transnacional / Uršula Cetinski: Grešna ljubezen do zahoda

Pred kratkim so me povabili v Berlin, kjer poteka akcija Kultura desetih, pri kateri sodeluje Fundacija Heinricha Boella. Ustanovila jo je nemška stranka Zelenih, ki z različnimi projekti skrbi za širjenje svoje ideologije. Posebno pozornost posvečajo vprašanju položaja žensk, zato so med drugim ustanovili tudi feministični raziskovalni center.

Stanovala sem na Prenzlauer Bergu, ki je bil nekoč znan kot četrt vzhodnonemškega delavstva in intelektualcev, zdaj pa ima zelo simpatičen alter imidž z različnimi prijetnimi kavarnami in butiki, ki ponujajo z veliko domišljije oblikovane unikatne izdelke. Berlin je očitno zaspano mesto, saj so se začele trgovinice odpirati šele okoli desete zjutraj, očetje in mame pa so svoje najmanjše z vozički počasi peljali verjetno do bližnjega vrtca. Ležerno razpoloženje, kot da bi bila kje sredi Portugalske, nobene tokijske nervoze v zraku. Opazila sem še, da Berlin pozno vstaja tudi zato, ker celo med tednom živi pozno v noč.

Na okroglo mizo v kontekstu Kulture desetih, ki predstavlja nove članice Evropske unije, so povabili deset žensk, ki naj bi skozi prizmo različnih poklicev, ki jih opravljajo, osvetlile položaj žensk v svoji državi. Odgovore smo morale pripraviti na podlagi vprašanj, ki so nam jih poslali. Zdelo se mi je zelo lepo, da Nemce resnično zanima tudi, kaj se dogaja zunaj njihovih meja. V naših krajih smo žal veliko bolj usmerjeni v zakompleksana razmišljanja o tem, kako nas ne vidijo drugi, veliko manj pa v seznanjanje z drugimi kulturami, razen če ne gre za kakšne posebno uživaške turistične destinacije. O nekaterih državah vemo v resnici zelo malo, pa nas to ne moti niti približno toliko, kot če naletimo na primerek osebka, ki mu je Slovenija španska vas.

Torej med vprašanji, ki so mi jih postavili, je bilo vprašanje, na katerih področjih se ženskam iz "stare Evrope" počutim še posebno blizu in kje še prav posebno daleč. Delitev na "staro" in "novo" Evropo, ki je nov politični konstrukt, je nekaj, kar ne sodi v moj duhovni prostor. Zaradi vsakdanjih izkušenj mi je veliko bliže delitev na Vzhodno in Zahodno Evropo, ki sem ji hočeš nočeš pogosto izpostavljena. Kadar se trudim, da bi v Ljubljano prišle kakšne prav pomembne gledališke skupine, mi med pogajanji etiketa "Pozor, Vzhodna Evropa!" še vedno visi na čelu. Zato sem v odgovor na vprašanje vključila stereotipno pojmovanje o Vzhodnoevropejcih, ki sem ga ilustrirala z razstavo iz ljubljanske Moderne galerije o naših sedmih grehih, kot nam jih pripisuje Zahod: kolektivizem, utopizem, mazohizem, cinizem, lenoba, neprofesionalnost in ljubezen do Zahoda. Ravno "ljubezen do Zahoda" kot greh je požela veliko smeha in spodbudila debato pri morda dvesto obiskovalcih, ki so se na okrogli mizi Fundacije Heinricha Boella zbrali, da bi si razširili obzorja o novih sodržavljankah Unije.

V nadaljevanju debate se je izkazalo, da Vzhod in Zahod še vedno ločita moške in ženske po svetu. Tudi Nemce in Nemke med seboj. Med pripadnicami "zahodnoberlinskega" feminističnega gibanja in med predstavnico stranke Zelenih, nekdanjo državljanko NDR, se je vnel ognjevit prepir, iz katerega sem razbrala, da "zahodne" Berlinčanke kolegici z nekdanjega Vzhoda očitajo, da uživa pravice, pridobljene zaradi njihovega političnega angažmaja, medtem ko se ženskam v vzhodnem delu ni zdelo tako pomembno, da bi se angažirale glede ženskih vprašanj.

Mislim, da preveč žensk resnično pozablja, da ženskam v tistih deželah sveta, kjer je enakost po spolu zajamčena z ustavo, ta pravica še zdaleč ni padla v naročje kar sama od sebe. Naše babice so morale prestati veliko tragičnega, kar je zaznamovalo njihova življenja, da smo tam, kjer trenutno smo. V karieri uspešne ženske, ki se v raznih intervjujih zmrdujejo nad feminizmom, bi brez ženskega gibanja še danes sedele doma in pekle piškote. Po drugi plati pa je očitno, da evropske ženske prihajamo iz različnih okolij in je bila marsikje represija države tako huda, da se žensko vprašanje ni moglo artikulirati po vzorcu Zahodne Nemčije.

Okrogla miza se je končala z debato o možnostih, ki jih imajo mlade Evropejke za razvijanje svojega dela in družinskega življenja. Tu sem na veliko žalost lahko postregla s slovenskim statističnim podatkom, ki kaže, da pri nas iz leta v leto narašča prav brezposelnost mladih nasploh, še posebno pa mladih in izobraženih žensk; približuje se dvajsetim odstotkom, kar presega evropsko povprečje. Izmed vseh novih članic v Evropi pa imamo v Sloveniji menda najboljši sistem organiziranega varstva otrok, ki nam ga je uspelo ohraniti še iz socializma. To seveda zelo vpliva ravno na družbeno pozicioniranje žensk.

Povezovanje evropskih žensk je pomembno. Omogoča namreč vpogled v zakulisje evropskega političnega leporečja o enakih možnostih po spolu. Zahteva pa tudi veliko strpnosti. Čeprav je res, da smo vse skupaj ženske in nas zato povezuje marsikaj, so skupna stališča in konsenzi težavni, saj smo si hkrati tudi tako neverjetno različne.