:  Jurij Gustinčič

Najti in zaščititi Mladića

Ali zločini vojske, ki se bojuje v vojni, niso zločini?

Mladina 10  |  10. 3. 2006

To je redek primer v mednarodni praksi: z navidezno nestrpnostjo čakati, ali bo pregon - v tem primeru srbskega generala Mladića - končno obrodil sadove, hkrati pa čutiti , da je pravzaprav vseeno. Drama obstaja, pa še kakšna, vendar se ne bo nič posebej spremenilo, če se bo končala ali ne.

Zato lahko seveda komentar pišemo pred dogodkom. Če se bo zgodil ali če se ne bo zgodil - bistvene stvari bodo ostale enake.

Srbija, kateri naj bi aretacija Mladića ali njegova prostovoljna predaja odprla vrata v Evropo, je dilemo okrog Mladića pri sebi že zdavnaj razčistila. Tega ne bo kar tako priznala, vendar je tako.

Mladić po zgodovinskih instinktih Srbov ni človek, čigar usoda se rešuje kot v primeru kogarkoli drugega. Denimo, kakšnega politika. Politiki so ljudje potrošne vrste, odreči se politika je najlažja stvar na svetu. Ali pisatelja. Ali trgovca.

Mladić je general in to povsem spremeni sliko. Še več. On ni general, ki bi svoje profesionalno življenje zaokrožil v pisarnah generalštaba. Potem ne bi bil pravi general.

Vojskoval se je. Vodil je vojsko v vojni. V tem trenutku se vse spremeni, tudi odnos do mogočih zločinov, pri katerih bi lahko sodeloval. Zgodovinske legende pričajo, vsaj na tem prostoru, da zločini vojske, ki se bojuje v vojni, niso zločini. To so samo stranski učinki vojne.

Resnici na ljubo - takšno psihologijo bi lahko našli skoraj povsod. Britanski šef letalstva je v 2. svetovni vojni brez kakršnekoli nujne potrebe iz zraka uničil ogromno zgodovinsko mesto. Dresden. Vojaško to ni bilo potrebno, bila pa je vojna. V vojni imajo prav generali.

Kar zadeva Srbijo - ona točno ve, kaj se od nje zahteva, če želi vstopiti v Evropo. Mora izročiti Mladića, ki ga zunanji svet zdaj preprosto povezuje s pokolom v Srebrenici. Ta pokol je bil grozen, to vedo vsi tudi v Srbiji, vendar je bil Mladić general.

Ob tem spoznanju se podre vse drugo. Pot v Evropo? Srbi vedo, da bi bilo to dobro, čeprav nekateri niti ne bi hoteli kreniti na to pot, če bi bilo treba resno zasukati rokave. Zoran Đinđić je pred smrtjo pod streli "zgodovinsko korektnega" Srba množicam javno govoril, da bo Srbija morala delati in da bo konec izgovarjanja na nesrečno usodo naroda, ki ga vsi preganjajo in so vsi proti njemu.

Takšnih stvari ni pametno govoriti preveč vztrajno, pa še - kot Đinđić - z odtenkom sarkazma. Narodom ni všeč sarkazem, ki je uperjen proti njemu samemu. Ne samo srbskemu. Vendar srbskemu - v vsakem primeru.

Tega ne ve nihče bolje kot ljudje na oblasti v živčni situaciji, če lovijo Mladića in ga nikakor ne morejo ujeti. Tu prihajamo do najglobljega problema. Kdo bo prevzel končno odgovornost za izročitev Mladića Haagu? Vlada? Njen predsednik? Predsednik države? Elita z večinsko proklamacijo?

Tisti, ki objavljajo različne inačice tega, kar se je zadnje čase dogajalo okrog Mladića - najpogosteje je bilo slišati, da se skriva nekje v hribih nad Valjevom -, bi morali vsako ugibanje začeti ravno z vprašanjem, kdo bo prevzel končno odgovornost. Pred nekaj leti se je zgodil "nesrbski" čudež - v Heidelbergu šolani, preveč dobro nemško govoreči državnik Đinđić je ujel in odpeljal v Haag človeka, ki je bil prepričan, da je usoda države odvisna izključno od njega. Prav, veliko Srbov je izročitev Miloševića sprejelo.

Vendar Milošević ni bil general ...

Postavimo se na mesto beograjskih politikov. Bolj kot karkoli drugega so nacionalni, to pa pomeni, da so med sabo skregani. Predsednik vlade Koštunica se skoraj ne pogovarja s predsednikom države Tadićem. Kateri od njiju bo nedvoumno hotel nositi krono človeka, ki je Zahodu izročil generala? Je bolje, če je s tistimi, ki so govorili, da je težko reči, kdaj bo Mladić ujet (ali nagovorjen, naj se preda, če je mogoče), ali je bolje, da je po tiho ovenčan s slavo človeka, ki si ni umazal rok s prijetjem skorajda nacionalnega junaka?

Hrvaška se je izognila pasti - Gotovino so ujeli drugi in Hrvatje lahko zdaj, hvala bogu, stvari mirno povezujejo z usodo, ki so jim jo namenili drugi, in hodijo okrog ter pri sebi ponavljajo to, kar imajo za pravo resnico: na primer, da je Gotovina vendarle nacionalni junak.

Hrvaška se je premaknila korak naprej, Srbija ostaja na Balkanu osamljena. Nekateri so upali, da bodo "afero Mladić" rešili, preden bo mednarodno sodišče začelo razpravo o bosanski obsodbi Srbije zaradi genocida. Če bo tožba uspela, Srbijo čaka plačilo odškodnine, ki je seveda nikoli ne bo mogla poravnati.

Osamljenost je dvakratno nevarna. Prvič, nikoli ni dobro biti osamljen. Drugič, osamljenemu človeku se še močneje vrežejo v spomin predstave o tem, kako je, če ga sovraži ves svet. In zlahka se prepusti predstavi, da je tako ali tako najboljše tudi biti sam. Naj pustijo to državo pri miru. Naj ne čakajo, da bo "krenila v Evropo".

Ustavimo se za hip. Mar Beograd resnično tako dolgo ni mogel najti generala? Če se skriva v bližini Valjeva, v tistih temačnih gozdovih, potem naj bi bila njegova usoda podobna usodi nekega drugega generala, ki so ga Titovi ljudje ujeli živega nekaj mesecev po koncu 2. svetovne vojne. Govorim seveda o Mihajloviću. Če je bilo mogoče hitro ujeti vodjo četnikov, zakaj to ni mogoče tudi sedaj?

V teh dneh smo lahko o okolju generala Mladića, o tem, kdo ga ščiti, in o tem, kdo je hotel, da bi ga ujeli, prebrali toliko, da bi se ves zaplet lahko zvedel na osnovno stvar: ali obstaja dejanska volja? Mladića so - smo slišali - iskali ljudje iz njegovega lastnega kroga. To pa so tudi ljudje, ki ga ščitijo. Roka roko umiva.

In umivala jo bo tudi po aretaciji. In hvalila drugo za opravljeno delo ter spirala s sebe nacionalno odgovornost za storjeno ...