profil / Zlatarstvo je kot prostitucija

"His eyes have all the seeming of a demon's that is dreaming. And the lamplight o'er him streaming throws his shadow on the floor; and my soul from out that shadow that lies floating on the floor ... Shall be lifted - nevermore!" je o predstavniku te pasme (pravzaprav ptičme) nekoč zapisal veliki Edgar Allan Poe, vendar Orhan ni te vrste krokar, Orhan ni zajebanec. Orhan morda ni zajebanka, v bistvu se ne ve, saj Christoph pravi, da lahko krokarju spol določiš samo, če mu daš pregledati kri. Ker doslej še ni znesel nobenega jajca, je Orhan - poimenovan po enem izmed princev iz 1001 noči - za zdaj on, presenečenja pa vsekakor niso izključena. Kakorkoli že, kot mrk črna beštija z neutrudnim skakljanjem in pobrcavanjem oreščkov po lesenem podu še potencira občutek, da je človek, ko je vstopil v Zlato runo, če že ne na pravo pravcato pravljico, naletel vsaj na poseben žepek idiličnega rustikalnega zapika, ki so ga zadnja stoletja s svojo vihro mehanskega/digitalnega pobliskavanja v širokem loku zaobšla.

Christoph Steidl Porenta je visok podolgovat skorajštiridesetletnik - "Hoj, jaz sem en tak star dec, hahaha!" -, ki je bil rojen v Muencnhu in zase, spet v šali, pravi, da je tipičen Bavarec, kar naj bi pomenilo, da je patološko zaljubljen v pivo, bele klobase in čim bolj slane preste. V resnici se tako rekoč po večini možnih atributov kategorično razlikuje od našega stereotipa nabuhlega pirožlampa v popackanih naramnicah, pa tudi sam pravi, da se počuti strašansko srečnega, ker ni več v Nemčiji. Na našo grudo ga je primamila ljubezen, ki se je kaj kmalu razširila na vso deželico. "Meni je tukaj toliko bolj fajn, kot mi je bilo prej doma, življenje teče čisto drugače. Pri vas sploh ne obstaja beseda stres - saj vem, saj vem, poznate jo že, ampak vedno, ko jo kdo omeni, ga kdo takoj povabi na kavo in je potem vse v redu. V Bavariji je vsaka druga beseda stres, večina prvih pa je gužva. Pa ne rečem, da se pri vas ne dela, še kako se dela, včasih se mi celo zdi, da bolj pridno kot pri nas! Slovenec dela tudi po dvanajst ur na dan, pa zaradi tega še ni pod nevzdržnim stresom. Po mojem si večino tega Nemci povzročijo sami pri sebi!"

Čeprav marsikateri aspekt njegove življenjske zgodbe spominja na pradavno pripovedko, to ne velja za njegove skromne začetke na poklicni poti, saj ne bi mogli zapisati, da je recimo "že od ranega otroštva čutil neizrekljivo hrepenenje po preoblikovanju žlahtnih kovin". Daleč od tega, s kovinami se je začel ukvarjati, ker si je poklic izbiral ravno v času izrazite gospodarske oseke, ko je bilo težko dobiti vajensko službo, za mehanika pa so ga sila radi vzeli. Mehanik ne pomeni, da je cele popoldneve preležal pod betežnimi opli in defektnimi BMW-ji, temveč je v tovarni izdeloval in pilil robote. To se mu ni zdelo nezanimivo, prej nasprotno, vendar ga je industrijski način dela v kolektivu izčrpaval, tako da je kmalu presedlal na trgovstvo. V bistvu se je dolgo iskal in je svoje pravo poslanstvo odkril pozno, marsikatera zguba bi na tej točki že obupala. Ko si je Cristoph v Muenchnu ogledal posebno razstavo francoskega zlatarja Reneja Laliqua, ga je vrglo na rit: "Joj, tista oblika in predvsem barve, kako naj rečem, dol sem padel! Takoj mi je postalo jasno, da se moram tega naučiti tudi sam."

Prvi korak je bil, da je doma kot totalen amater začel ljubiteljsko udrihati po tem ali onem kosu pradavne družinske srebrnine, drugi je bil, da je tovrstne končne rezultate odnesel na oceno v benediktinski samostan v Wuerzburgu. Tamkajšnji rezidenčni mojstri so bili nad izkazanim potencialom glede na kandidatovo do tedaj dobesedno neobstoječo izobrazbo tako navdušeni, da so ga kot vajenca nemudoma sprejeli medse, četudi je po starosti krepko presegal druge, šestnajstletnike. Sledilo je šestletno obdobje jutranje molitve, celodnevnega uka in za nameček še večerne službe pri nekem drugem lokalnem zlatarju - obdobje, ko so začeli mlademu alkimistu pod roke prihajati tako fenomenalni starinski predmeti, o kakršnih je lahko prej samo sanjal, kar mu je dalo seveda cele golide za zlatarja tako ključne samozavesti. Izučil se je za zlatarja, srebrokovača in restavratorja - študij za vsakega izmed teh poklicev traja praviloma tri leta in pol, Christoph pa je z neskončno truda in še več ljubezni vse tri zaobvladal v pičlih šestih letih, in to z najboljšimi ocenami. V posebej nežnem spominu je iz tega časa ohranil misel na druženje z vajenci iz Afrike, s kako okroglimi očmi je eden izmed njih bolščal v za Bavarca nekaj tako vsakdanjega, kot je sneg, kako užaljen je bil drugi, ko mu je Christoph - ki mu je vrat krasila zlata verižica - iz čiste ljubezni skoval srebrno, pa mu jo je naslovnik v besu vrgel nazaj ob mizo, češ da srebro poudarja njegov inferiorni status.

Dve leti pred koncem študija je na neki novoletni žurki spoznal svojo najprej fatalno ljubezen in danes srečno zakonsko družico Evi, ki se je za ta žur na Bavarsko posebej pripeljala iz Ljubljane. Iskra, ki je preskočila v enem večeru, je žarela tako močno, da se je Evi, stomatologinja, leto kasneje trajno vrnila, potrudila se je namreč za posebno štipendijo za eksperimentalno zobozdravniško raziskovanje prav v Wuerzburgu. Po letu sožitja se je Christoph odločil, da se odzove povabilu na obisk družičine rodne grude, čeprav je bil sprva glede tega silovito skeptičen, saj je kot petletnik počitnice preživel na Krku in odnesel na Jugoslavijo najslabše možne spomine: "Fuj, grdo kot hudič. Vroče, ves sem bil opečen, bili smo nekje na samem, nikjer nobene trgovine, ful zanič, kamen, vročina, nič za pit, ni sence." Takrat se je sicer trdno odločil, da ga v tem peklu ne boste več videli, a se je omečil, ko mu je Evi vendarle dopovedala, da obstajajo znotraj Juge različne republike, da pri nas vsekakor imamo trgovine in da se od časa do časa najde celo kaj za popit.

V Slovenijo je dopotoval sredi najhujše zime, neposredno pred bitko za samostojnost, in se zaljubil v belo odeti Bohinj. Vojne vihre je preživel spet doma v Nemčiji, takoj po zadnjem poku in zadnjem odkrcanem jugosoldatu pa je odprl Zlato runo na Rimski ulici v Ljubljani, ko so bili prostori v našem megalopolisu še razmeroma poceni, vsaj taki bolj razdemolirani, potrebni temeljitejše obnove. Je bilo težko? "Težko? Težko?!?! Bilo je ne približno, ampak natančno tako, kot če bi te jaz zdajle odložil nekje na Tajskem ali Japonskem, da odpreš zlatarno! Nič ne razumeš, nič nimaš za pokazat, nobenega denarja nimaš več, ti pa bi obdeloval zlato! Ni bilo težko, bilo je maltene nemogoče, ampak še enkrat bi si izbral natanko isto pot." Delal je dan in noč, jezika se je naučil prek radijskega sprejemnika, ki ga je imel nepretrgoma prižganega v delavnici, velik preboj na lingvistični fronti pa se je zgodil, ko so se dolge mesece vljudne nemškogovoreče stranke družno odločile, da je po letu dni napočil čas, ko bodo s Christophom govorile samo še po avtohtono.

Christoph je torej zlatar, srebrokovač in restavrator, vendar to avtomatično ne pomeni tistega, kar si laiki pod temi nazivi praviloma predstavljamo. Če bi se nam za restavratorja večini nekako še posrečilo uganiti, da se ukvarja z obnovo starih stvari, zlatar ni vezan na zlato in srebrokovač še manj na srebro: pri teh dveh nazivih ne gre za preobraženo kovino, temveč za sam predmet obdelave. Zlatar se ukvarja z nakitom, srebrokovač pa z obdelavo večjih ornamentalnih komadov, oboje je lahko iz česar koli. "To, kar se grem jaz, ni hobi ali en tak ... džob, da prideš noter in delaš osem ur in greš! To je s tabo ves dan, meni se v glavi 24 ur vrtijo ideje, tehnične rešitve ... To je odločitev za življenje in lahko se pohvalim, da od prvega dne do danes nisem izgubil niti delčka ognja, ki mi v srcu gori za zlatarstvo." Najbolj vzhičen je ob misli, da je zmožen z lastnimi rokami ustvariti nekaj, kar je prej obstajalo samo kot vizija v njegovi glavi - in da so učinki vidni takoj, najsi gre za totalen uspeh ali spektakularen fiasko.

Kar se tiče lukrativnosti tega početja, pravi, da mu gre po finančni plati tako-tako. Njegov posel da je izpostavljen strašanskim fluktuacijam, da je strašno odvisno, koliko ima živelj v danem trenutku na voljo presežnega cvenka. "Poglej, tvoj poklic je recimo vedno uporaben, ljudje bodo vsak dan brali časopise. Z zlatarjem pa je drugače, mene nihče ne rabi! Jaz sem na tem svetu čisti luksuz! Zadnji pravi srebrokovač pred mano je na Slovenskem umrl, mislim, da okoli leta 1943! Vseskozi si na meji: enkrat gre slabo, drugič veliko boljše, nazadnje se vse skupaj praviloma znivelira v 'kar v redu'." Ko Christoph pravi, da veliko dela, se prav nič ne heca v maniri nas lenoritih novinarjev ali predstavnikov kake druge terciarne dejavnosti: na prav nič pretirano garaški dan vstane petnajst čez pet, delavnico pa, če mu uspe, zapusti nekje okrog sedmih zvečer, raje kasneje.

Človek bi pričakoval, da bodo korpus njegovih strank sestavljali predvsem bogataši, pa ni tako, bojda je ravno nasprotno. "Bogatuni - razen morda kakšnega, ki je obogatel z lastnimi rokami - nasploh nimajo okusa in v življenju kupujejo samo firme, ki jim s samim imenom garantirajo, da ne bodo izpadli bedni in zaostali. Bogataš bo vedno kupil samo Rolex, Ferrari ali Bulgari in tako je tudi v zlatarstvu, jaz pa nisem blagovna znamka in prodajam izključno ljubezen do svojega početja in veliko znanja." Poleg tega imajo blagovne znamke cele linije, Christoph pa dela izključno unikate. "Sploh nočem postati neki trademark, to ni moj cilj - mene veseli delati zanimive reči po svojih lastnih zamislih. K meni bodo vedno hodili predvsem ljudje, ki imajo okus. Ti prideš k meni, jaz gledam tvoje učke in nazadnje rečem: k tebi bi pasal tale kamen!"

Predmeti v Zlatem runu so praviloma dražji od prodajnih eksponatov v industrijskem zlatarstvu, cene za normalno robo so od 10.000 do 400.000 tolarjev. Med posebej hvaležne stranke se seveda umešča slovenska cerkev, v vsej desetletni karieri v Sloveniji je Christoph najlepšo vsoto potegnil, ko je zanjo celo leto restavriral gotski križ za koprsko cerkev; v svojo bilanco je takrat vknjižil 22.000 mark. Med dolgoletnim sodelovanjem z zemeljsko izpostavo nebeškega kraljestva je večkrat stopil v stik tudi z dolgoletnim vrhovnim poveljnikom, gospodom nadškofom, o katerem si je na podlagi ekstenzivnega poklicnega druženja izoblikoval skrajno pozitivno mnenje: "Briga me sicer, kaj pišete o nadškofu v Mladini - politika me ne zanima in pogosto imam celo občutek, da politične situacije, če živim v tuji državi, sploh nimam pravice komentirati -, a rekel bom tole: imel je neverjeten občutek za stare reči, hotel je obnoviti čim več predmetov in cerkveno politiko peljati v tako smer, da bi se ja čim manj izgubilo zaradi neusmiljenega zoba časa. Nasploh je bilo najino druženje glede na vse, kar sem o njem prebral in slišal v različnih medijih, velikansko pozitivno presenečenje: kako odprt je bil ta gospod do vsega, kar si mu imel povedati, in kako odločno ter hitro je na podlagi tvojih utemeljenih pomislekov tudi reagiral! Samo upam lahko, da bo tudi njegov naslednik podoben ..."

Orhana je našel prek oglasa v Salomonovem oglasniku - kupil ga je, da bi našel neko drugo bedarijo, iz dolgčasa pa je prelistal še oglase za domače živali. Ker je velik ptičoljubec, je imel doma vedno kakega pernatega prijatelja, prej je imel vrane in sokola, prav posebej pa si je vedno želel krokarja: "Veljajo za najpametnejše ptice med vsemi in za ene najpametnejših živali nasploh - vedno me je blazno zanimalo, kaj ta pamet pomeni." Prodala mu ga je neka pijanka, ki je imela na štiridesetih kvadratnih metrih stanovanja okoli dvesto različnih živali. "Vse je bilo posrano, dobesedno mi je šlo na bruhanje. V življenju še nisem videl take štale."

Ubogega krokarčka je ves čas lovil eden izmed rotvajlerjev, tako da je moral, ves oskubljen, panično sedeti na najvišji možni polici v stanovanju. Ker je bil star že dve leti, se je Christoph vprašal, ali ga ima sploh smisel vzeti, saj menda ptiči po prvih nekaj mesecih preživetih šokov ne morejo več preboleti in ostanejo zakrknjeni v mentalnem stanju, kakršnokoli to že je. A prevladalo je sočutje. Orhan je bil v novem življenjskem okolju še dolgo čisto prestrašen in skrušen - Christoph ga je lep čas pustil povsem pri miru in se je z njim samo prijateljsko pogovarjal, tako da je ptica sčasoma le začutila, da ji noče nič žalega. Trajalo je eno leto, da se mu je Orhan odprl, zdaj sta najboljša prijatelja. Kmalu se je naučil sam odklepati kletko in jo, tik preden so se gospodarji vrnili, tudi zakleniti nazaj; rutinsko odpira predale in premešča reči, od časa do časa pa tudi kaj pove, po nemško, bojda z identičnim Christophovim glasom, tako da tudi najpristnejši znanci ne znajo razločevati med njima.

Nasploh je Orhan izjemno omikano bitje v najlepših letih: je edina ptica, za katero je Christoph kdaj slišal, da se je navadila na stranišče, pravi svetovljan pa je tudi glede prehrane: najraje ima jurčke v omaki, francoske rogljičke in grško solato. Če zjutraj ne dobi svojih rogljičkov, postane kar nekam zoprn. Ko sta se s Christophom ondan skregala, mu je Orhan s kljunom demonstrativno porezal vse tulipane, za katere je zelo dobro vedel, kako jih ima gospodar rad. Drugače je totalen pussycat, če bi bilo po njegovem, bi se ves dan samo mazil in čohal, seveda z obveznimi premori za malico in kopel. V zadnjem času je postal strašno ljubosumen, saj je v Christophovo življenje privekala zdaj štirimesečna hčerkica: krokar je nanjo najprej odkrito prhal, zdaj pa jo samo še stoodstotno ignorira, kot da je zrak.

Christoph Steidl Porenta je eden redkih pristno srečnih ljudi, ki jih lahko srečate na ulicah Ljubljane. Poleg dojenčka, krokarja in delavnice ga z radostjo navdaja dejstvo, da živi v tako popolni državici: "Zame je Slovenija tak zaklad, tak biser - hvala bogu, da zanj za zdaj še ne ve prav veliko ljudi. Pojma nimate, kaj imate doma, morda najlepšo državo v Evropi! Ljudje so odprti in prijazni, najbolj pa me veseli, ko vidim, da je za vas prva vrednota še vedno družina. Člani držijo skupaj, pomagajo drug drugemu ... Pri nas ni tako. Tukaj je itak vsak z vsakim nekako povezan, vsi vse poznajo, ker je pač tako majhen prostor ... Veš, kako dober občutek je to? Da nisi sam?"

Največ entuziazma mu vliva to, da lahko od jutra do večera uživa v svojem poklicu, svojem poslanstvu, pri tem pa mu še vedno ostane dovolj časa za igro, ki zanj pomeni ustvarjanje prelepih objektov ne za denar, temveč za dušo, samo zase: "Poglej recimo tole, tale obesek: deček, ki jaha na škorpijonu z ognjenim opalom! Veš koliko časa sem ga delal, pa ga ne bo garantirano nihče nikoli kupil, kar ni nič hudega, saj je bil totalen žur!" Kupci bi se sicer že našli, za amulet se je recimo takoj začel goreče zanimati pregovorno premožni kolega Sarkić, ker je sam tudi škorpijon, a zdi se mi, da gre bolj za to, da teh objektov duše Christoph ne želi prodati: "Ja, res, prav zato pogosto pravim, da je zlatarstvo na neki način kot prostitucija, saj vedno prodajaš delčke sebe. Jaz imam veliko srečo, da za življenje ne rabim veliko, ne rabim nobenega velikega luksuza. Oziroma, naj povem prav: rabim kar nekaj luksuza, a si ga veliko večino lahko ustvarim sam. Poglej!" Pokaže mi dva keliha, prvega na hrbtu temne dolgolase lepotice in drugega v razkošnem srebru, posutem z dragimi kamni: "Prvo čašo sem si ustvaril, da lahko iz nje pijem vino, z drugo grem pa v Petit Cafe pit pivo. Kje imaš še možnost za kaj takega?" Prav res, kdo drug gre lahko v Petit Cafe tankat pir iz srebrnega vrčka?