Rokerji računajo

Convulsant

Jaša Kramaršič Kacin | Mladina 47 | 27. 11. 2005

Dunn uživa

Nesporazum? No ja, menda je bil gneče na Bubinem četrtkovem koncertu v Ortu resnično še najbolj kriv pedigre Trevorja Dunna, ki je lani basiral tako pri Fantomas kot pri Johnu Zornu, predvsem pa je poganjal Mr. Bungle, enega najbolj kunštnih in obenem špasnih ter norih ansamblov na tem svetu. Za razliko od Dunnove matične skupine pa se njegov trio Convulsant samo trudi, da bi bil špasen in njegova norost le redko preseva iz kunštno sestavljenih in preračunanih kompozicij, ki imajo, že zaradi Dunnovega kontrabasa in neznosno stisnjenega, plehkega zvoka kitaristke Mary Halvorson, določen "džezovski" prizvok. Spet - rokerji igrajo džez?

Spet, le da so ga tokrat, z obveznim odmerkom improvizacije in predvsem Dunnovih solaž, igrali presekanega z rokerskimi, značilno vratolomnimi vložki. Convulsant, ki bi bili radi zelo zelo poseben komorni ansambel, pa žal mnogo manj prepričajo, kadar po "džezovsko" škrebljajo in se "pogovarjajo", kot takrat, ko po metalsko, a z akustičnimi inštrumenti sekajo z mesarico. Bi se bolj prilegli, ko bi se jih vleklo na uho z naslonjača v Gromki? Bi, a ne prav dosti. Sicer pa na vseh koncertih veliko pove že temperatura zaključnega aplavza, s katerim se, ali si navdušen ali ne, kliče avtorje na s pogodbo zagotovljena dva bisa.

Halvorsonova škreblja