:  Miha Zadnikar

Kristusov pasijon (3)

Jezus Kristus bi ne postal, to, kar je bil, ko bi ne bil zvest temeljni nezvestobi

Mladina 29  |  22. 7. 2004

Kako preseči Dogville? Kako oplemenititi večno družbeno shematiko; zideologizirano stereotipno shizmo, kakršno gre zapaziti pri njenih protagonistih, protagonistkah? - Josip Vidmar v Obrazih poroča, kaj je Edvard Kardelj soprogi, tovarišici Pepci naročil na smrtni postelji, kar zadeva vnuke. Naj bodo ... trudna beseda malce zastane ... (kakšni, Edi, mar pridni? pošteni? ubogljivi?) - Ne, reče utrujeni Krištof, naj bodo ... zvesti. Želja nas presune, kajti izrazi jo teoretik, in kadar željo, v našem zgledu celo poslednjo, neomadeževan s tujim poslednjim oljem izrazi teoretik, potem je treba namero šele izluščiti. Olje je v jedru. Tisto nežno pozornost zahteva, s kakršno poslušamo prve otrokove besede, natančneje odzvanja in seže dlje. Napelje nas k temu, da zgrešimo. Teoretik kajpada lahko zgreši še sam, tudi to je neobhoden del njegovega poslanstva, toda nikdar ne zgreši v izrazju, ki velja za "navadno", "pogostno", "vsakdanje". Bolj ko se namreč zaveda, da lahko zgreši, močnejša orožja se mu nakopičijo prav na pobočjih, ki so po navadi zguljena, pristopna, prihranjena za frazo; izgovor; obljubo. Podobno izostreno, sicer zakrnelo notranje uho imamo med zaljubljenostjo - tedaj seveda nismo teoretski, ravnamo pa "na način teoretske prakse", tako da glas, zvočnost, melodiko, ritmiko (po navadi res same slišne zadeve) spreminjamo v "globoko razumevanje". Vsak cinefil, ki da kaj nase, film tudi zelo dobro sliši, in ne le vidi; "vsaka prava dama kdaj pa kdaj pade" ... in kar je še podobnih čuječnosti.

Kardeljev napotek o zvestobi je izrečen nekaj let za znamenito mislijo, po kateri "sreče človeku ne moreta dati niti partija niti družbeni sistem ... pač pa si srečo človek lahko ustvari kvečjemu sam". Beremo ju skupaj, češ srečni tisti, ki so zvesti. A to ni zvestoba do groba, zvestoba tradiciji, zvestoba izvirniku, zvestoba partiji, pasja zvestoba, zakonska zvestoba, kaj šele gola kapitalistična lojalnost, navsezadnje še zvestoba samemu sebi ne. Gre za vse to skupaj, pa vendarle še za nekaj precej več. Bistvo te in takšne zvestobe je "šele" v dodatku. Zvesti čemur koli že, samo da je po sredi zvestoba, ki je nekakšna zvestoba brez predikata, brez ukrasja, brez pretenzij, brez patosa, zunaj vseh ideologemov. Kakor osebku svet morale prezirljivo reče "uf, kakšna lenoba!", prav takšno zvestobo bi našli v imaginarnem vzkliku, ko bi osebku lahko (svet morebitnih družbenih razmerij? le kdaj?) porekel "uf, kakšna zvestoba!" Dinamika v lenobi plus statika v zvestobi, takšna dialektika ima nekakšen smisel, če pomislimo na "aktivno lenarjenje" ali pa, z druge strani, na silne težave in trud, s katerim se nam je šele prebiti do "prave" zvestobe. V razmerju med tekstom in avtorjevim siceršnjim početjem naj zasije takšna "pravost", pa potem šele z njo zgine "siceršnje početje" in ga nadomesti natanko - tista zvestoba. Po leninsko, po althusserjevsko bi dejali, da zvestoba torej poda, ubesedi prav tisto, čemur v filozofiji konceptualno pravimo "razmejitvena črta", "generalna linija". Vsakršno zvestobo je namreč mogoče hliniti, razen te. Nima cilja, kar je sama telos in obenem svoja lastna teleologija, nima zadržkov, ker je fokusirana. Zgodbo o takšni zvestobi poznamo iz jazza in svobodno improvizirane godbe. Podjetje, ki mu ohlapno, zmotno pravijo free jazz, je alojalno in nič dogmatično podjetje zvestobe. Tega ne moreš nekaj časa početi, potem spet ne, pa spet ja, pa po malem, itn. Takšne godbe ne morejo biti ozadje; lahko plešemo nanje, brijemo iz njih norce, jih ne razumemo, toda ne morejo biti ozadje. Zvestoba takšne vrste je obveznost, ki se ji ni treba več spraševati o poštenosti, o razmerju med duhom in telesom, o smislu. Vsakršna kalkulacija jo spodnese, vsakršna skepsa je pri njej dobrodošla in s tem že kar nepotrebna. V nedavnem Bellocchiovem filmu Dobro jutro, noč vidimo ugrabljenega Alda Mora leta 1978 v intimnem razgovoru s pripadnikom Rdečih brigad, preden ga vodstvo organizacije obsodi na smrt. Ne razumeta se, in to točno glede zvestobe: Moro, predsednik italijanske krščanske demokracije v nekem trenutku napol ironično napol obžalujoče pravi, da imajo rdeči brigadirji, brigadirke strožje ločeno razmerje med duhom in telesom, da so bolj disciplinirani kakor katoličani, katoličanke. Prav tu je kleč: Moro je obsojen na smrt izključno zaradi dvojne morale, ne kot "oče", "nono", "kristjan", "predsednik" "stranke" ... pač pa kot reprezentant katoliške dvojne morale, sovražnice proletariata. Ne more biti namreč zvest nekdo, ki ima "harmonično" urejeno razmerje med duhom in telesom; ne more biti zvestobe, če ni nekega nesorazmerja; nekako ne more biti zvestobe, če ni nezvestobe. Naj se sliši še tako bogokletno, toda Jezus Kristus bi ne postal, to, kar je bil, ko bi ne bil zvest temeljni nezvestobi - takšni, ki je ne prepozna nobena oblast, takšni, da jo takoj zatem lahko zlorabi prenekatera cerkev, tako noro zvesti temeljni nezvestobi, da ni psihiatra, ki bi bil zmožen, podeliti ji kakšno diagnozo. Največ, kar so zmožni na tem mestu odjecljati (v posmeh), sta fundamentalizem, terorizem.

Prepričani smo, da je imel umirajoči Kardelj v mislih zvestobo temeljni nezvestobi, ko je soprogi, tovarišici Pepci dajal nasvete za svoje vnuke. Prepričani smo, da je v eno besedo strnil tisto, k čemur poziva Jean Baudrillard, ko pravi, da dandanašnji ni problem v osvobajanju, ampak kako se "osvoboditi te osvobojenosti". Tisti proces torej, ki so zanj usodno plačevali in naposled plačali Pier Paolo Pasolini in vsi tisti, katerih mali notranji bog je postal tako silen, tako velik, da je mahoma presegel vse krščanske zlorabe našega Jezusa Kristusa.