Pod črto / Jurij Gustinčič: Pravljica o narodni demokraciji

Samo nekaj držav bo o evropski ustavi razpisalo splošnonarodni referendum. Druge se zanašajo na svoje parlamente. Eden od paradoksov časa, v katerem živimo.

Zdi se, da bi morali imeti tiste redke države z referendumom za najbolj "narodne", tiste druge pa za naklonjene elitizmu. Majhni skupini vladajočih ljudi je prepuščena odločitev o zadevi, ki naj bi - tako pravijo - usmerila usodo celine. Niti najmanjša skrivnost ni, da večina prebivalstva ne ve, kaj piše na tistih nekaj sto - sto! - straneh!

Koliko nas v tej naši lepi državi ve kaj o evropski ustavi? Tisoč? Dva? Ali samo nekaj sto. Ali dvesto. Ali pa niti toliko ne?

Pa vendar smo prepričani - tako nas predstavljajo v svetu -, da smo zelo narodna država, država, ki uresničuje voljo naroda. Kaj pa tisti drugi, tisti z referendumom? Vsaj dve, Francija in Nizozemska, v očeh srečnih izvrševalcev narodove volje skozi majhno skupino elitnih predstavnikov ne veljata niti za las za bolj demokratični. Da ne rečem za bolj narodni.

Narodno je seveda beseda z nepredvidljivo vsebino. V vzhodni Evropi se tudi mlajše generacije komaj spominjajo tistih ne tako zgodovinsko davnih časov, ko so jih uradno predstavili kot "narodne demokracije". Razpadle so, druga za drugo, v viharju sprememb, ki jih je pospešil neki Rus, le da ni vedel, kam bo odneslo zgodovino. Mislim seveda na Gorbačova, ki še živi.

Narodna demokracija je bila zgrajena v krajih, kjer je vladala ideja o "diktaturi proletariata". Ampak še nečesa so se naučili pri starem Marxu. Praoče komunizma je namreč menil, da bo do diktature prišlo po parlamentarni poti. Nasledniki, ki so diktaturo - ne proletariata, temveč skupine, ki je stala na čelu vsega - uvedli, pa so se spomnili Marxa in oblast ene in edine, množične in strogo organizirane državne partije obkrožili z majhnimi vrtički, v katerih so vegetirale neke politične strančice. Takšne, ki jim še na misel ni prišlo, da bi se v čemerkoli zoperstavile državni partiji. Stranke za parlamentarni okras. Tako je bilo na Čehoslovaškem, na Poljskem, na Madžarskem.

Igri z vrtički parlamentarizma sta se ponosno zoperstavili Kuba in Jugoslavija. Živeli sta svoj socializem brez parlamentarnih vrtičkov.

Mislim na tiste časa in začnem sanjati. Znajdem se sredi čudnih sanj, ki se mi na trenutke zdijo zelo podobne tistemu, kar sicer doživljam zadnje mesece, denimo od zadnjih parlamentarnih volitev naprej.

V teh sanjah, ki so podobne stvarnosti kot jajce jajcu, je zmagala stranka, od katere prejšnje vladajoče koalicije tega niso pričakovale. Pogost pojav v normalnih demokratičnah državah. Ampak v mojih sanjah so poraženi tako zmedeni, da so čez noč izgubili kompas. Ne vedo niti tega, ali so sestavljeni iz resničnih strank ali pa so, kot v noveli nemškega klasika Chamissoja, postali figure brez lastne sence.

Ne vedo, te stranke poražene koalicije, četudi prežete z liberalnim duhom, ali je, po porazu, ta duh v moderni družbi ali državi še sploh umesten. Naenkrat ne vedo, ali imajo pravico nastopati pod starim imenom in zastopati isto vsebino. Vem seveda, čeprav sanjam, da takšne psihoze niso samo naša nacionalna značilnost.

Pred kratkim je v državi z veliko zgodovinsko trdnostjo in verjetjem v tradicijo tretjič zapored zmagala po imenu leva stranka. In tretjič je oblast izgubila stranka z velikansko tradicijo in samozavestjo, ki je pred tem vodila več mandatov in dala svetu enega najprodornejših državnikov. Seveda mislim na "železno lady". Njena stranka, ponosna in s stoletno tradicijo, pa deluje, kot da vrnitve na oblast ne bo doživela vsaj še pol stoletja.

Prav, to je Britanija. Ni pa to edini primer, da se politična stranka, vajena daljšega obdobja vladanja, zaradi poraza na volitvah čisto zmede. To se je zgodilo tudi v Združenih državah Amerike, kjer je po problematični prvi zmagi republikanca tisti kandidat, ki je izgubil, mogoče pa tudi ne, demokrat Al Gore, izgubil tudi vso voljo in se umaknil v politično divjino.

Dve veliki stranki, še včeraj samozavestni in polni energije, danes pa zmedeni, nesposobni najti dobrega vodjo.

Še vedno sanjam. Iz stvarnosti so v sanje vdrle vesti, da v naših poraženih taborih premišljujejo o umiku in da nekemu delu strankine elite prihaja na misel rešilna formula, ki temelji na stari formuli: če jih ne moreš premagati, se jim pridruži! Rešitev bi bil vstop v zmagovito koalicijo.

Dizraeli je rekel - ne morem si kaj, da tega ne bi pogosto citiral -, da ni dobre vlade brez močne opozicije. Za močno opozicijo pa so nujni trdni živci in precejšnja vztrajnost, včasih pa tudi novi liderji. Če enega teh elementov ni, ali vseh skupaj, kaj je boljšega kot pridružitev trenutno močnejšemu?!

Trenutno potekajo - še vedno sanjam - intimni pogovori o tem, koliko ljudi bi se odločilo za pogumen korak pridruževanja močnejšemu, koliko pa bi jih vztrajalo v negotovosti odpora in samostojnosti. Če bi do razhoda - in razpada - premaganih prišlo, bi se vzpostavila nepričakovana zveza s preteklostjo, o kateri sem govoril na začetku! Ena velika stranka na oblasti - okrog nje pa majhne stranke ali njihovi ostanki. Sklep: imeli bi narodno demokracijo.

Odstranjena bi bila tudi iluzija, da opozicija obstaja zato, da oponira. Zakaj verjeti v obstojnost besed? Kajti mar nismo zadnje čase od nekaterih vodilnih poraženih osebnosti pogosto slišali, da bodo v opoziciji "konstruktivni tako dolgo, dokler bo vlada imela dobro politiko"? Predpostavlja se torej možnost, da vlada vodi dobro. Tudi oni bodo potem vztrajno konstruktivni. Kaj bi potem še bili opozicija?

Če smo iskreni - da se ne bi preveč zgražali nad idejo narodne demokracije -, ta ni tuja niti Američanom. Kaj drugega kot narodne demokracije pa si želijo ameriški vrhovi na širšem prostoru Bližnjega vzhoda in jugozahodne Azije? Kaj drugega kot to naj bi bil Karzaj. Kaj drugega kot, v mednarodnih okvirih, (pre)vlada ene stranke, tiste ameriške, nad daleč stran zasajenimi vrtički, okraski. Narodna demokracija.

Zbudil sem se. Bilo je to, kar sem gledal v lastnem okolju, le sanje. Imeli bomo vladajočo koalicijo, ki bo dobra zato, ker ima močno opozicijo. Kajne?