ALTERNATIVE EVROPE

Jurij Gustinčič

Naše sosedstvo

Najboljši zavezniki so, po naravi stvari, tisti, ki stojijo za sosedi

Mladina 11  |  19. 3. 2002

Misel, s katero so Sovjeti - vse do Gorbačova - dosledno pitali prebivalstvo, je bila usmerjena na pojem okruženija. Bili so torej obkoljeni. In, razume se, obkoljeni so bili s sovražniki.

Globoko v duši se je strah pred sovražnikom prepletal z radovednostjo. Rusi so na vse kriplje hoteli vedeti, kakšna je ta okolica, pred katero jo tako branijo vrhovi oblasti.

Kako je biti obkrožen z nevarnim neznanim, na drug način, sem občutil kot deček. Mama me je zmedenega z nekim papirjem, ki naj bi nadomeščal potni list, samega poslala z vlakom iz Ljubljane v smeri Ajdovščine, k babici. V Postojni so me neusmiljeno pridržali karabinjerji. Več ur sem presedel na praznem (kot danes) peronu in se v Ljubljano vrnil v solzah. Okruženije Slovenije, z italijanske strani, je bilo neprebojno.

Živimo v drugačnih časih. So res do konca drugačni?

Meje s sosedi - z vsemi štirimi - prestopamo z osebno izkaznico brezbrižno v roki.

Na nekaterih mogoče kmalu niti tega ne bomo več potrebovali. Potrebna bo le še na meji s tistim južnim sosedom, ki se s schengenskim sporazumom mora sprijazniti, toda s stisnjenimi zobmi (povsem ga razumem).

Kot da živimo v najboljšem od možnih svetov. Z vsemi sosedi se povečuje blagovna menjava. Z nekaterimi imamo skupne patrole - proti "tretjim". Stražarjem na italijanski strani sicer niti na misel ne pride, da bi nas tu in tam ogovorili tudi slovensko, tako kot hrvaškim gostincem ne, da bi imeli jedilnike v slovenščini - kljub neverjetni okoliščini, da pri njih počitnikuje pol slovenske nacije. Vendar, zakaj govoriti o takih malenkostih. Pogledano površno, odnosi s sosedi - z vsemi štirimi - so dobri, in bilo bi dobro, da taki tudi ostanejo.

Vendar, to je okruženije. Ko pokukamo malo globlje, vidimo njegovo zapletenejšo naravo. Nobeno evropsko povezovanje je ne bo izbrisalo.

Bolj ko se približujemo tem integracijam, jasneje čutimo nepopustljivo navzočnost geopolitične resnice. Namesto da bi podedovane težave izginile, samo spreminjajo obliko. Mirno lahko rečemo, da se bomo v Evropski uniji in v Natu (če nas bo tudi ta doletel) soočali s stvarmi, ki jih poznamo desetletja, če ne že stoletja.

Italija je s strašno zamudo formalno sprejela zakon o zaščiti slovenske manjšine, le da bi pri njegovem uresničevanju korak za korakom odpirala možnosti za malenkostna trenja (dvojezični dokumenti tam, kjer je navzočnost manjšine vidna tudi s prostim očesom). Drugim Evropejcem se to zdi provincialno, vendar - ali Italija sploh želi, da bi od te manjšine kaj ostalo?

Italijanski državnik (zdaj imajo samo enega) javno poudarja prvenstvo nacionalnega interesa; ta pa se, zgodovinsko, ni končeval na Soči. Evropa gor, Evropa dol, pomembna je Italija. Se že slišijo pametovanja o osi Rim-Dunaj-Berlin. Te osi najbrž ne bo, vendar je pomembno, v katero smer gredo tudi gostilniški pogovori geopolitične narave v sosednji državi, kateri smo v dneh našega osamosvajanja rekli, da smo pripravljeni tudi na "nadgradnjo" osimskih sporazumov.

Avstrija je pri nas, če ostanemo pri najnovejšem, iz nič ustvarila "staroavstrijsko" manjšino - eno majhnih pozicij za poznejša nadlegovanja, ko nam bi prišlo na misel - kar ni gotovo -, da bi se malo ostreje zavzeli za okleščene pravice slovenske manjšine na Koroškem.

Schuessel je ravno zahteval "pravno razlago Beneševih dekretov" (potem se bomo pogajali, je dodal), od česar je, pa naj se še tako zanika, samo korak do obnovitve teme Avnoja. Našli so že tudi filozofsko formulo za njegovo rušenje - "spremenjeno civilizacijsko ozračje v Evropi".

Za nekatere je v ravno pravem trenutku razpadla Višegrajska skupina! Zanimivo. Pred šestimi leti je naš diplomat mislec (redka žival) Matjaž Jančar predlagal, naj si Slovenija nove geopolitične zaveznike najde za države, kjer nas čakajo težave - tako je za lažjo igro z Avstrijo predlagal Madžarsko. Sedaj se je ta Madžarska postavila na stran nasprotnikov Beneševih dekretov in seveda izzvala bojazen, da bo jutri omenila tudi Avnoj!

Slovenska strategija do Italije, še bolj pa do Avstrije, kronično boleha zaradi pomanjkanja samozavesti. Skoraj gotovo je, da smo odstopili od deponiranja podpisa v sukcesiji za avstrijsko državno pogodbo pri Rusih. Smo molče klonili pod avstrijsko tezo, da v tej točki ni sukcesije? Stvari gredo same po sebi v smeri resnega poskusa Dunaja, da izposluje odpravo te pogodbe s svetovno aklamacijo ("novi civilizijski časi"). Sicer nam pravijo, da bi tudi v nekem novem paketu ostale dogovorjene pravice koroških Slovencev. Damo roko v ogenj, da je temu res tako?

Začenja se potrpežljiva priprava na revizijo temeljnih dokumentov, na katerih sloni zmaga zaveznikov 1945, in sicer v času, ko tedanje velike zaveznike - razen morda Rusije - ti temelji za ureditev zadnjih petdesetih let vse manj zanimajo.

V ozračju, ko zagotovo ni zgodovinsko novo, če bi se, povsem mogoče, oblikovale zveze kot trikotnik Dunaj-Budimpešta-Muenchen, bi veljalo zares razmišljati tudi o zaveznikih. Najboljši zavezniki so, po naravi stvari, tisti, ki stojijo za sosedi.

Tako naj bi bila zaveznica glede Italije Francija, glede Madžarske Poljska, glede vedno kapriciozne Hrvaške - si upamo pomisliti? - Srbija in Črna gora. Kaj pa glede Avstrije? V njenem zaledju se izrisuje silhueta Stoiberja, ki bi , seveda , še lahko sodeloval pri reviziji Beneševih dekretov, potem pa mimogrede tudi Avnoja.

Resničnost novih zavezništev je na prostoru, na katerem nobena Evropska unija ne bo mogla, niti morda hotela, drezati v "geopolitično resnico", še daleč. Pred kratkim je bilo naše stališče, da bi Evropska unija naredila dobro, če bi nas imela za "poseben primer", za boljše od drugih kandidatk, za tiste, ki si zaslužijo, da gredo prek vrste (nekoč smo celo sanjali, da bomo v Unijo vstopili prvi, sami in veličastni).

Pametneje je, da se pred tistimi ostanki Višegrajske skupine, ki so naši naravni zavezniki proti reviziji povojne evropske ureditve, ne šopirimo preveč glasno. Preveč so nam potrebni. Da revizija že, dobesedno, trka na vrata, ni dvoma. Ne moremo si dovoliti naivnosti.