:  Brane Kovič

Podobe in dejanja

Dogajanje pred objektivom

Mladina 22  |  30. 5. 2005

Po ugotovitvah nekaterih raziskovalcev je do resnične demokratizacije fotografskega portreta prišlo šele v času prve svetovne vojne. Vsak mobiliziran vojak, ne glede na čin ali poreklo, se je tedaj lahko dal portretirati in svojo podobo poslal družini. Te fotografije naj bi med drugim potrjevale, da je upodobljenec še živ, za mnoge, ki so se v uniformi dejansko prvič videli na posnetku, pa so imeli portreti izjemen emocionalni naboj, zato so jih, v kolikor so se z bojišč vrnili živi, hranili ravno tako skrbno kot medalje in odlikovanja. Pošiljanje fotografij pa je potekalo tudi v nasprotni smeri: vojaki na fronti so dobivali portrete žena in otrok, ki so velikokrat prvič pozirali pred kamero, tudi v strahu, da bo svetlobna sled njihovega obraza morda zadnja, ki jo bo soprog oziroma oče videl.

Pred množično ekspanzijo fotografije so se ljudje med seboj spoznavali neposredno, srečevali so se v okolju, ki so ga poznali in v katerem so imeli priložnost videz drugih ob vsakem srečanju znova vtisniti v spomin. Zlasti na podeželju in v manjših krajih je bilo prepoznavanje pogojeno z družbo bližine, tistih od drugod, ki jih niso nikoli videli, se ni dalo predstavljati drugače kot po govoricah in pripovedovanjih. Fotografija je vpeljala pomembno novost: možnost prepoznanja obraza osebe, ne da bi jo kdajkoli srečali. Podoba je premagala razdaljo, toda obenem je reprezentacija prevladala nad neposredno izkušnjo.

Dandanes, ko je fotografija prisotna takorekoč povsod, je njena raba še vedno polarizirana: velika večina lastnikov fotografskih aparatov največkrat z bolj ali manj poudarjeno "portretno" noto fotografira krog svojih bližnjih ali dogodke, ki so vezani na njihovo skupno bivanje (družinsko življenje, izleti, potovanja in stvari, ki so v glavnem vsakomur dostopne), medtem ko mediji posredujejo posnetke, ki so jih naredili "privilegirani" profesionalci in le izjemoma uporabijo izdelek amaterja, ki je bil po naključju v bližini nekega dogajanja v dramatičnem trenutku (naravne nesreče, atentati, teroristične akcije in podobni vidiki vznemirljivih novic). Še manjša je skupina fotografov oziroma fotoreporterjev, ki ji je dovoljeno slikati znane in posebej varovane osebnosti, prav pri teh podobah pa je status reprezentacije pogosto dejavnik, ki ga je treba največkrat upoštevati. Na svoj fotografski videz so zlasti občutljivi državniki in politiki, toliko bolj, kolikor je večje razhajanje med njihovo deklarirano pozicijo in tistimi njihovimi dejanji, ki jih plast za plastjo, nemalokrat šele desetletja po njihovi smrti, razkriva zgodovina. V tem smislu se nam ni treba truditi z iskanji kakšnih eksotičnih primerov, zelo reprezentančnega smo imeli kar dovolj blizu in v naslednjih nekaj tednih si lahko osvežimo spomin nanj na razstavi Nekoč je bil Tito v Mali galeriji ljubljanskega Cankarjevega doma. Vrhunski fotografski ustvarjalec Joco Žnidaršič je posnel skorajda nepregleden korpus Titovih fotografij (seveda ni bil edini, ki mu je bilo omogočeno spremljati in fotografirati pred četrt stoletja umrlega jugoslovanskega maršala, toda njegovi posnetki se odlikujejo s tisto nezgrešljivo avtorsko noto, da daleč presegajo prizadevanja drugih fotografov), ki so s strogega fotografskega vidika takorekoč brezhibne, malce bolj pa se je treba zamisliti, če želimo doumeti, kdo je portretiranec dejansko bil in kakšna je bila resničnost izza njegovih neštetih podob. Tito na portretnih fotografijah v najširšem pomenu oznake, torej tudi na tistih, ki v kadru povzemajo še neko sočasno dogajanje, resda vselej izstopa s svojo prepoznavnostjo, hkrati pa se ne moremo znebiti občutka, da igra vlogo, ki si jo je za tisti trenutek izbral. In zdi se, da si je izbiral samo vloge, v katerih so prihajale do izraza njegove vrline, ne glede na to, ali je zavzel držo odločnega voditelja, ljubitelja živali, prijatelja otrok ali sogovornika svojih sodelavcev in gostov - njegove javne podobe ni sproduciral noben art-direktor ali pooblaščenec za stike z javnostjo, sproduciral si jo je sam. Fotografi so njegovo spreminjanje vlog beležili kot nekaj samoumevnega, kot podobo Tita, kakršen je hotel biti in kakršnega naj bi se vizualno spominjali. Protislovij njegove politike in problematičnosti marsikatere izmed njegovih odločitev fotografije seveda ne kažejo, za presojo njegovih dejanj je treba poseči po drugih virih - fotografi so le v skladu z načeli svojega poklica evidentirali dogajanje pred svojimi objektivi.