Politika osvobajanja nekdaj in zdaj

Politiko osvobajanja, ki jo je nekdaj uveljavljal NOB, danes nadaljujejo tisti, ki se zavzemajo za drugačno globalizacijo

Mladina 32 | 13. 8. 2004

Plašno, na robovih, v pismih bralcev je spet vzniknila razprava o narodnoosvobodilnem boju. Neposredni povod je bil, da predstavnikov Slovenije niso povabili na proslavo ob šestdesetletnici izkrcanja zaveznikov v Normandiji. Ob prispevku slovenskega narodnoosvobodilnega boja k zmagi nad fašizmom in nacizmom je to vsekakor vredno preudarka. Še zlasti, ker je pri zavezniškem izkrcanju sodelovalo tudi nekaj tisoč slovenskih vojakov.

Razpravo je tokrat sprožil nekdanji predsednik države v govoru na srečanju udeležencev NOB v Baški grapi. To je pomembno, saj je nekdanji predsednik zdaj sicer resda najvplivnejši državljan - a je vseeno zunaj političnega aparata. Tudi v nadaljnjo razpravo samodejno posegajo "navadni" državljani in državljanke: prakticirajo nekakšno samoniklo politiko, ki nima zveze s politiko političnih aparatov in njihovih aparatčikov.

V nasprotju z državljanskimi glasovi je v političnem aparatu slišati zgolj eno stran. V establišmentu o teh vprašanjih že dolgo govorijo le tiste stranke, ki bi rade rehabilitirale kolaboracijo in obsodile protifašistični boj.

Druga polovica uradne politike, od katere bi pričakovali, da bi bila kaj bolj navezana na antifašistične vrednote, se je doslej razpravi ogibala z demagoškim geslom: "Glejmo raje naprej v prihodnost, ne nazaj v preteklost!". To geslo je zgolj alibi. Dejavnosti, ki naj bi oblikovale prihodnost, namreč nujno izhajajo iz ocene sedanjih razmer. V oceni sedanjosti pa je izrecno ali implicitno vsebovana tudi interpretacija preteklosti, iz katere naj bi sedanjost nastala. Kdor bi rad desni populizem prelisičil z demagogijo prezira do mišljenja - ta je politični spopad že vnaprej zgubil. Prav to se je zgodilo ob vprašanju protifašističnega boja.

Zato nima smisla moralistično obsojati skrajne desnice, ker hoče rehabilitirati kolaboracijo in obsoja narodnoosvobodilni boj. To je pač njihova politika - njihove simpatije do domačega zgodovinskega fašizma je bolje vzeti resno. Razumeti jih je kot opozorilo, kaj bi počeli v sedanjosti, če bi prišli na oblast. Vprašajmo se raje, kakšna je politika tistih, ki naj bi antifašizem branili - pa se raje po nojevsko skrivajo. Protipartizanska propaganda bi namreč sama na sebi le stežka vsilila novo interpretacijo zgodovine. To, da je malone celoten uradni politični aparat dejansko opustil protifašistično izročilo, je premik, h kateremu so morali prispevati še drugi deli aparata. Zato lahko tudi domnevamo, da se pod zgodovinsko masko prikriva kakšen bolj aktualen interes.

Najvišji domet tiste politike, ki naj bi se navezovala na antifašistične tradicije, je v tem, da poskuša higienično ločiti narodnoosvobodilni boj od socialistične revolucije. S tem je že ideološko kapitulirala pred skrajno desnico: "narod" - v redu, to gre - a socialna pravičnost naj bi bila hudodelski ideal. Zgodovinski revizionizem pa ima dramatično posledico: ko od narodnoosvobodilnega boja odštejejo socializem, mu odvzamejo njegovo politično razsežnost. Ko pa izbrišejo politično razsežnost NOB, so izbrisali tudi njegov antifašizem. Torej so dejansko sprejeli stališče skrajne desnice: tako domobranci kakor partizani naj bi se bili bojevali za "narod" - eni na strani naci-fašizma, drugi na strani komunističnega totalitarizma. Preostane samo še, da se pobratijo v skupni krivdi. Prav to občasno uprizarjajo z raznimi "spravnimi" dejavnostmi.

A narodnoosvobodilnih bojev 20. stoletja ni mogoče ločiti od socializma. Kakor so se narodna gibanja v 19. stoletju navdihovala pri francoski revoluciji - tako so se narodnoosvobodilna gibanja 20. stoletja navdihovala pri oktobrski revoluciji. Narodnoosvobodilna gibanja 20. stoletja so bila gibanja ljudstev svetovnega obrobja - neposredno koloniziranih ljudstev ali ljudstev v "napol" kolonialnem položaju. S tem, da so se bojujevala za narodno osvoboditev, so se bojevala proti kolonialnemu sistemu - torej proti svetovnemu kapitalizmu. V boju za narodno osvoboditev so nujno zadela ob kapitalizem - najprej ob kapitalizem kolonialne metropole, pozneje, včasih šele po osvoboditvi, pa so se morala soočiti s svetovnim kapitalizmom kot sistemom globalnega izkoriščanja. Klasično analizo tega problema je napisal Frantz Fanon, čigar Upor prekletih smo dobili v slovenskem prevodu že leta 1963.

Če od narodnoosvobodilne politike odštejemo revolucionarni socialistični moment, dobimo lokalne izkoriščevalske buržoazije, ki služijo svetovnemu kapitalu in organizirajo izkoriščanje svojega lastnega ljudstva. Ali, prevedeno v tukajšnje razmere: če od boja za narodno osvoboditev v 20. stoletju odvzamete socializem - dobite domobranstvo, ustaštvo ali nacionalizme iz post-jugoslovanskih vojn. Narodno gibanje brez revolucionarnega navdiha ne more biti osvobodilno. Pripelje samo do drugačne organizacije zatiranja in izkoriščanja: namesto neposrednega kolonializma - neokolonializem. Namesto kolonialne uprave in kolonialne vojske - uprava domačih zatiralcev, domače policije in vojske, a v interesu svetovnega kapitala.

V nacionalizmu brez socializma ne more biti nič emancipacijskega. Boj partizanov je bil narodnoosvobodilni boj, prav zato ker se je navdihoval pri socializmu - in prav zato ni bilo v domobranstvu nič osvobajajočega, nič emancipacijskega. Zato tudi nacionalistična gibanja, ki so razbila Jugoslavijo, niso prinesla nič drugega kakor obnovo kapitalizma v obrobni različici. Niso osvobajala, temveč so zasužnjevala.

Tisti del političnega aparata, ki bi rad rešil NOB tako, da taji njegovo socialistično razsežnost, zato počne isto kakor advokati kolaboracije - le da bolj zahrbtno. Oboji hočejo izbrisati iz spomina avtentično narodnoosvobodilno naravo NOB, v pozabo hočejo pognati, da je bil NOB gibanje na ravni svetovne zgodovine - torej narodnoosvobodilni boj s socialističnim navdihom.

Svojo "spravo" na račun zgodovinskih dosežkov NOB že dolgo prakticirajo v skupni politiki. Zagovorniki kolaboracije in privrženci higienske revizije NOB so strnili skupne vrste, da nas zrinejo v zvezo NATO. Politični aparat je z enim vzdržanim glasom podprl "vilensko izjavo", tipičen dokument nacionalnih vladajočih klik v službi tistega kapitala, ki je že zgubil ekonomsko prevlado in zdaj vlada z vojnim nasiljem. Parlament ni bil sposoben odpraviti škandala izbrisanih - še huje, niti sramotnega "rasnega" referenduma si ni upal zaustaviti.

Tak politični aparat se res ne more sklicevati na NOB. Politike osvobajanja, ki jo je nekdaj uveljavljal NOB, danes ne nosi uradni aparat - nadaljujejo jo tisti tisoči, ki so lani 15. februarja skupaj z naprednim človeštvom manifestirali proti napadu na Irak. Tisti, ki se zavzemajo za drugačno globalizacijo: ti, ki se danes in tukaj, v tem okolju, bojujejo proti neenakosti, zatiranju in izkoriščanju v svetovnih razsežnostih. Tisti "bralci", ki na robovih propagandnega stroja branijo svetovnozgodovinsko naravo tukajšnjega NOB.