Kultura / Višje Harmonije

Big band No Spaghetti Edition, ki se je v sredo mudil v Gromki, seveda načeloma nima toliko skupnega z Nihilist Spasm Bandom, kanadskimi praočeti nojza, o katerih je tekel dokumentarec Zeva Asherja med predzadnjo seanso cikla Defonija. Niti ne, saj norveška zasedba ohlapnega članstva novači muskontarje in ne idealu ne-muzike zavezane profesorje, akupunkturiste, knjižnjičarje...naturščike.

Morda sta si ekstremistični zasedbi - in Harry den Hartog in še kdo - podobni le po tem, da si je težko predstavljati ob njih ravnodušnega poslušalca, toliko plastičneje pa grozo kakega odjemalca klasičnih ali popevkarskih miloglasij. Sedmerica pretežno džezovske osnove in zvoka namreč izkorišča svojo številčno premoč z baražo kratkih, mimobežnih improvizacij in daje neprestano premeščajoč vloge le majavo, bolj nasluteno oporo za uho.

Kdove, kako bi se ta prelivajoči se kodrlajs slišal preko primernega filtra, denimo iz kuhinje - kot viža ali šum? No. V Gromki se zadeva, ob obilni pomoči kremženja, bebljanja in onomatopoije veterana impropevca Phila Mintona, lahko sliši kot vrhunska, avantgardnejšim resnoglasbenim kompozicijam sorodna živčna razrvanost, lahko pa, po nastavitvi sluha na izvenserijsko urejeno anarhijo, deluje neverjetno zavezujoče in celo pomirjujoče. Poln koš duševne hrane. Točka za naše džeziste svobodnega sloga.