Pamflet / Bernard Nežmah: Slovenski Pinochet

Primerjave so vedno brutalne. Da bi bil stari gospod s sivimi brčicami, ki je bil nekoč predsednik jugoslovanske vlade, šef centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in član državnega predsedstva, da bi bil torej Mitja Ribičič enak nekdanjemu čilenskemu generalu in predsedniku Avgustu Pinochetu?

General Pinochet je bil v Jugoslaviji vedno opisovan kot pučistični diktator, ki je prevzel oblast potem, ko je s tanki zbombardiral predsedniško palačo in umoril predsednika Salvadorja Allendeja. Pod vladanjem njegove hunte so pri belem dnevu izginevali levičarji, za katerimi se je potem izgubili vsaka sled. Tisoče ljudi je bilo za zmeraj pogubljenih. Odkar pa je Pinochet zapustil predsedniški položaj, ga išče roka pravice, da bi mu sodila za zločine storjene v času njegove oblasti.

V tej zadevi na Slovenskem ni dileme ne sočutja s čilenskim starčkom. Ko pa so kriminalisti napovedali, da bodo ovadili tožilstvu nekdanjega majorja OZNE Mitjo Ribičiča zaradi genocida, se je hitro odzval starosta profesorjev prava Ljubo Bavcon. Za nacionalni radio je pojasnjeval, da je reč protipravna, saj da v času, ko naj bi se dogodili poboji ujetnikov, genocid ni štel za kaznivo dejanje po tedanji jugoslovanski zakonodaji. Da človeka pač ni moč soditi zaradi dejanj, ki takrat niso bila zakonsko sankcionirana. ???

Še večji šok je bil prihod profesorja mariborske fakultete Zlatka Dežmana v oddajo Odmeve. Profesor je tako igrivo pobijal vsak pravni raison obtožnice zoper majorja Ribičiča, da ga je voditelj Slavko Bobovnik osuplo vprašal: kaj pa sojenje v Nurnbergu? Točka, kjer ni dileme, o kateri so se strinjali tako pravniki zahodnih zaveznic kot komunistične Sovjetske zveze. Je profesor Dežman obmolknil? Nak, nonšalantno je rekel, da je bilo to sojenje protipravno, da je bilo posledica dejstva, da so zmagovalci sodili premagancem. - ?????????????????????????????????????????????????????????????

Če torej obstaja nacistični režim, ki je imel v svojem programu "končno rešitev" judovskega vprašanja, če je torej nacistični režim sprejel zakone, s katerimi je Judom vzel vse človečanske pravice, če je torej uzakonil iztrebljanje drugih ras, je poboj več kot 5 milijonov Judov pravno legalno dejanje, saj nacistična zakonodaja ni poznala prepovedi genocida. - ???

Horror! Si predstavljate, da bi na kakšno izmed nemških televizij prišel profesor prava, ki bi frivolno pripovedoval, da je bilo nurnberško sojenje Hermannu Goringu in drugim nacistom, zloraba prava? Nezamisljivo!!!

Temelj moderne civilizacije je, da je bil holokavst neizpodbitni zločin.

Na pravna opravičevanja povojnih pobojev na Slovenskem se je potem odzvalo vrhovno tožilstvo, ki je opozorilo na haaške konvencije, ki so že na začetku 20. stoletja postavile splošno civilizacijska načela o pravicah vojnih ujetnikov, ki so nad vsakim še tako izmaličenim zakonom diktatorskih držav. Da je to neizpodbitna tema, ki ni odvisna od političnih barv tožilstva, je demonstrirala tudi nekdanja generalna tožilka in sedaj visoka funkcionarka LDS Zdenka Cerar.

Šokantno je torej dejstvo, da se najdejo profesorji prava, ki so pripravljeni pod vprašaj postaviti sojenja nacistov, če bi s tem pred roko pravice obvarovali Mitjo Ribičiča.

Kar pa je sicer povsem razumljivo, če pomislimo, kam se razvijajo debate o zločinskosti nacizma in komunizma. Precejšen del polemikov čuti še vedno potrebo, da izreče sodbo, da je bil nacizem neprimerno hujši od komunizma. Zakaj? Čemu? Kot da bi večja bestialnost enega opravičevala početja drugega? Merjenje, kdo je večji, ali je eden popolnoma enak drugemu, je povsem irelevantno.

Zločin v imenu ideje ali države pač ni manjši, četudi so ga izvedli nekdanji udeleženci NOB. In s tem, da sta slovenska policija in tožilstvo začela učinkovito preiskovati tudi poboje ujetnikov po drugi vojni, postaja Slovenija pravna država. V zgodovino se bodo vpisale samo letnice: v Čilu so poboji prišli kot tema roke pravice 25 let po grozodejstvih Pinochetove hunte, v Sloveniji 60 let po nastopu povojnega terorja.