kolumna / Rastko Močnik: Buržoazna intima in politični boji sodobnosti

Politični žanr št. 1. - Če podprete kandidata za predsednika republike, lahko na obrazec vpišete samo svoje ime - ne vpišete pa kandidatovega imena. S tem naj bi država zavarovala "pravico do zasebnosti". Vaš prispevek k javni stvari ostane skrivnost med vami in vašim kandidatom. Pravica do zasebnosti varuje tako zasebnost kakor političnost. Drugače povedano: politična razmerja so zasebna razmerja. Najbolj zloglasni obliki zasebnega političnega razmerja se z grdo besedo pravi "klientelizem". A moralični gnev je odveč: v sistemu, kjer so politična razmerja zasebna razmerja, klientelizem ni le najbolj logična oblika politike, temveč je tudi njena najvišja oblika. Le kdo naj bi v sistemu, kjer je vse naprodaj, dal komu kaj zastonj? Mar tako nizko cenimo svoje ime?

Nerodno je seveda, da kandidat lahko podpis, potem ko ga je pridobil, proda naprej. Menda so v prejšnji predsedniški kampanji tako trgovali z imeni. A to prizadene le bedake: pametni so podpis že takoj prodali, če ga kandidat trži naprej, je to stvar njegove zasebne pobude... Temu, da bi vas vaš kandidat prodal, se najzanesljiveje ognete, tako da se že kar takoj vi prodate njemu.

Politični žanr št. 2. - Če boste podprli pobudo za kakšen referendum, boste morali ne le podpisati - ampak tudi napisati, kateri referendum podpirate. Postopek je sicer v bistvu isti kakor pri predsedniškem kandidatu, a država vam tu ne varuje nobene politične intime več. Tu ste že na robu političnega prostora: tu se ne računa, da bi bile kakšne kupčije še možne, referendum ni za praktične ljudi. Referendum je za čudake, ki jim strankarska ponudba ni zadosti dobra. Naj torej ekscentriki kar stegnejo vrat...

Politični žanr št. 3. - Če pa boste šli manifestirat, tedaj pričakujte, da vas bo država pofotografirala, se vam priključila na telefon, elektronsko pošto, da bo obiskala vaše starše in povabila na pogovor prijatelje. Pridnim in pobožnim država intimizira politiko; porednim in zahtevnim politizira intimo. Pričakujte, da vam v nedeljo zjutraj planejo policaji v spalnico in pod posteljo iščejo fantomsko molotovko, katere domnevno sajasto sled naj bi prešnji dan neznani organi neznane varnostne službe neznane prijateljske natovske države zasumili pred zadnjimi vrati italijanske ambasade.

Če pa boste odšli manifestirat v Genovo - tedaj, dragi moji, vas lahko tudi počijo.

Iz tega kratkega pregleda glavnih političnih zvrsti sodobnosti lahko sklepamo marsikaj.

Najprej ugotovimo paradoks buržoazne države. Država, javna naprava par excellence, se v svojih javnih vlogah kar naprej ukvarja z intimo. V tem je posvetna učenka svete vere. Krščanstvo je ljudem najprej vsadilo nesmrtno dušo, potem pa zagnalo paniko: izvirni greh, duša prekleta, kaj bo z zveličanjem... !? Večna duša je dokončna spona, ki kristjana priklepa na njegovo edino in vesoljno cerkev.

Buržoazna ideologija je duši vdihnila posvetno življenje in ji priskrbela materialno eksistenco: intima, zasebnost, dvojna morala in dvojno knjigovodstvo. Varstvo zasebnosti, skrivne pogodbe, skrivni dohodki, skrivni računi. Buržoazna država pa pravi: tu ste ranljivi, tu vas bom varovala, tu vas bom tepla.

Vse drugo je trgovina. Če pobožno predlagate predsedniške kandidate, volite strankarske potentate, se vsak večer poslovite od Balkana in se zjutraj vzdignete na dolgi marš v Evropo ... potem bo vaše javno delovanje skrivno rokomavharsko početje, vaša politika zasebna korist in vaš politični angažman zmerna korupcija v okviru zakona. Če se zadržite v prvem političnem žanru, vas bo država zagrnila z zavetniškim plaščem varovanja politične intime.

Če pa vam politični senčni teater ni zadosti dober, tedaj vas bodo pač zbezali na plano. Z intimo ne bo nič, s klientelizmom še manj. V drugem političnem žanru boste čudak, ki se nespodobno razkazuje v javnosti.

Če pa bi radi onkraj klientelističnih zgodb o uspehu in pastoralnih uspavank - tedaj ne bo več milosti. V tretjem političnem žanru ste na cesti, na praznem prostoru ste tarča policijskih tehnik in vojaških operacij. Buržoazna država vas čaka s pendrekom, psom, z avtomatom pod roko in tanki za vogalom.

Buržoazna država vam pravi: "Denar ali življenje!" Sliši se kakor izsiljevanje in tudi je izsiljevanje. Denar bom jemala vsem in ga dajala nekaterim - če pa vam ni všeč, vam lahko vzamem življenje.

Vse to je nemara videti pretirano - a v zgornjem ni navedbe, ki ne bi imela stvarne podlage. Le natančno poslušajmo, glejmo, berimo. Buržoazna politika govori le dva žargona: moraličnega in militarističnega. Moralični žargon ima dve različici: ekonomistično-racionalno, kadar se jemlje, podkupuje, odira, korumpira; domoljubno-čustveno, kadar se vse to legitimira. Militaristični žargon pa je en sam. A zato zmore tisočere stilske izvedbe: rasistično, varnostno-hipohondrično, pravičniško pokončno in hlapčevsko ritolizniško, teološko in eksistencialistično, evropsko in amerofilsko, evroatlantsko in natovsko, natovsko, natovsko...

A zdaj, ko se je politična kasta odločila, da obračuna s svojim ljudstvom, da mu natakne natovske okove v natovski kletki - zdaj, se je bati, bi bilo lahkomiselno, neodgovorno, neodpustljivo, če bi le za trenutek pomislili, da med "političnimi žanri" lahko še izbiramo.