Kolumna / Matevž Krivic: Politična nezrelost

V normalnih državah normalni ljudje vodijo (kolikor toliko) normalno politiko: levo, desno, sredinsko, zeleno, ksenofobno - kakršnokoli pač že. Seveda obremenjeno z vso človeško umazanijo in slabostmi, ki se na politiko lepijo - korupcijo, lažmi, prevarami, kriminalom itd. - ampak politične stranke in njihovi vodilni politiki so pa ljudem vendarle vsaj v temelju prepoznavni: kdo se za kaj politično zavzema.

Seveda tudi v “normalnih” državah dandanašnji politična scena večinoma ni več tako jasno pregledna kot nekoč, ko so bile le tri politične izbire: konzervativna, socialistična in liberalna. V začetku prejšnjega stoletja so socialisti razpadli na socialiste in komuniste, slednje je padec berlinskega zidu večinoma odpihnil s politične scene, a ne povsod (Francija, Italija), bolj desno od socialistov so se zasidrali socialdemokrati (kar pa je bilo prvotno ime za socialiste). Že vsega tega političnega prelivanja in prerivanja na levici pri nas večina ljudi, zlasti mlajših, ne razume ali sploh ne pozna, v centru in na desnici je že dolgo vse to še mnogo bolj pestro - zadnja desetletja pa so prinesla še zelene, pa “alternativce” vseh vrst, pa populiste (večinoma ksenofobne) vseh vrst, pa celo neofašiste, stare in nove itd. A vendarle politični Evropi še vedno uspeva ustvarjati vsaj neko temeljno politično preglednost - če že ne vedno tudi med širšimi plastmi prebivalstva, pa vsaj med politiki, novinarji in drugimi mnenjskimi voditelji. Nekakšen najmanjši skupni imenovalec za različne politične stranke se išče in najde npr. v grupiranjih v evropskem parlamentu.

V tranzicijskih državah je - iz znanih razlogov - vse to seveda res še veliko bolj pomešano in nepregledno, toda samo domačim volilcem je prepuščeno, ali bodo npr. levo orientirani volilci res volili stranke, ki se deklarirajo za leve ali ne. Kolikor seveda v tamkajšnjih (tukajšnjih) zmedah in slabo razviti politični kulturi mnogi volilci sploh vedo, kako so politično orientirani. Ne, v čem je teoretično razlika med levico in desnico ali npr. med socialdemokrati in krščanskimi demokrati, ampak, kakšno vlado bi si ti volilci želeli, kakšno politiko naj bi ta vlada vodila. Ker je ta politična kultura in ta politična zavest pri nas neprimerno, kar osupljivo nižja kot v “starih” evropskih demokracijah (čeprav občasni vzponi populističnih ali celo skrajno desnih strank kažejo, da tudi tam položaja seveda ne smemo idealizirati), je potem razumljivo, da je pri nas toliko več ljudi, ki na volitvah volijo za lepe obraze in sladke besede, ne pa za nosilce takih ali drugačnih političnih interesov in programov.

Zdaj pa bolj direktno k naslovni temi. Človek se sprašuje, kaj je za resno parlamentarno demokracijo, tudi za tako, ki je komaj “zlezla iz plenic”, bolj čudno in neugledno: to, da ima predsednika parlamenta in zunanjega ministra, ki govorita in ravnata, kot da ne vesta, kaj je to parlamentarna demokracija (in vsaj Rupel očitno res ne ve) - ali morda še bolj to, da velik del medijev in javnosti tega njunega političnega čudaštva, pravzaprav nezrelosti, sploh ne dojema.

Politično infantilnih Ruplovih izjav mi tu ni treba ponavljati - nekatere sem zadnjič omenil že sam, druge mnogi drugi komentatorji. Najhuje Zlata Krašovec v zadnjem Magu, ki govori - ne sicer čisto direktno in samo v zvezi z Ruplom - o “abotnostih, ki so za intelekt žaljive, za politično prakso pa nevarne”. Bolj direktno pa, da je bilo za volivce “žaljivo sprenevedanje vse, kar smo v zadnjem času slišali o Dimitriju Ruplu, pa naj so ga govorci hvalili ali kritizirali”. In ker so vsaj hude rezerve do Ruplovega ravnanja že prej izrazila tudi pomembna imena na desni strani političnega spektra, npr. Janez Markeš, Andrej Capuder in drugi, naj ukvarjanje z njim končam.

Recimo - za bralce “leve” Mladine - raje še kaj o “našem” Pahorju. Tako velikanskih političnih neumnosti in infantilnosti kot Rupel sicer Pahor vendarle ni klatil, toda že to, kako se je izmikal temu, da bi se do njih opredelil, je dovolj zgovorno. In še bolj je zgovorno to, kako se je, čeprav indirektno, do njih potem, npr. zadnjič tu v Mladini, vendarle opredelil: on “zaradi razlogov notranjepolitične narave zunanjega ministra ne bi razrešil”! To, da zunanji minister odkrito poziva k zrušenju lastne vlade, so za Pahorja nekakšni nedolžni “razlogi notranjepolitične narave”! Že “nevtralni” predsednik parlamenta v nobeni “normalni” državi take izjave nikoli ne bi dal, ker pač ni politični analfabet - če je hkrati tudi predsednik koalicijske vladne stranke, pa bi še toliko manj smel skočiti v hrbet predsedniku vlade, ki ga njegova stranka podpira. Pri nas pa: “rekel - in ostal živ”!

Njegova politična nezrelost je lepo razvidna tudi iz tega, kaj je pred evropskimi socialisti govoril ob predstavitvi svoje kandidature za predsednika evropskega parlamenta. Pustimo ob strani popolno neresnost te samo-kandidature same - tam je propagiral svoj “odnos do Nata in do evropsko-ameriških odnosov” in najprej ocenil svoj nastop kot uspešen (češ da je dobro izkoristil možnost, ki se je ponudila - kakšno pa? za blamiranje ZLSD na evropski sceni?), v Mladini pa je sedaj prostodušno priznal, da mu na to izjavo tam sicer “niso nič rekli, ampak iz mimike se je videlo, da seveda nad njo niso vsi navdušeni”. Ne vsi? Najbrž niti eden - razen če imajo morda še v kakšni tranzicijski državi kakšnega takega “socialista”, kot je pri nas Pahor.

In sedaj je še razkril, da do izbrisanih v izhodišču ni imel ne političnega ne pravnega stališča, ampak “čustveno”. In to ne s čustvi do ljudi, ki so po nedolžnem trpeli 12 let državnega šikaniranja - ne, tega “socialista” so očitno prevevala “domoljubna” čustva do države, ki je zagrešila administrativni zločin nad 18 tisoč ljudmi! Pravi, da pa je to začetno “čustveno stališče” kasneje “zelo discipliniral ... tudi spričo Potrčevih in Krivičevih prepričevanj”. Najin zadnji razgovor je bil davnega 12. maja lani, ko me je četrt ure, preden je sprejel komisarja SE Gil Roblesa, skušal prepričati, kako da bo parlament z zakonom uredil vse, kar zahteva ustavno sodišče - kar sem mu že takrat označil kot hudo sprenevedanje. Enako je v naslednji uri skušal žejnega čez vodo prepeljati Gil Roblesa - toda tudi ta seveda ni “po neslani župi priplaval” in je njegove prazne obljube lepo objavil v svojem uradnem poročilu, kjer bodo, Pahorju v sramoto, ostale zapisane za vedno.

Svoje nezrelo (in tudi vsebinsko povsem nedomišljeno) kompromisarstvo Pahor jasno pokaže tudi sam v zadnji Mladini. Po eni strani se zaklinja na spoštovanje odločbe US - v naslednjem stavku pa sam prizna, da so v njegovem ustavnem zakonu rešitve, ki so morda v nasprotju z odločbo US. In seveda zelo dobro ve, da so v resnici. A še do tu je “popustil” samo zato, ker “pač imamo ustavno sodišče in je njegove odločbe treba spoštovati”, ne pa zato, ker bi sam spoznal, da je krivice, storjene z nezakonitim delovanjem države, treba takoj popraviti. Ne, že ugotovljeno nezakonito ravnanje države ob izbrisu skuša še danes skrivati za formulacijo, da je država takrat ravnala samo “tehnično narobe”! Socialist in humanist par excellence!