Milena, narodnjaki in Victoria Holt

Slovenci so prepričani, da je država dolžna podpirati kulturo

Mladina 10 | 12. 3. 2002

Nekoč nekje sem brala neko neumnost, da je bila po internetu izvedena globalna anketa med moško populacijo o ženskih atributih, ki so jim najbolj pri srcu. Na podlagi odgovorov so sestavili fotorobota najbolj željene ženske in šokirani spoznali, da ne gre gre za krhko blondinko, kakor so pričakovali, temveč malo krepkejšo rjavolasko. Če bi na podlagi ankete iz Raziskave o odnosu javnosti do kulturne problematike, (ki jo je po naročilu Ministrstva za kulturo julija lani izvedla Ninamedia d.o.o., rezultate pa je interpretiral Inštitut za civilizacijo in kulturo,) sestavili fotorobota povprečnega slovenskega uporabnika kulturnih dobrin, bi si ta najraje požvižgaval ob zvokih narodno-zabavne glasbe, vmes listal po uspešnici Victorie Holt, sobo pa bi mu krasil poster priljubljene Milene Župančič, morda kot nedolžne Mete sredi kmečke idile Cvetja v jeseni.

Omenjena raziskava je za vsakogar, ki se ukvarja s kulturo, zanimivo branje, v današnjem pisanju pa bom navedla nekaj zanimivih dejstev, ki se jih zasledila ob branju ankete, ki je prav gotovo tudi nekakšen izraz in odraz kulturnega bivanja v Sloveniji. V telefonsko anketo je bilo zajetih 4214 naključno izbranih telefonskih naročnikov, anketiranih pa je bilo 1000 oseb, ki so ustrezale vzorčnim določilom; le ti so po spolu skoraj enakopravni, njihova povprečna starost je približno 46 let, pri malo več kot polovici prevladuje srednja izobrazbena struktura, skoraj polovica jih je zaposlenih, večina ima povprečni mesečni dohodek, največ jih živi na podeželju, med nagovorjenimi regijami pa izstopata zgornje-štajerska in ljubljanska. Največ jih je lastno politično usmerjenost ocenilo kot "niti niti", sledijo tisti, ki pravijo, da niso politično usmerjeni, oboji skupaj v družbi s tistimi, ki se ne znajo opredeliti ("ne vem"), pa tvorijo gmoto, ki predstavlja kar 68,8 odstotka anketiranih, sledijo jim levi in skrajno levi (20,2 %), ki so prepričljivo premagali desne in skrajno desne (11 %).

Med revijami jih največ bere Jano, Lady in Mladino, redno, pogosto ali vsaj občasno prebirajo kulturne rubrike v časopisju (76,6%), s poročanjem o kulturi so v veliki meri zadovoljni, presenetljivo malo pa jih kultura zanima na sporedu nacionalne televizije, saj jih kar malo več kot 70 odstotkov ne pozna nobene kulturne oddaje ali pa sploh ne gleda tega programa. Tista peščica, ki to vendarle počne, si najraje privošči oddajo Kultura, ki sledi Odmevom. Za kulturne dogodke jih največ zve po radijskih oglasih in časopisnih člankih. Za obisk kulturne prireditve se večina odloči, ker poznajo izvajalca, se tam družijo s prijatelji ali pa je kulturni dogodek v bližini njihovega doma. V zadnjem letu si je največ vprašanih kupilo od ene do pet knjig (43,9%), sledijo pa jim tisti, ki si niso privoščili prav nobene (33,5%). Kar 80 odstotkov anketiranih nima pojma, kdo je aktualni minister za kulturo.

Kot človeka, ki se ukvarja z gledališčem, so me najbolj presenetili odgovori, povezani s to umetnostjo. Na pobudo, če lahko naštejejo tri živeče slovenske umetnike ali umetnice, ki jih najbolj cenijo, so navedli celo vrsto raznoraznih imen, med katerimi se -mimogrede- znajde tudi že kakšen pokojnik. Zelo zanimivo je, da so prva tri mesta prepričljivo zasedli trije dramski in filmski igralci, in sicer Milena Župančič (148 glasov), Boris Cavazza (144 glasov) in Polde Bibič (100 glasov), četrta uvrščena, Dubravka Tomšič Srebotnjak, pa je nabrala le še 35 točk. Priljubljenost dramskih igralcev je zelo presenetljiva, posebno če vzamemo v obzir primerjavo z junaki iz sveta razvpitega zabavnjaštva, saj sta bila recimo Helena Blagne in Mario Galunič deležna le dveh glasov, Jan Plestenjak le enega.

Največ jih ne zahaja v prav nobeno nacionalno kulturno institucijo, tisti, ki pa se le vdajajo temu početju, se najpogosteje znajdejo v Cankarjevem domu, kinu, gledališču ali knjižnici. Ženske gredo raje v galerijo, gledališče, knjižnico in opero, moški pa v Filharmonijo, kino in muzej. Med najbolj priljubljena področja kulture sodijo glasba, gledališče, film in leposlovje. Najbolj pri srcu je anketirancem narodno-zabavna glasba, ki jo poslušajo predvsem srednje izobraženi, skoraj 61 odstotkov vprašanih je obenem prepričanih, da si zasluži javno subvencijo. V skladu s pričakovanji so potrebe po "resnejših" kulturnih vsebinah manjše (za Dramo se odloča le 1,9%, za opero 1,5% in za Filharmonijo le 0,8% anketiranih, med katerimi prevladujejo više izobraženi).

Najbolj presenetljivo dejstvo pa je, da ima kultura v slovenski zavesti (še vedno) prav poseben, priviligiran status. Čeprav so po osamosvojitvi nastopile nove tržne razmere, zaradi katerih je prišlo tudi do formiranja novih vrednot, je kar 93,1 odstotka anketiranih mnenja, da mora država kulturo podpirati, čeprav vsi ne uživajo njenih sadov. Kultura je v ljudski zavesti še vedno prisotna kot dejavnik, ki je takoj za gospodarstvom najbolj pomemben za nacionalno identiteto, celo bolj kot šport. Skoraj polovica jih meni, da je pomen kulture po osamosvojitvi še večji. Zato je javno mnenje do kulture izjemno radodarno; anketiranci so prepričani, da bi morale občine prispevati več denarja za kulturo (73,9%), velikodušno želijo financirati tudi tista področja, ki zmorejo preživeti po zakonih trga (poleg narodno-zabavne glasbe bi skoraj polovica javna sredstva namenila tudi popularni glasbi), večina (72,4%) bi bila za ceno kinematografske vstopnice pripravljena plačati dodatnih 5 odstotkov, če bi se ta sredstva vložila v slovenski film ipd. Kultura je torej v slovenski zavesti nekakšno posvečeno področje, ki ga nikakor ne gre prepustiti trgu ali kapitalu, kot to v primerjavi z Evropejci zelo radikalno počnejo denimo Američani. Slovenska kultura potemtakem ostaja v domeni države, kar zgovorno podpira tudi glas ljudstva. Zato se državi sploh ne mudi, da bi z davčnimi olajšavami spodbudila razvoj mecenstva, donatorstva in sponzorstva.