kolumna / Matevž Krivic: Obliž na pekočo rano?

Dopustitev spornega vprašanja o veroizpovedi kot tolažba za cerkveni poraz glede verske vzgoje

V naslovu nakazana možnost, zakaj je ustavno sodišče sprejelo tako slabo argumentirano odločitev glede dopustnosti vprašanja o veroizpovedi v popisu, ni trditev - je le ena od možnih domnev. Človek se ob taki odločbi pač sprašuje, zakaj. Da se to sprašujem prav jaz, pobudnik te presoje, ki sem to "pravdo" na sodišču izgubil, gotovo ni najbolj primerno. Moje edino opravičilo za to nesimpatično početje je majhnost Slovenije. V 80-milijonski Nemčiji ni bojazni, da ob takih odločbah ne bi bilo dovolj strokovno podkovanih razpravljalcev v prid in proti odločbi - pri nas se pa včasih ob tako "vročih" odločbah sprožijo kvečjemu strastna in slepa navijanja, namesto racionalnega navajanja (argumentov). Domišljam si, da sem slednjega sposoben tudi in causa sua, zato se vendarle oglašam.

Za naslovno "trditev" nimam "dokazov", le na življenjskih izkušnjah temelječe domneve: da so tudi ustavni sodniki zgolj ljudje, občutljivi včasih tudi na grobe napade na svojo neodvisnost, kakršnega je uprizorila Cerkev, ko jim je po prejšnji soglasni odločbi o protiustavnosti verskega pouka v javnih šolah očitala kar "sovražnost do Cerkve", izhajanje iz preživelih konceptov 19. stoletja in podobno. Na take neumnosti in nesramnosti nekateri ljudje odmahnejo z roko, nekateri so pa bolj občutljivi in so pri naslednjem srečanju s podobnim vprašanjem nehote in nezavedno pod psihološkim pritiskom "ne izpasti spet kot sovražnik Cerkve". Ne trdim, da je bilo tokrat res tako - vem le, navsezadnje sem bil sam osem let ustavni sodnik, da te možnosti ni mogoče izključiti. Je pa ta možnost - to pa priznam - edina, s katero si sam pri sebi lahko pojasnim, kako je pet vrhunskih pravnikov lahko dobilo "slepo pego" v svojem strokovnem očesu in je spustilo v odločbo tako očitne strokovne napake, protislovja in povsem neprepričljive obrazložitve. Za to zadnjo trditev pa imam trdne argumente. V tej kolumni jih seveda lahko navedem le nekaj (odločba je dolga 17 strani, ločenih mnenj pa sploh še videl nisem).

Na radiu sem že v četrtek, ko sem odločbo prvič prebral, izjavil: "Najhujše je morda protislovje med 24. točko obrazložitve, ki poudarja, da se 'pravica do zasebnosti za posameznika lahko konča samo takrat in tam, kjer kolidira z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih' - tega močnejšega interesa države po nezanesljivih in neobveznih odgovorih na vprašanje o veroizpovedi pa v odločbi seveda ni najti."

Pojdimo naprej. V 28. točki obrazložitve jasno piše, da "je treba že to, da se pri popisu prebivalstva posameznika sprašuje o veroizpovedi, šteti za poseg v pravico iz drugega odstavka 41. člena Ustave", v 27. točki pa, da je "po ustaljeni ustavnosodni presoji poseg dopusten, če je v skladu z načelom sorazmernosti ... - omejitev mora biti potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja". Ne zadošča torej "močnejši interes države" iz 24. točke (pa v odločbi niti ta ni izkazan!) - odločba bi morala izkazati celo nujnost posega (da je spraševanje po veroizpovedi nujno za uresničevanje državnih nalog). V nadaljnjih točkah, kjer bi morala biti ta nujnost zelo jasno ugotovljena, pleše obrazložitev kot maček okrog vrele kaše in končno v 31. točki zmore naslednjo ključno ugotovitev: "Zbiranje podatkov o veroizpovedi je primerno in potrebno za dosego zakonsko določenega namena - zagotavljanje agregatnih podatkov o množičnih pojavih v družbi. Ker se popis opravlja v statistične namene in tega namena ni mogoče razlagati ozko, in se podatki zbirajo, obdelujejo in hranijo na zalogo, tako za potrebe državnih organov, organizacij javnega pomena, kot tudi za potrebe gospodarstva in javnosti v celoti, tudi ocene potrebnosti zbiranja navedenih podatkov ni mogoče opraviti ozko."

Vsaj dve argumentacijski nekorektnosti takoj padeta v oči. Prva, da je "primerno in potrebno" (ne pa nujno!) zbirati "agregatne podatke o množičnih pojavih v družbi". Ja, pa ne kar o vseh. Ljudje npr. tudi dokaj "množično" skačejo zakonskemu partnerju čez plot (iz česar celo izvirajo resne, tudi za državno socialno politiko pomembne posledice), pa vendar zato država še nima pravice na popisu spraševati ljudi o tem. Intimna in duhovno-verska praksa in prepričanja ljudi sicer nikakor niso nekaj primerljivega, toda oboje je ustavnopravno strogo zavarovano pred državnimi posegi. Le če je tak poseg nujen in neizogiben, je lahko izjemoma dovoljen. In druga nedopustna "bližnjica" (točneje: stranpot) v argumentaciji: ker nekatere take agregatne podatke res nujno (za realno planiranje gospodarskega in socialnega razvoja) potrebuje država, s tem še nikakor ni rečeno, da jih enako nujno potrebuje tudi "javnost v celoti" - namreč za izpolnjevanje svojih ustavnih, javnih nalog. Tudi sklicevanje na nemško ustavno sodišče je bilo tu nekorektno - oni so namreč kot legitimne cilje zajemanja podatkov priznali le že omenjene gospodarsko-socialne planske potrebe države, poleg tega pa le še zbiranje podatkov: 1. za odločanje o pravnih sporih, 2. za odvračanje nevarnosti za ljudsko zdravje, 3. za zatiranje splošnih neredov in nasilja in 4. za ugotavljanje resnice v kazenskem postopku. Torej res strogo omejeno, ne pa tako megleno in skrajno široko, kot je to zapisalo naše ustavno sodišče. Če je že hotelo iti tako široko, naj bi potem to širino tudi utemeljilo (z morebitnimi posebnostmi naše situacije nasproti nemški??), ne pa, da se je kar sklicevalo na nemško presojo, ki je bila v tej točki ravno nasprotna.

Prostora ostane le še za oster protest zoper to, kar je v tej površni, "nesklepčni" argumentaciji petim sodnikom večine "ušlo" (?) v 22. točki, kjer so me meni nič tebi nič obtožili kar netolerantnosti - in to za stališča, ki mi jih je očitno nekdo podtaknil, kajti moja niso bila nikoli. Izrecno sem zahteval tudi presojo dopustnosti specialne ureditve pisnega izjasnjevanja odsotnih, seveda le tistih, starejših od 15 let - odločba pa mi sedaj podtika nekaj povsem drugega, namreč, da sem nasprotoval pravici staršev, da sami dajo odgovor za otroke do 14 let (kar bi bilo res netolerantno). Tak izmišljen očitek me s cerkvene strani (glede na dosedanje izkušnje) niti ne bi preveč presenetil - toda od ustavnega sodišča ...!? Pri čemer pa o moji izrecno postavljeni zahtevi po presoji ustavnosti omenjene specialne ureditve za odrasle in mladoletnike nad 15 let sploh odločili niso! Le mimogrede so o tem (v 21. točki) navrgli en stavek - kakšna "šala" je ta stavek, sem sodnikom samim že pisno sporočil, tu je pa za prikaz te "šale" žal (ali na srečo) zmanjkalo prostora.

Končajmo optimistično: obliž na pekočo rano Cerkve je prilepljen, zoprnemu Krivicu je bilo "von oben" (od zgoraj) povedano, kar mu gre, sodniki niso več "sovražniki Cerkve" - torej bodo o vatikanskem sporazumu lahko odločali že brez tega neprijetnega psihološkega bremena. To je pa tudi nekaj. Veliko.