profil / Zaljubljen v letenje

Triinpetdesetletni Škofjeločan Stane Kranjc med slovenskimi ljubitelji padalstva velja za nekakšnega guruja jadralnega padalstva, zadnje čase pa še base jumpa. To je tista vrsta padalstva, kjer se s padali skače z mostov, nebotičnikov, anten, s skalnih previsov ali v jamska brezna, kamor sonce nikoli ne posije. Stane pa je še bolj kot padalec v svetu priznan kot vrhunski konstruktor in proizvajalec padal. Najbrž eden najboljših na svetu, saj se k njemu po pomoč ali zamisli zatekajo celo največji športni ekstremisti. Njegovo konstrukcijo padal za prenos tovora pa bo morda že kmalu uporabljala ameriška vojska. Njegovo podjetje Atair se je pred nedavnim posredno pojavilo celo v ugledni ameriški gospodarski reviji Buisness Week, kjer so bili v glavnem predstavljeni dosežki in življenjska zgodba Američana Dana Prestona, ki je po tem, ko si je pri skoku s padalom hudo poškodoval vrat, iskal najboljša padala na svetu in jih našel v Škofji Loki. Nato je Stanetova padala prodajal v ZDA, zdaj pa se je odločil, da bo skušal s svojo zamislijo narediti vtis še na ameriško vojsko. Odmetavanje tovora iz letal je menda zelo težavno, saj morajo letala pri tem leteti nizko in so takrat zelo ranljiva za protiletalske izstrelke. S posebnimi padali, ki bi jih vodil računalnik, pa bi tovor lahko odmetavali z velikih višin, tudi z 10.000 metrov, in naj bi pristal največ 45 metrov od cilja.

"Ves razvoj padal zanj delamo mi," je v šivalnici na obrobju Škofje Loke razlagal padalski guru. Pred vstopom v prostore si je bilo treba obuti copate. Drugače kot v nekaterih nasmetenih proizvodnih dvoranah mora v njegovi delavnici vladati popolna čistoča. O Danu Prestonu je dejal, da je k njemu prišel leta 1999 in mu povedal, da ga zanimajo Atairova padala. Prodali so mu sto padal in tako začeli sodelovati. V zvezi z njegovim hvalisanjem v Bussiness Weeku pa je pripomnil, da o konstruktorstvu nima veliko pojma. "Očitno ima dobre zveze, da je zdaj preklopil na vojaški program. Ima pa človek, kot kaže, zelo veliko denarja in najema specialiste z različnih področij." Eden takšnih je Tom, ki se pri Stanetu zdaj uči šivati padala, sicer pa je strokovnjak za zabojnike, v katerih so padala pakirana, in padalske nahrbtnike. "Sam skrbim za aerodinamični del. Prvi večji uspeh so bila mala padala, ki so jim dodali elektronski del, računalnik in gps, ki ga vodi. Padalo vržejo iz letala, odpre se in leti. V računalniku so točno določene koordinate, kjer mora pristati. Na določeni višini se odpre okroglo padalo in ga pripelje, če ni vetra, na točno določeno točko," je projekt razložil Stane. Elektronski del, kjer servomotorčki, ki jih upravlja računalnik, z vlečenjem vrvic usmerjajo padalo, so razvili Američani. "Letos smo naredili cargo model, ki ima nosilnost tono tovora. Vendar se jim je pri poskusih vse skupaj razletelo. Padalo pa je vzdržalo. Zdaj si prizadevajo, da bi jim uspelo prepeljati tovor na določeno točko." Bolj kot z višino, s katere naj bi vrgli tovor, so težave z upravljanjem padala. Če bi ga vodil človek, bi ga zagotovo pripeljal na cilj. "Vprašanje je, kako je narejena naprava za vodenje, koliko upošteva zanos vetra ipd. Zame osebno je zanimivo padalo, ki prenese take obremenitve in se pravilno odpre. Pri večjih višinah pa je problem, saj se padalo trše odpira in je več možnosti, da se poškoduje. Zadeva je sedaj na višini do 2000 metrov funkcionirala. Na večjih višinah pa so drugi sistemi odpiranja in se je treba ukvarjati s tem. Sam naredim, kar hočejo. Vojske imajo pač veliko denarja in si rade kupujejo igrače," je pojasnil Stane. Sicer pa pri projektu, morda žal, lahko sodeluje le kot konstruktor. V ZDA imajo namreč zelo stroge zakone, po katerih mora biti ves material in tudi izdelek za njihovo vojsko domačega izvora. Padala je nekaj časa izdeloval za nemško vojsko, in sicer okrogla padala za brezpilotna izvidniška letala. Ko jih pripeljejo nazaj, ne morejo sama pristati in jih nato z višine okoli sto metrov s padalom spustijo na tla. Proizvodnjo je kasneje opustil oziroma jo je prevzel drug slovenski proizvajalec.

"Zmeraj sem hotel leteti. Najprej sem leta 1973 naredil zmaja. V osemdesetih letih pa so se pojavila prva jadralna padala in začel sem jih tudi sam izdelovati. Uporabljali smo material, iz katerega je bil narejen spinaker na jadrnicah. Od leta 1990 do 1992 sva s partnerjem izdelovala jadralna padala za nemški trg in šele to nam je omogočilo, da smo sploh lahko začeli, saj smo dobili začetni kapital in stroje. Potem sva šla narazen in sva skupaj z ženo začela izdelovati reševalna padala za jadralne padalce in zmajarje," je opisoval svoje prve konstruktorske korake. Kasneje je dobil zamisel, da bi proizvajal tudi skakalna padala, za padalce, ki skačejo iz letal. Prvi primerki so bili slaba kopija nekih ameriških padal. "Bolelo me je, ker zadeva ni delovala tako, kot bi morala. Vpisal sem se na padalski tečaj, naredil osem ali devet skokov s šolskim padalom, potem pa prvič skočil s padalom, ki smo ga izdelali. Takoj sem ugotovil, kje so težave in napake. Nismo upoštevali, da je material zelo raztegljiv. V zraku je bilo še v redu, vendar so bili pristanki precej trdi."

Nato se je začel resneje ukvarjati s konstrukcijo skakalnih padal in z izboljšavo teh padal. Kot je povedal, je razvoj jadralnih padal precej pred razvojem skakalnih padal. Zato uporablja številne zamisli iz jadralnega padalstva, ki se nekaterim proizvajalcem skakalnih padal zdijo naravnost revolucionarne. Zgodilo se je, da je največji ameriški proizvajalec takšnih padal skopiral Stanetovo padalo. Njegovo padalo je imelo precej več vzgona in je bilo zato nekaj številk manjše od padal konkurentov.

Stanetova konstruktorska slava pa je očitno prišla na ušesa tudi največjim športnim frikom, saj posebna padala izdeluje za nekaj ekstremistov iz Red Bullove ekipe. Za človeka ptiča, kot imenujejo Avstrijca Felixa Baumgartnerja, izdeluje posebna padala za njegove ekstremne podvige. Baumgartner je zaslovel pred dvema letoma, ko je nad Anglijo skočil iz letala, nato pa na posebnem delta krilu prejadral Rokavski preliv in s Stanetovim padalom pristal v Franciji. Med njegovimi večjimi odbitimi dosežki je tudi skok s padalom z znamenitega velikanskega Kristusa na Sladkornem stožcu nad Rio de Janierom. Lani pa je s posebej prirejenim padalom skočil v zelo zahtevno jamo Mamet na Velebitu, 206 metrov globoko brezno, ki je od zgoraj videti kot črna luknja. "K meni je prinesel skico jame in povedal, od kod bi rad skočil in kje bi rad pristal. Najprej sem poskušal s klasičnim base padalom in vse skupaj je bilo nekje na meji." Nato je naredil tri prototipe in Baumgartnerju je brez večjih težav uspelo pristati na izbranem cilju na dnu jame.

Nov konstrukcijski podvig za Red Bullove "norce" pa je zaviralno padalo za najhitrejšega smučarja na svetu, prav tako Avstrijca Harryja Eggerja. Skušal bo smučati s hitrostjo 300 kilometrov na uro, padalo pa naj bi mu na koncu pomagalo zavirati. "Svetovni rekord namerava postaviti v Tibetu. Hotel je padalo, ki ga bo na določeni razdalji ustavilo. To je bil zelo zanimiv projekt, saj je bilo najprej treba izračunati, kakšno naj bi bilo sploh videti padalo, da bi delovalo tudi v praksi. Prvi predlog je bil, da bi uporabili podobno padalo kot pri dirkalnih avtomobilih na raketni pogon dragsterjih, toda padalo na križ, ki ga tam uporabljajo, se je izkazalo za zelo nestabilno," je razložil Stane. Svoje domislice je preizkušal na zelo izviren način. Padalo je privezal na kolo in se z njim spuščal po hribu. Na padalo je pritrdil še ribiško tehtnico na vzmet, da je videl, s kolikšno silo deluje. Potem je poskušal s tandem padalom, kakršnega uporabljajo za skoke iz letala v paru. To se je izkazalo za primernega. Nato je ugotovil, da ima preveliko padalo pri odpiranju velik sunek, premajhno pa nima učinka. "Nazadnje smo se odločili, da mu bomo naredili dvostopenjsko padalo. Pri veliki hitrosti se bo odprlo malo padalo, pri manjši hitrosti pa večje. Zdaj je ekspedicija odšla pregledat teren in po teh podatkih bomo naredili padala." Svetovni rekord 250,7 km/h ima Francoz Philippe Goitschel, orjaški Avstrijec pa bi ga rad izboljšal za nekaj deset kilometrov. V ta namen so mu švicarski konstruktorji formule ena iz moštva Sauber naredili poseben karbonski kombinezon. Smučal naj bi na 6000 metrih, saj so pri redkejšem zraku možne večje hitrosti.

Povabilo Discovery Channela

Poleg konstruiranja padal škofjeloškega zaljubljenca v letenje zdaj najbolj zanima tako imenovani base jump, ki postaja čedalje bolj priljubljena padalska disciplina. V nekaterih državah je strogo prepovedan, v nekaterih legaliziran, ponekod pa jim je vseeno, le da tisti, ki skačejo, ne ogrožajo drugih osebkov. Čeprav je bil že krepko v štiridesetih, si je leta 1998 skonstruiral padalo in se tudi sam začel ukvarjati z base jumpingom. Nato je s kolegoma odšel v Kuala Lumpur, kjer so lahko organizirano skočili z ene najvišjih stavb na svetu, Petronasovih dvojčkov. Kitajci in Malezijci zaradi samopromocije radi organizirajo takšne skoke. Drugje pa je to povsem deviantno početje. "Ilegalni skoki so za osebno zadovoljstvo. Prideš in greš. Ilegalno smo recimo skakali v ZDA in tam je to zelo tvegano početje. V Karolini smo skočili s 600-metrske antene in z neke 80-metrske stavbe. Imeli smo lokalnega vodnika in vse se je dogajalo ponoči. Pripeljali smo se z avtom z ugasnjenimi lučmi. Nato smo splezali, skočili in šli naprej," se je spominjal malce infantilne avanture. Sicer pa tudi v svetovnem merilu sodi med izkušenejše base skakalce. Nedavno je celo dobil povabilo Discovery Channela za snemanje filma v ZDA z nekaterimi tamkajšnjimi skakalci. "Lani sem bil v Koloradu, kamor so povabili le sto ljudi z vsega sveta. Tam pri skoku z mosta Royal George Bridge praktično pristaneš na železniški progi in kar nekaj si jih je polomilo noge." Skoki s stavb, mostov in drugih konstrukcij so zanimivi, ker jih lahko opazujejo množice gledalcev, veliko večino ljubiteljev padalskih skokov pa z neke točke vabijo gore. "Base jump postaja kot alpinizem. Zdaj imajo v Franciji kongres paraalpinistov, ki zahtevajo, da se base jumperji ne imenujejo več tako, ter hočejo priti v pristojnost francoske alpinistične zveze, ker bi to pomenilo olajšave pri zavarovanjih, dostopih v hribe in podobno," je razložil Stane. Tudi njega zadnje čase najbolj veselijo celodnevni plezalski vzponi, ki se končajo s skokom. Želja po športnih dosežkih pa ga odvrača od večje angažiranosti na poslovnem področju. "Vsak skok, ki ga preživiš, je velik dosežek. Za drugo leto si želim več plezanja v Dolomite, da plezaš ves dan. Obstaja kar nekaj vrhov, ki bi jih rad preplezal." Sicer pa je base jump kot šport v večini držav tako kot pri nas precej nedorečena zadeva. Stane se pošali, da je svojemu bratu, nekdanjemu direktorju Uprave za civilno letalstvo (Milan Krajnc), svetoval, naj pusti base jumperje pri miru. Čim manj vtikanja, tem bolje bo zanje. V Švici jih pustijo skakati, le hrupa ne smejo zganjati in biti morajo zavarovani. V Nemčiji potrebujejo le dovoljenje lastnika zgradbe ali mostu ter primerno opremo. V Italiji lahko brez težav skačejo v Trentu, drugje pa jim že težijo in jih preganjajo.