:  Bogdan Lešnik

Država, to sem jaz

O nacionalnih čustvih

Mladina 47  |  27. 11. 2005

Znanec iz Kanade mi vsakokrat, ko v Sloveniji izbruhne kakšen socialni problem, ki pritegne mednarodno pozornost - manipulacije z izbrisanimi, diskriminacija Romov, nesprejemljivost istospolnih porok, izgon Alija Berishe ipd. -, pošlje elektronsko pošto z izvirno informacijo, navadno sneto z internetnih strani kakšnega časopisa. Mož je zgodovinar, dela v arhivu sodobne zgodovine, kjer zbirajo tovrstno gradivo, in ko kje naleti na omembo moje državice, mi to pošlje. A njegovi pripisi so strogi, karajoči, v smislu: kaj pa je zdaj to. Ko da sem sam osebno odgovoren za to, kar se dogaja v Sloveniji. In dejansko imam slabo vest.

Nekoč sem mu odpisal: hej, nisem jaz na oblasti, tudi sam se jezim, ker se to dogaja, tudi mene oblast vedno znova preseneti s kakšno neumnostjo - pogojno rečeno, saj oblast ne ravna mimo svojih interesov -, potem pa podpisujem peticije in podobno. Poleg tega se take stvari kar naprej dogajajo; za marsikatero niti ne vem ali je ne razumem, ker ne spremljam vsega dogajanja enako pozorno, kakšna pa tudi nikoli ne pride v medije.

Tako se branim, pa nič ne pomaga. Vseeno imam slabo vest. Kaj nenavadna reč. Počutim se krivega za nekaj, kar je storil nekdo drug, resda "v mojem imenu", a povsem brez mojega soglasja. Je torej še hujše, kakor sem misli; počutim se krivega za nekaj, kar je storil nekdo drug v mojem imenu, vendar za svoje cilje in interese!

Ne, ne bom načenjal starega problema, koga pravzaprav zastopa državna oblast. Ravno narobe - opazil sem, da kar sam zastopam vso državo. Tega ne dokazuje le moj znanec, ki me "krivi" za to, kar se dogaja v Sloveniji, in me s tem postavlja za njenega zastopnika, temveč zlasti moja slaba vest, ki ni nič drugega kakor priznanje, da na tem nekaj je.

Zgornja izkušnja seveda ni edina te vrste. Koga ne pojezi, na primer, kadar mešajo Slovenijo in Slovaško? Podobna zgodba so nacionalni stereotipi. Kadar slišim, kakšni so ali naj bi bili Slovenci in Slovenke, me pravzaprav ne gane kaj dosti; hujši so primeri, kadar se kdo do mene v skladu s stereotipom tudi obnaša; na primer, ko po daljšem poskusu orientacije ugotovijo, da je Slovenija v "Vzhodni Evropi" in me začnejo obravnavati kot kakšnega rahlo zaostalega posebneža. Saj ne rečem, da je to povsem netočen opis moje osebe, a takrat se počutim, ko da na svojih plečih prenašam usodo vse nacionalne države in še regije povrhu.

Tako delujejo stereotipi. Žrtve rasne, spolne in drugačne diskriminacije to še najbolje vedo. V mojem primeru seveda ne moremo govoriti o diskriminaciji, vsaj ne v enakem pomenu besede. Mogoče pa v kakšnem drugačnem lahko. "Vzhodnoevropejci" smo postali posebna vrsta ljudi, v Evropski Uniji še bolj kakor prej, podobno kakor so bili nekoč "južnjaki". Pri tem nas ne sme zapeljati, da se včasih do nas obnašajo poudarjeno prijazno; to je le način izražanja superiornosti. In to, da me moj kanadski znanec identificira kot nekoga, ki ga morajo zanimati slovenski problemi, seveda tudi ni nič drugega kakor stereotip, iz katerega izhaja "posebna obravnava".

Nekaj hudega se je moralo plesti v glavi Italijanke, ki se je nekoč ostro sprla z menoj samo zato, ker sem v šali rekel: Trst je naš! Čeprav ni imela nič pri rapalski meji niti pri pogajanjih po drugi svetovni vojni, čeprav je vedela, da ne "izražam mnenja", temveč citiram, čeprav ni bila Tržačanka in čeprav še zlasti ni bila kakšna zadrta nacionalistka, se je povsem poistovetila z državo in "nacionalnimi interesi". Pri njej nisem opazil nobene kritične distance, sam pa sem se po njenem napadu počutil, kakor da je moja perspektiva docela izkrivljena. Res, počutil sem se tako, kakor da sem rekel kaj nespodobnega.

Le kako se je državi posrečilo, da se je tako pripela na nas in da smo tako intimno zliti z njo?

Prav spodobnost poenoti državljanke in državljane na kapilarni ravni in omogoči nadzor nad našim mišljenjem in ravnanjem - spodobnost, ki je zavladala v 19. stoletju in se je je prijel nekoliko slabšalni prilastek malomeščanska, s pomočjo visokonakladnega tiska in pozneje množičnih medijev pa je zajela široke množice ljudi.

Te misli (in nekateri stavki) so iz spremne besede k prevodu knjige Nacionalizem in seksualnost Georgea L. Mosseja, ki bo kmalu izšla pri Založbi */cf. Njena osrednja tema je spodobnost. Spodobnega človeka sprejmemo, nespodobnega pa se velja izogibati, ga zapreti itn. ("nespodobno vedenje" je tudi pravna kategorija). O spodobnosti lahko govorimo celo, ko naš status nima podlage v našem vedenju, temveč, denimo, v našem zdravstvenem statusu (stereotipi o telesni ali duševni "prizadetosti") ali v našem rodu in naših prednikih (etnični stereotipi in stereotipi o "izviru"). Nekaj žali opazovalčev "občutek za spodobnost", ki je v temelju estetski občutek; grdo se vedemo, nismo lepi, smrdimo ipd. To odloča o sprejemljivosti ali nesprejemljivosti vsega našega bitja, včasih celo, ali smo ali nismo upravičeni živeti, kaj šele javno delovati. Spodobnost je pogoj, da ostanemo v igri.

Spodobnost je represivni mehanizem na enega najbolj zvijačnih načinov; represijo izvajamo kar sami nad seboj in drug nad drugim. Ima pa dve plati. Ko me znanec iz Kanade kara, kaj da se dogaja v Sloveniji, se počutim krivega tudi zato, ker najbrž nisem storil dovolj, ko sem podpisal kakšno peticijo ali napisal kakšno vrstico na tole stran. Prav spodobnost me sili, da bi storil še kaj več.