Kolumna / Rastko Močnik: Kakšen kapitalizem?

Uprizoritvi ne manjka ne pestrosti ne drastike: enotna davčna stopnja; zdravstvena reforma, ki spominja na evtanazijski program; politični teror nad občili; državna segregacija otrok; že pred tem administrativna konstrukcija imaginarne etnije ("državljani nekdanjih republik SFRJ") in "izbris" njenih pripadnic in pripadnikov. Le da ne gre za predstavo: pri nas kar oblast igra sebe samo. Resda po anahronističnih receptih - a velikopotezno z dvema milijonoma statistov.

Bržkone se je v splošnem kontekstu krize svetovnega kapitalizma več neodvisnih procesov zavozlalo tako, da je položaj laže opisati v besedišču estetske fikcije kakor družbene analize. Ti procesi vsak zase niso nič posebnega in potekajo tudi drugod, pa tudi njihovo tukajšnje prepletanje ni izvirno. Presenetljivo je le, da je položaj vse bolj podoben tistemu v slabše razvitih deželah nekdanjega sovjetskega bloka - četudi Slovenija temu bloku vse doslej ni pripadala in do vpeljave liberalnega kapitalizma tudi zaostala ni bila.

Med vzroki je prav gotovo tudi ideologija, da naj bi bil liberalni tržni kapitalizem neogiben, da naj bi bili procesi, ki peljejo k vse hujšemu izkoriščanju, v vse večjo neenakost, negotovost, v materialno in duhovno revščino, nujni in tako rekoč "naravni". Po vladajoči ideologiji naj bi se tem procesom morali čim prej prilagoditi, saj da jih spremeniti menda ni mogoče. Politični razred, občila in pridvorni "strokovnjaki" družno pridigajo malodušje in vdanost v domnevno usodo. Ob propagandni akciji združene reakcije za "enotno davčno stopnjo" sta se ponovno pokazali intelektualna beda (nravstvena oporečnost?) tako imenovane "stroke" in neukost (prestrašenost?) časnikarstva. (Toliko večja čast izjemam!) Zato nemara ni odveč, če javnost opozorimo, da obstajajo tudi drugačni pogledi - celo zelo akademski, zelo spodobni, a vseeno korenito drugačni. Namesto komentarjev moramo v času liberalnega enoumja raje pisati knjižne predstavitve.

Po prevladujoči ideologiji naj bi do sedanjega gospodarskega zastoja v Evropi prišlo zaradi počasnosti, s katero se le zamudniško prilagaja neoliberalni dogmi. Nekateri analitiki pa menijo, da je vzrok za težave prav nasproten. Celinska Evropa je po njihovem mnenju v težavah, zato ker v svoje gospodarsko in družbeno delovanje na silo uvaja neoliberalne prvine. Neoliberalizem je v protislovju s strukturo evropskih celinskih gospodarstev in z njihovim načinom delovanja. Vpeljava neoliberalnih prvin v Evropi povzroča strukturne napetosti in protislovja - in hromi sposobnosti gospodarstev in družb.

To stališče zagovarja ekonomist Bruno Amable v knjigi Petero kapitalizmov (Seuil, Pariz, 2005). Po njegovih analizah je v središču svetovnega sistema pet različnih vrst kapitalizma: liberalni tržni kapitalizem ("anglosaksonski" tip); celinski evropski kapitalizem; sredozemski kapitalizem; azijski kapitalizem; socialdemokratski kapitalizem ("skandinavski" tip).

Amable razlikuje kapitalizme po tem, kako se v njih strukturira pet odločilnih družbeno-ekonomskih razsežnosti. Te različne področne ureditve se potem na različne načine povezujejo v splošno družbeno-ekonomsko strukturo, ki ima pri vsaki vrsti kapitalizma posebno logiko. Posebna področja so: ureditev in delovanje trga proizvodov; ureditev trga delovne sile in mezdnih odnosov; organizacija finančnega posredovanja in način upravljanja podjetij; ureditev socialnega varstva; izobraževalni sistem.

Za liberalni tržni kapitalizem sta značilna vodilna vloga finančnih trgov in upravljanje podjetij, pri katerem so glavni in edini cilj koristi delničarjev, se pravi, nadpovprečno visoki profiti. Trg proizvodov je dereguliran, podjetja so pod neposrednim udarom tržnih gibanj, ki jih ne morejo kompenzirati s politiko cen. Zato morajo prilagajati količino proizvodov položaju na trgu in variablilizirati produkcijske stroške. To najpreprosteje dosežejo s fleksibilnostjo zaposlovanja. Trg delovne sile je v liberalnem kapitalizmu dereguliran, delavke in delavci so slabo zavarovani, pravic iz dela je le malo ali jih sploh ni. Ni sistemskega socialnega varstva, socialna varnost je odvisna od individualnega bogastva. Izobraževalni sistem je konkurenčen in ni standardiziran.

Socialdemokratski kapitalizem je nasprotje tržnega liberalnega kapitalizma: reguliran trg proizvodov, urejen trg delovne sile, finančni sistem temelji na bankah in ne na borzi, socialno varstvo je univerzalno, izobraževalni sistem je javen. Celinski evropski kapitalizem je nekoliko manj solidna različica socialdemokratskega sistema.

Naš socializem je imel veliko skupnih značilnosti s socialdemokratskim modelom. Tudi takratna družbena struktura je bila blizu socialdemokratski: majhne neenakosti, trdna socialna varnost, kakovostni javni sistemi v zdravstvu in izobraževanju. Razlika je v tem, da je socializem varoval zlasti zaposlitev - kar je bolj značilnost sredozemskega kapitalizma, ne pa toliko socialdemokratskega modela, kjer je varstvo zaposlitve le zmerno. Tudi vse bolj konfliktni odnosi med zaposlenimi in vodstvom nas po odpravi "samoupravljanja" (kontinentalna značilnost) približujejo sredozemskemu kapitalizmu.

Temeljni problem vseh evropskih modelov je zdaj, kako doseči zadostno fleksibilnost na trgu delovne sile - ne da bi morali zato žrtvovati druge prednosti, ki jih imajo pred ameriškim liberalnim tržnim kapitalizmom. Če bi torej v Evropi hoteli bolj gibljiv delovni trg in manjše varstvo zaposlenih, meni Amable, potem je nujno krepiti sisteme socialnega varstva, razvijati pa je treba tudi javni sistem izobraževanja, da bo sposoben zagotavljati fleksibilnost delovne sile. Javno izobraževanje bi moralo zagotavljati to že na ravni začetne izobrazbe - sposobno pa bi moralo biti tudi, da nudi usluge prekvalificiranja, dodatnega izobraževanja itn. za tiste, ki jih je trg delovne sile začasno potisnil v nezaposlenost in na obrobje.

Najslabša možnost bi bila, če bi uvajali fleksibilnost dela, hkrati pa razdirali socialno varnost in javni šolski sistem. S tem bi uvajali - ne liberalnega tržnega kapitalizma, temveč njegovo periferno, kolonialno različico.

Sedanja vlada hoče po svojih lastnih izjavah narediti prav to: fleksibilizirati trg dela, zmanjšati socialno varnost, razbiti javna sistema izobraževanja in zdravstva. Ni videti, da bi se zavedala pogubnih posledic svojega programa. A saj se jih ne zaveda niti opozicija. Če pa si bodo množična občila še naprej nadevala intelektualne plašnice vladajoče ideologije, se bodo tudi žrtve vladne politike zavedele posledic, šele ko bo že prepozno, da bi jih ustavile.