22. 2. 2006 | Mladina 8 |
Odtegnitev političnega subjekta
Za kritičen čas je značilen tako imenovani ezopski jezik
Miha Zadnikar
© Arhiv Mladine
Narava ezopskega jezika se navzven sicer zdi egomanska, namenjena zgolj "posvečenim", dejansko pa razlogi za tak poseben jezik nastajajo prav zaradi vsiljene neke druge posvečenosti, zaradi udarca "od zunaj". Direktnost, ki je še hip pred "uvedbo" kritičnega časa evocirala samoumevne misli (morda kdaj pa kdaj celo mislila uresničljiva dejanja), nenadoma postane odveč - spremeni se v občo bedarijo, s katero je ogroženo samo preživetje (subjekta). Telo ponikne, vznikne drug jezik. Pod udarci biopolitik, spričo katerih včasih celo preživetja ni več možno preživeti, je misel hočeš-nočeš deprimirana. Postavlja se temeljno vprašanje: Je bila v času nacizma, vzemimo, kritična misel samo deprivilegirana, "oškodovana", ali pa je bila tudi deprimirana? Sta misli voljo do jezika tedaj podeljevala le nekakšna sistemsko transcendentna "teorija upanja" in sistemsko imanentna "zavest" o širšem gibanju? Lastna izkušnja, ki mora hiteti z obravnavo trenutka, z analizo, s komentarjem, z lovljenjem nove časovne sheme, si kajpak zlepa ne dovoli priznanja o deprimiranosti. Malo iz dostojanstva, malo iz nelagodja. Toda mar ni deprivilegiran položaj že mesto, s katerega se izjavlja deprimirana misel kot edina, ki sploh lahko postavi optimistične nastavke za bodoče razkrinkavanje sistema, za neki abstrakten interes, odložen v ugodnejše dneve, k trenutno nenavzočim, "zgubljenim" mislecem? Tisto, čemur se je včasih reklo negativna dialektika, tisto se danes spreminja v golo presihajočo etiko razpršenih: V odmaknjenem območju navidezno počiva, v lenobnem zamahu čaka svojih novih priložnosti za spremembo. Težava je v tem, da gre primarno za spremembo pri samem sebi. Ta se šele na drugotni ravni, namreč: "pozneje", razkazuje v ezopskem jeziku, zakaj tako ideologija vladajočih kakor vladajoča ideologija imata skoz biopolitičen teror (še eno) skupno, poenoteno lastnost: individualizacija se "pod njima" kaže kot samonikel proces in ne več kot nasledek neke prepoznatne ideološkosti; ne več kot nujen umik; pregon; premislek. Nemoteni pritiski od zunaj se v jeziku mislečega subjekta tako naravnavajo "smotrno", nimajo načela upornosti, privilegija pričakovanj, ne krasi jih več udobje velike fronte. Takšna je podoba, kadar je fronta dejanskostno seveda še večja kot kdaj koli, a nikakor ni sočasna; soglasna. Biopolitike namreč spodbijajo sočasnost v gibanju, njegovo soglasje, toliko je njihova poteza spaček iz naravoslovja, fizikalna enota, ki ji ne gre pripisati drugega kot direkten poseg. V kirurgiji današnje politike, ki je ne prevzema nič manjša anksiozna motnja, kakršna je v stari navadi pri podložnikih - pa ta način imenujmo bodisi demokracija ali pa ne - se poteze vlečejo z družinsko tragiko. Na tem in takšnem polju, kjer ideologija vladajočih toliko laže in sproti postane vladajoča ideologija, se pravzaprav šele "splača", postati in biti politik. Z druge strani se nasmiha projekt odtegnitve političnega subjekta, frapanten konec politične filozofije, kajti v razmerah, ko smo v bližnjem političnem okolju ujeti med suhi dihotomiji: new age in maščevanje, se rojevajo mitske razsežnosti. Miti so vsemogočni, ezopskemu jeziku je to sicer lep izgovor pred paranojo, obenem pa v svoji nonšalanci najde veliko priložnosti za nove spodbude, saj nima zgubiti nobene izmed svojih že tako oropanih jezikovnih ambicij. Blišč in beda "slovenske ideologije" sta v tem, da mita ne more sproducirati oddaljena bolezen (kak veliki historicizem), pač pa se poji v nedavni travmi. Takšno dejstvo nam sicer ne prihrani nevarnosti, a tudi zadoščenja ni prav veliko, saj se bo nedavna travma prav kmalu in usodno razlezla v vse pore biopolitičnih odločitev in se razcvetela kot "pravzrok" vseh bližnjih in daljnih življenjskih reči. Kdor bo imel še živce, konjski interes in to opazoval od blizu, ta bo lahko iz prve roke spoznal, kaj se pripeti, kadar dogodke včerajšnjega dne plemenitijo večni - na enem mestu narejeni - koraki v imaginarij predvčerajšnjih stanj. Realne razsežnosti bodo hude, ezopski jezik, oropan konkretnosti (oropan tudi patosa), je navsezadnje narejen za prav takšna stanja. Ne opisuje več, niti ne straši, pač pa zarisuje odmaknjene fragmente. Zveni znano? Komu že, bolj bistveni pa so nasledki. Odtegnitev političnega subjekta je namreč šele prava priložnost za političen angažma, in ko se ezopski jezik s svojo dejavnostjo očisti samega sebe, takrat naredi prostor jezikovni akciji, z njo pa tudi zelo konkretnim, praktičnim učinkom. Ko zavlada mit, tedaj namreč tudi v jeziku nastane prostor, kakršnega prej ni bilo oziroma zanj ni bilo potrebe, saj se je prikrival z dialektiko oblast/opozicija. Stvari so zdaj tako na dlani, hkrati pa se tako spodmikajo sprotni analizi (pa tudi: zmanjkalo je analitikov), da se je ta dialektika ukinila z eno samo gesto, ki je gesta zunaj političnega prostora. Dela se mit, obstoji pa bojazen, da bo tudi demitizacija potekala kje drugje kot v političnem prostoru. Svinčeni časi se lahko stopijo, zlati so minljivi ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
