi manjše mesto, v katerem je vse polno intrig in prešuštva in je prav po enkavedejevski logiki vse z vsem povezano, posebej še, če je človek malo paranoičen.

V ospredju je srečanje in trk dveh herojev, eden je bogat, čeden in sploh vinogradnik, ki končno zanosi, žena je Rusinja, bivša umetnica na drogu v lokalu, potem, po žabjem testu, ko proslavlja novico v gostilni, mu vcepijo črva. Črv dvoma o očetovstvu ga tako razjeda, da imamo po kupu zapletov na koncu prav komično situacijo, pol pogrebnega sprevoda neusmiljeno preganja sina umrle po borštu in vinogradnik je na čelu kolone s pištolo, za njim inšpektor in psihiater in drugi, pred njimi pa seveda (umišljeni?) prešuštnik, pravi klinični paranoik. Kar seveda še ne pomeni, da ga ne zasledujejo.

V romanu se usode malomestnih spretno prepletejo, celoten zaplet pa sproži niz v občutljivih in napetih umih napačno povezanih naključij, osebe se močno zaženejo in se ne znajo ustaviti in v stopnjevanem tempu se vse skupaj lahko izteče samo v manifestacijo norosti in grotesko, v lynchevske uhlje brez glave in sploh. Čeprav se nam zdi, da je uvodno poudarjanje pripovedne instance nepotrebno in zastranitev, se na koncu pokažeta premišljenost in upravičenost takšnega postopka, ko najde pripovedovalec za nizom naključij red, urejenost. Vendar ga spremenjeno razumevanje že vodi blizu ekscesu in postaja morda tudi on fanatičen in s tem rine v naslednjo drastično zgodbo.

Kardoš se dobro vklaplja v niz obmurskih piscev in ga delno sprevrača, do lokalnih trdih izpeljav domačijskega žanra je tudi malo posmehljiv in distanciran, bližje recimo Vincetiču kot Lainščku ali Šarotarju.

V romanu imamo pogosto poudarjen antagonizem med desnim in levim, vogrskim bregom reke (Mure) in zdi se, da je Rizling polka po sentimentu blizu kakšnemu Petelinjemu zajtrku, le da je bolj drastična, groteskna, tudi izpisana z več humorja in posmeha, pa zato brez tiste temeljne nostalgije in izgube, ki je zaščitna znamka. V Rizling polki pogrešamo kvečjemu natančneje izrisane atmosfere, če že so sredstvo, ki barva podtone zgodbe, odveč so opombe pod črto, to bi se dalo vgnesti v telo besedila, pogrešamo tudi večje zgoščevanje dogajanja, včasih so nekatere drobnarije in akcije izpisane, pa za to niti ni potrebe; saj vemo, branje je polnjenje praznin v tekstu, zato mora kakšna ostati. Sicer pa gre za več kot soliden prvenec, boljši od marsikaterega nagrajenega na knjižnem sejmu, kar obeta in odpira možnosti za naprej.

+ + +