Pod črto / Jurij Gustinčič: Kam leti žoga

Še zelen poročevalec iz tujine sem od urednika dobil nalogo - spremljanje tekme med Crveno zvezdo in Totenhamom. Moje muke so se začele pri prepovedanem položaju, po domače pri ofsajdu. Niti po vseh teh letih še nisem čisto sposoben dojeti te sodniške odločitve, vidim pa, da so mnenja o tem, ali je bil neki igralec v prepovedanem položaju ali ne, še vedno deljena.

Najsi poznamo pravila te burne igre, ki jo gledajo milijoni, ali ne, nogomet je priznan kot ena vodilnih tem današnjega časa. Samo spomnimo se tribun med prvenstvom. Tistega globoko zaskrbljenega izraza na obrazu portugalskega predsednika, ko mu je postalo jasno, da njegova država ne bo prvak, in otroškega veselja grškega premierja, ko je videl, da bo to uspelo "njegovim".

Njegovim? V svojem profesionalnem času vsi igrajo v tujih klubih. V Grke se prelevijo le tu in tam. Pa vendar so, tudi v očeh premierja, veliki Grki. Ne sicer v očeh neke druge nacije, ta jih ima celo za Psevdogrke. O tem pozneje.

Navdušenje, ki meji na histerijo, je najbolje opisal (ne Albert Camus, goreč nogometaš) sovjetsko-ruski skladatelj svetovnega slovesa in mučeništva Dimitrij Šostakovič. V svoji gogoljevski ironični maniri (zelo rad je imel Gogolja) je rekel, da si daje z burnimi čustvi na nogometni tekmi duška zato, ker je le tam lahko nekaznovano navdušen. Nihče ne bo posumil na kaj drugega!

Tako je bilo tudi na tem prvenstvu. Še nekaj se je spet potrdilo (o čemer sem že pisal, vendar je sedaj še bolj očitno, skorajda kot neizbežnost zdravniškega pregleda dobrih menedžerjev). V nogometu ni samo dovoljen, ampak je tudi zaželen nebrzdan nacionalizem.

Kje so sarkastični globalisti, ko se igra nogomet? Kdo si upa ugovarjati premierju, ki skače od veselja, ali predsedniku države, ki je na smrt zaskrbljen?!

Če želimo začutiti, kaj je nacionalizem, ki nekatere poražene dele človeštva prezirljivo meče v koš za smeti, potem po prvenstvu ne bi poslušali vzklikov grških navijačev, kot da so narod z Balkana, pač pa kot naslednike antičnih Grkov, predvsem pa bi morali poslušati ... Nemce!

Nemški nogomet ni več tak, kot ga je doživljal neki angleški nogometaš, ki je z vzdihom rekel, da je "nogomet to, da dvaindvajset ljudi teče za žogo, na koncu pa zmaga Nemčija". Nemški nogomet je klonil. Zato imajo Otta Rehhagla, ne ravno uspešnega trenerja v Nemčiji, ki pa je iz Balkancev, ki jih v nogometu ni nihče jemal resno, naredil "precizen mehanizem". Ja, moral je to biti ravno German.

Kajti Grčija danes ne bi veliko vedela o svoji veliki zgodovini, če ne bi bilo Nemcev. Winkelmanna, Schliemanna in drugih, ki so svetu odkrili Trojo in druge stvari ter vse to razglasili za zibelko civilizacije. Če ne bi bilo Nemcev (tudi Otta Rehhagla), ne bi bilo grške slave, ne zgodovinske ne nogometne. Charistidis in njegov odločilni edini gol? Charistidis je morebiti le Psevdogrk.

Poglejmo ta obrat s širšega mednarodnega zornega kota. Kdo je odšel poražen iz Portugalske? Velike evropske nacije. Oziroma večje nacije, če mednje štejemo tudi zelo bogato Nizozemsko. Odšli so Italijani, Angleži, Francozi, Španci, Nizozemci.

Kdo se je prebil do konca, če ne odrinjeni, omalovaževani, tisti "z dna". Portugalci z najnižjim BDP-jem v Uniji pred njeno širitvijo in seveda Grki, ki naj tam ne bi imeli kaj iskati.

Ali se v tem skriva tudi kakšna nova resnica, ki šele prihaja? Recimo takole. V prihodnji vse bolj razviti Evropi bodo v vsem zmagovali tisti, ki bodo bolj garali, slabše pa jo bodo odnesli drugi, ki bodo na lovorikah dosedanjih uspehov lenarili in delali vse manj. Ali ni v tem možnost za "odrinjene"? Za tiste, ki še delajo, vendar so manj razviti. Tudi za nas bi bilo dobro, če bi se prištevali k slednjim, čeprav nekateri med nami sanjajo, da bomo, ne vem, zakaj, čez deset let med prvimi.

Najboljše, kar ima majhen narod, bi moralo biti spoznanje, da so številke vedno naperjene proti njemu. Zato se bo bolj potrudil kot tisti, ki se zanašajo na velike številke. Švica, ki ni v Evropski uniji, ima trenutno le 3,7-odstotno nezaposlenost. Kaj pa Nemčija?

Sedaj bi bil čas, v skladu s psihologijo današnjega dne, da se najslavnejše med nogometnimi zvezdami poskusijo na drugih področjih. Predvsem v politiki. Zakaj pa ne?

V Ameriki so se tega uspešno lotili filmski igralci, in to največkrat tisti, ki so snemali B-produkcijo! Ronald Reagan, ki ga imajo po smrti že skorajda za velikega predsednika in kateremu je v politični karieri pomagal še en B-igralec, George Murphy, na primer. Ta se je prebil do senata. Kaj pa Shirley Temple, otroška zvezdnica, pozneje pa predstavnica svoje države v organizacijah Združenih narodov? In tako naprej in tako naprej. Schwarzenegger je le še dodal malo avstrijskega naglasa. Slavni televizijski voditelj Walter Croncite je tudi imel veliko možnosti v najmočnejši igri, tisti za Belo hišo, vendar je misel na to ponosno zavrgel. Bil je pač novinar.

Evropa je sicer zelo tradicionalna in od nogometaša ali igralca do državnika je zelo dolga pot. Celo Azijci so pri tem modernejši. Vendar, kdo ve. Vse je mogoče. Zabava skupaj s športom prihaja v središče življenja.

Tudi nacije so zelo pomembne, da tako ne bi bile. Še posebej tiste, ki nimajo druge možnosti. Zanje je nogomet več kot privlačno gladiatorstvo. Majhni narodi, igrajte nogomet.