Kultura / Zopet ti nagci

Saj ne, da bi Exodos tako padel skozi, kakor bi lahko sodili po njegovi, že leta enako številni, "specialistični" publiki, po članih ceha in ljubiteljih, katerih vrste je letos, na najbolj raztrobljenih predstavah, popolnjevalo vse od abonmajske publike CD do šoloobvezne mladine. Vendar pa bi filter, ki tu prepušča tako plehko "zabavo", kot je show brejkdenserske, prej teatralne kot teatrske skupine, tam pa tak lifting za možgane, kot je šesturni kviz, vaja v bistroumnosti in izčrpavanju, če omenimo samo skrajnosti, težko priporočili količkaj izbirčnim krajanom. Po drugi strani, po gromkih ovacijah v Linhartovi dvorani sodeč, pa Exodosu znotraj svojega za vsakogar nekaj sporeda niti ni tako težko zagotoviti katarzo za svojo klientelo. Nekaterim je tako menda bila dovolj že golota četverice plesalcev predstave Daniela Leveilla, ki - če si predstavljamo isto koreografijo v oblečeni inačici - le na vsake kvatre prispeva k iskrivosti Ljubezni, trpke in grozljive. Uro dolga predstava, ki gradi na kontrastu med mehanskim gimnasticiranjem artistov in muziko, Vivaldijem, pa tudi eno vižo Rammstein in eno, komaj slišno, Led Zeppelin, postreže z nekaj lučkarskih bravur, da bi močneje izpostavila mišice in kite ali celo kako pregrešno luknjo, pa je enostavno predaleč. V mejah spodobnosti. Kamor nese brez vrhuncev, zaradi katerih bi trgalo gate, tudi festival, ki se ga po letih vandranja in praznih žepov počasi prijemlje duh Cankarjevega doma in njegovega gledališkega programa. Izzivalno, futuristično? Ma ja.