MLADINA Trgovina

Jure Aleksič  |  foto: Borut Peterlin

23. 9. 2011  |  Mladina 38  |  Politika  |  Intervju

“Sredi osemdesetih se to ne bi moglo zgoditi!”

Dr. Aleš Črnič: "Sredi osemdesetih se to ne bi moglo zgoditi!"

profesor in religiolog

“Črni časi prihajajo, pravijo vse številnejši, zadnja hujskanja na referendum proti pravicam homoseksualcem pa kažejo, da so črni časi že tu!” Tako je v nedavnem članku zapisal Aleš Črnič, izredni profesor na FDV-ju in kot specialist za religiologijo dolgoletni lucidni komentator slovenskega verskega področja. Je poročen človek z dvema otrokoma in torej predstavlja točno tisti ideal, ki ga od RKC sponzorirani jurišniki označujejo za edinega pravega; a tovrstna kolonizacija vrednot, ko se samo eden izmed številnih možnih tipov družine razglaša za pravega, se mu zdi nič manj kot degutantna. Shod radosti pred parlamentom, ki je bil v resnici seveda predvsem shod sovraštva in prezira do drugačnosti, se mu zdi samo eden od nevarnih simptomov, ki kažejo, da kot skupnost ne napredujemo, temveč lezemo nazaj. “Mogoče je spet nastopil čas,” je med drugim zapisal, “da se odločni nasprotniki raznih ‘radostnih’ pohodov totalitarizma znova preštejemo. Nenazadnje je tako nastala naša država.”

Ko Aleš Primc, glavni civilni iniciator na temo edine prave družine, o svoji iniciativi govori kot o »butari iz več kot 65.000 vej - zelo povezani skupaj, da se ne da zlomiti« ... Misliš, da take metafore - fascio, butara - izbira iz neke tragične nevednosti? Ali smo dejansko na točki, ko se množice odkrito snubi s hard-core fašistično ikonografijo?

Tega preprosto ne vem. Sam bi rekel, da je približno enako možno oboje. Če bi moral špekulirati, bi se morda celo prej nagnil v smer, da Primc ni vedel, kako zgodovinsko zaznamovana je ta butara. Upoštevati je treba, da se je metafora butare zgodovinsko uveljavila zato, ker je tako učinkovita. Ker dobro in množicam razumljivo upodablja točno tisto, kar fašizem pooseblja.

Aha, hočeš reči, da je čisto možno, da je zgodovinski cikel zdaj pač naplavil naslednjega moralnega znanstvenika, ki se mu je metafora butare porodila povsem ločeno od zgodovine - tako rekoč organsko?

Prav mogoče. Ampak o tem lahko zgolj špekulirava. Bi pa kot družboslovec opozoril na nekaj drugega. Če se o družbi pogovarjamo zelo resno, velja biti previden pri uporabi pojmov. Ker če neki pojem, v tem konkretnem primeru fašizem, uporabimo prehitro ...

Potem nam bo ob nastopu dejanskega fašizma manjkalo ustreznih besed?

Natanko tako. Zato bi sam - vsaj za zdaj - raje govoril o nevarnih avtoritarnih, ponekod že tudi totalitarnih nastavkih. Ki pa jih je treba obravnavati skrajno resno. Tako tiste bolj prikrite protofašistične dejavnosti kot tudi nekatere čisto javne, nesramežljivo iskrene skupine, ki dejansko same sebi pravijo neonacistične. Tu smo kot družba vse preveč tolerantni in popustljivi. Za ilustracijo naj navedem kar primer iz domače hiše, agresiven vdor skupine naciskinov na FDV-jevo okroglo mizo. Vse skupaj je vodstvo fakultete javno označilo za 'incident, v katerem je skupina mlajših moških prekinila akademsko razpravo'. A ti mlajši moški so prekinili točno določeno razpravo z jasnimi razlogi, ki prihajajo iz točno določene ideologije, kar se je videlo tudi v simbolih na njihovi opravi. Podobno je bilo, ko so prav ti 'mladi moški' vdrli na Filozofsko fakulteto in začeli z nekaterimi študenti celo fizično obračunavati. Policisti so to obravnavali kot kršitev javnega reda in miru, ne kot zbujanje sovraštva. Naša zakonodaja ima za tovrstne ekscese predvidene povsem ustrezne ukrepe, a so se organi pregona vse skupaj odločili zreducirati na prekršek. To bi moralo biti popolnoma nesprejemljivo, iz zgodovine bi se vendarle morali naučiti vsaj temeljnih lekcij.

Ko sem se peljal na tale intervju, sem tam nekje na periferiji Ljubljane opazil ljubek nov grafit: RUDOLF HESS HEROJ. Tega bo zdaj gotovo samo še čedalje več. Tudi sam si pisal o totalitarni plimi - zato me zanima, kako ekstremen scenarij se ti zdi pri nas verjeten v naslednjih desetih letih.

Hja, družboslovci nismo bili nikoli preveč dobri napovedovalci prihodnosti ...

Predreferendumska kampanja bi se prav gotovo izrodila v odprto hujskanje proti drugačnosti, saj že doslej ni bilo drugače, kampanja pa bi vse skupaj le še potencirala – zato ustavno sodišče pri presoji ustavnosti takega referenduma po mojem mnenju ne bi smelo imeti tako zelo težkega dela.

Ha ha, ja zakaj vas pa potem sploh imamo?

Ha ha, včasih se to vprašanje mogoče res zdi na mestu, saj smo še pri poglobljenem razumevanju dogajanja tukaj in zdaj pogosto učinkoviti samo v omejenem obsegu. Smo pa glede tega razumevanja danega trenutka med vsemi družbenimi skupinami zelo očitno še najmanj slabi - zato so družboslovne refleksije v sodobnih družbah še kako potrebne in koristne. Preroki pa res nismo dobri - še več, v tej vlogi so bili družboslovci v zgodovini neštetokrat celo škodljivi. Zato bi se sam prerokovanjem izognil. Kot družboslovec, pa tudi kot angažiran državljan - ki je po značaju zmerno pesimističen, a tudi nadvse radoživ - bi rekel le, da me danes zelo skrbi cela vrsta reči.

Kako te ne bi ...

Tisti moj članek z začetka poletja, ki je bil, kot praviš, povod za tale intervju, je nastal iz neke globoke, pristne osebne stiske. Ko sem se po nekajdnevni odsotnosti vrnil v Slovenijo, sem namreč videl podobe skrajno cinično poimenovanega Shoda radosti, s katerim so konservativni fundamentalisti zagnali sovražno kampanjo proti družinskemu zakoniku. Kot družboslovec praviloma znam držati neko distanco do pojavov, pa tudi želodec imam sicer še kar močan. Ampak po vsem dogajanju okoli zakonika, ko je v parlamentarnih procedurah izpadlo iz prvotnega predloga vse, kar bi nasprotnike še smelo motiti, saj z zakonikom istospolni več ne dobijo čisto nič, česar ne bi imeli že po sedanji zakonodaji - nov referendum? Namesto da bi bila opozicija zadovoljna z zanjo zelo uspešnim kompromisom in v parlamentu sprejeti zakonik sprejela tudi sama, ga gre zdaj - pijana od občutka moči in pričakovanj skorajšnje premočne volilne zmage - rušiti s sovražno kampanjo proti eni bolj ranljivih družbenih manjšin! Šele po nekaj dneh mi je, tudi s tistim avtoterapevtskim člankom, uspelo iz želodca pregnati kepo. Del tesnobe pa seveda ostaja.

Zdi se mi, da je bila iniciativa za družino zate na neki način kaplja čez rob?

Natanko tako. Nikakor ne gre zgolj za to, kdo sme posvajati otroke in kdo ne. Dogajanje okoli družinskega zakonika sam razumem kot simptom nečesa globljega in dosti bolj usodnega. Govori nam o tem, kam plove naša družba kot celota. In ne znam se znebiti vtisa, da je smer napačna, da počasi, a vztrajno drsimo nekam, kjer smo že bili. Pa nam ni bilo všeč in iz upora je v končni fazi nastala naša država. Moja teza je, da bi se tak Shod radosti, ki je bil tako jasno sovražno nastrojen proti drugačnosti, sredi osemdesetih ne mogel zgoditi. Ne bi sicer pretiraval s tem, kako blazno tolerantna družba da smo bili takrat, a takšne nestrpnosti do homoseksualcev preprosto ni bilo. Ne pozabimo, da so se homoseksualci v vsej vzhodni Evropi v družbeno gibanje prvi organizirali ravno pri nas. In ne pozabimo niti, kako konstruktivno vlogo so v nevarnem času vrenja, ko so znotraj stare socialistične federacije nastajali zametki samostojne slovenske države, odigrali tudi geji in lezbijke!

Takrat se je znotraj široke mavrice pluralističnih sil zraven udarniško smehljal celo današnji nadškof Stres ...

No, saj to! Takrat so skupaj stopili tako RKC kot Zeleni kot homoseksualci in še mnogi drugi in sprožili nekatere pomembne procese! Skupaj z drugimi so se tudi geji in lezbijke takrat borili za pluralizem - med drugim tudi za pravice katolikov do javnega izražanja vere! In ta njihov prispevek jim petindvajset let kasneje cerkev in širše katoliško občestvo milo rečeno čudno vračata!

To je dobra poanta.

O družinskem zakoniku ni več kaj novega povedati. Že sami predlagatelji so prepričljivo pojasnili, za kaj ga nujno potrebujemo, predvsem pa so argumentirano zavrnili strahove, ki jih načrtno in sistematično širijo kritiki. Dokazano dejstvo je, da civilna iniciativa, ki si zdaj prizadeva za referendum, gradi kampanjo ne le na demagogiji, temveč tudi na lažeh. To trdim z vso resnostjo in odgovornostjo. Javno so bile dokazane njihove zlorabe družboslovnih raziskav, prav tako je častno novinarsko razsodišče obsodilo cerkveni tednik Družina zaradi aktivne udeležbe pri teh zavajanjih javnosti. Težko se je skratka znebiti vtisa, da nasproti racionalno prepričljivo argumentiranega predloga stoji predvsem ideološko motivirano nasprotovanje, ki sistematično vzbuja strahove tam, kjer jih v realnosti ni. In po vsem tem ti vsi predsedniki opozicijskih strank podpišejo poziv za 'edino pravo družino'! Morda bi se tako brutalno zavračanje družinskega zakonika pogojno - v nekem strogo ideološkem smislu - še nekako dalo razumeti, če bi ostali pri prvi inačici predloga novega zakona. Ker tukaj je treba reči: kapa dol pred ministrom Svetlikom in njegovo ekipo!

Zakaj?

Za politični pogum in za strokovno odlično pripravljena izhodišča. Njihov prvi predlog je bil brez dvoma korak v pravo smer. Nekateri pravijo, da je prišel ob nepravem času - ampak hej, razsvetljensko politiko je treba graditi in negovati ves čas. Če Slovenija za nekaj še ni zrela, kot pravijo kritiki, jo je treba pač obsevati z umetno svetlobo, da bo hitreje dozorela. Če hočemo živeti v moderni, svobodni, odprti družbi, smo se vsi skupaj dolžni v to smer maksimalno potruditi - to je zmeraj znova naša naloga!

Lepo povedano.

Ampak moja poanta je, da je v parlamentu sprejeti zakon totalen kompromis. V kompleksnih procesih sprejemanja je na mojo veliko žalost izgubil velik del svojega razsvetljenskega bistva. Kot sem že omenil, končna verzija gejem in lezbijkam v praksi ne prinaša nič novega, celo na simbolni ravni je ostala zakonska skupnost rezervirana samo za heteroseksualce. Meni osebno se to zdi velika škoda, saj smo kot družba zamudili odlično priložnost za nov milimeter modernizacije. Ampak kot demokrat takšen kompromis pač sprejmem. V parlamentu se v zapletenih procesih premeljejo različne ideje in na koncu dobimo kompromise. Tak je sistem demokracije. Civilna iniciativa, njena botra cerkev in zdaj še vse stranke politične desnice pa v tem konkretnem primeru zadeve vidijo drugače. Očitno bi bile zadovoljne le, če drugačnih družinskih skupnosti v zakonu sploh ne bi omenjali, če bi istospolne zveze trdno zaprli in zaklenili nazaj v omaro. In vidiš, to - to pa ni več demokratično! Ko ima ena družbena skupina svoje mnenje za edino zveličavno in se ga spravi za vsako ceno vsiljevati tudi vsem drugim, potem je to protidemokratično. In seveda izjemno nevarno.

Kot bi bil nedvomno nevaren sam referendum na to konkretno temo.

Absolutno. Tudi če referendumu ne bi uspelo ovreči sprejetega zakonika, bi že sama kampanja povzročila tako veliko škodo, da bi jo bilo sila težko, če ne celo nemogoče popraviti. Predreferendumska kampanja bi se prav gotovo izrodila v odkrito hujskanje proti drugačnosti, saj že doslej ni bilo drugače, kampanja pa bi vse skupaj le še potencirala - zato ustavno sodišče pri presoji ustavnosti takega referenduma po mojem mnenju ne bi smelo imeti tako zelo težkega dela. Še posebej zato, ker predlagatelji referenduma z zakonikom ne izgubijo nič, z odpravo zakonika pa bi ostale kršene številne pravice istospolno usmerjenim.

Dokazano dejstvo je, da civilna iniciativa, ki si zdaj prizadeva za referendum, gradi kampanjo ne le na demagogiji, temveč tudi na lažeh. Javno so bile dokazane njihove zlorabe družboslovnih raziskav, prav tako je častno novinarsko razsodišče obsodilo cerkveni tednik Družina zaradi aktivne udeležbe pri teh zavajanjih javnosti.

Zapisal si, da te skrbi ta »totalitarni val, ki bo začel odnašati vse in vsakogar, ki ni po meri povprečja«.

Naj ponovim, da so vsi predsedniki desnih parlamentarnih strank, za katere trenutno velja, da naj bi v naslednjem mandatu upravljali našo državo, podpisali pobudo za edino pravo družino. Oni jasno vejo, katera družina je prava, vse druge oblike družinskih skupnosti pa so očitno napačne. Ob široko znanem dejstvu, da je edina prava družina po njihovi definiciji - torej poročena mati in oče in otroci - danes dejansko v manjšini! Takih družin je manj kot petdeset odstotkov! Torej bo več kot polovica državljank in državljanov v prihodnjem mandatu živela v nepravih skupnostih!?

Razlog več, da končno primemo za vile in nabodemo par pederuharskih degenerikov!

Od sovražnega govora v političnih kampanjah do pogromov, kot se je nedavno zgodil na paradi ponosa v Splitu, res ni tako zelo daleč. Zato velja biti skrajno previden. Sicer pa se mi zdi, da te sile, ki stojijo za tovrstnimi civilnimi pobudami, preprosto precenjujejo vpliv zakonodaje na realnost. Gejevske in lezbične družine so tukaj že dolgo - tudi jaz jih nekaj poznam. In če jih bomo izključili iz zakonodaje, ne bodo izginile. Tudi nič manj jih ne bo. Samo v popolnoma totalitarnih družbah gejev in lezbijk ni, vsaj ne uradno. Kakorkoli, sprašujem se, do kam bo ta naš totalitarni val pljusknil, preden bo dovolj velika kritična masa ljudi rekla: dovolj. Neverjetno je, kako se je v zadnjih desetih letih razrasel in uveljavil sovražni govor celo v slovenskem parlamentu. Nezaslišano je, kaj vse si poslanci mirno lahko privoščijo. In vsi se samo hihitajo, celo ob tako skrajnih incidentih, ko na primer Pavle Rupar pozove na prisilni pregled mednožja poslank, ki mislijo drugače kot on - in se ob tej genialni domislici navdušeno zabavajo tudi poslanke iz njegovega tabora, kot da se to njih kot žensk prav nič ne tiče. Ali pa ko z vrat poslanske skupine SNS napovedujejo Jelinčičevo igranje izbrisanim na puškomitraljez.

No, še najmanjši problem so sami poslanci, ki so seveda samo simptom. Bistveno večji problem je masa, ki jih kljub temu spet izvoli. In pajaci na sodiščih, ki so tam zato, da ščitijo poslančevo 'dobro ime'. Enako velik problem je, da lahko neki slovenski tednik med vici mirno objavi tegale: Zakaj se črnec trese, ko serje? Ker se boji, da se topi. Pa to nikogar zares ne zmoti, tega v resnici nihče sploh ne opazi. Ta vic sem najbrž že kje omenil, a ga preprosto ne znam preboleti.

Tukaj vsi, ki soustvarjamo slovensko družbo - tako politiki kot uredniki kot družboslovci kot 'navadni ljudje' -, ne storimo dovolj. Pa bi bilo nujno treba začeti. Da so poslanci še najmanjši problem, bi se težko strinjal - elite postavljajo zglede in nosijo največjo odgovornost. Zato morajo poslanci še toliko bolj paziti na svojo javno besedo. In novinarji. Ter na koncu tudi vsi ostali, ki se oglašajo v javnosti, in nenazadnje tudi pri bolj zasebnih omizjih, za šanki ... Način naše komunikacije ima neposredne posledice v družbenem življenju. Zato politična korektnost ni neka brezvezna izmišljotina, zaradi katere se zgolj delamo fine. Politična korektnost predpisuje takšno komunikacijo, ki na daljši rok preprečuje družbene ekscese.

 

Zadnjič sem razmišljal, da je eden izmed problemov ta, da so mračnjaki tako neskončno bolj strastni. Da so se pripravljeni za dosego svojih ciljev tudi precej bolj mobilizirati, medtem ko se mi, recimo temu progresivci, vse preradi omejimo na to, da stvari blazno dobro razumemo.

Okej, to mogoče lahko res izgleda kot del problema. Ampak ali je za koristno družbeno mobilizacijo res tako pomembna strast ali mora biti družbeno delovanje utemeljeno predvsem na racionalnih argumentih? Konservativne skupine imajo praviloma res bistveno bolj enotne in jasno definirane cilje in recepte za njihovo doseganje. Progresivci pa se pogosto ne strinjamo in kregamo med sabo - o tem kroži celo kup šal, ki v bistvu vsaj v določeni meri koreninijo v realnosti. Ampak to, da liberalni del družbe sveta ne vidi enako, temveč znotraj njega obstaja množica raznoterih pogledov, še ne pomeni, da nimamo skupnih vrednot. To je samo še ena skrajna demagogija desnice, ki je povsod v zahodnem svetu razmeroma uspešno kolonizirala diskurz vrednot. Ko cerkev, razne civilne iniciative in desničarski politiki monopolizirajo vrednote družine, se je treba temu glasno upreti. Tudi zame je družina vrednota! Kot očeta in moža me takšno prisvajanje vrednot žali. Nič ni narobe s tradicionalno družino, tudi sam sem se pripravljen boriti zanjo. Drugače pa je, če se en tip postavi kot edina prava norma, ki se vsiljuje vsem - tega preprosto ne moremo sprejeti. Tukaj se v resnici soočata dva radikalno drugačna svetovna nazora. Eden, ki je trenutno na pohodu, vidi vse kot boj med belim in črnim, med dobrim in zlom. To svoje 'dobro' potem legitimira bodisi z diskurzom transcendence bodisi z diskurzom 'naravnosti' ...

Jaz bi si recimo želel, da bi bili zagovorniki 'naravnega' toliko dosledni, da bi po svetu hodili goli. Ker nošnja oblek je seveda skrajno nenaravna.

Argument, ki izhaja iz razlikovanja med naravnimi in nenaravnimi praksami je resnično zagaten. Marsikaj je nenaravno, v veliki meri tudi recimo monogamnost med sesalci, kaj šele celibat. Naravno je verjetno predvsem zadovoljevanje naših nagonov, tako da bi pristno 'naravni' človek verjetno predvsem žrl, iztrebljal in se plodil. In ali ni ena ključnih vlog religije ravno to, da človeka pri zadovoljevanju njegovih gonov omejuje in ga tako 'kultivira'? Vse velike religije s svojimi etičnimi kodeksi v resnici omejujejo človekovo naravo. Tako da je argument naravnosti, še posebej ko ga uporablja cerkvena stran, zagotovo problematičen. Če bi ga vzeli zares, bi namreč morali ugotoviti, da je ves smisel religije ravno delovanje proti 'naravnemu' človeku.

Ima po tvojem mnenju s tistimi 60.000 vejicami iz butare sploh smisel stopati v debato? Jih ima smisel o čemerkoli prepričevati?

Ne, zagotovo da ne. Ampak Slovencev na srečo ni 60.000, temveč dva milijona. Poleg tega obstajajo jasni indici, da gorečih nasprotnikov družinskega zakonika v resnici ni tako veliko, kot se skuša prikazati, temveč da gre za zelo glasno manjšino. Ki pa vse bolj sistematično in tudi učinkovito agitira in vzbuja sovražnost in strahove. Agitatorji vedno znova ciljajo na tisto veliko maso, ki je tako kot pri vseh vprašanjih nekje vmes, ki o zadevi še nima povsem izdelanega mnenja. In tukaj sam vidim nalogo tako zate - novinarja, kot zase - družboslovca: pri teh masovnih debatah vedno znova pomagati, da bodo temeljile čim bolj na racionalnih argumentih, ne pa na stereotipih in strahovih. Ko o družbenih vprašanjih odločamo na podlagi mnenj, ki nastajajo na način »nisem prebrala, sliši pa se marsikaj«, to zagotovo ne more pripeljati do delujočih rešitev. Pri konkretnem vprašanju ostaja nesporno dejstvo, da tradicionalna družina in njeni goreči zagovorniki z novo ureditvijo ne izgubijo nič. Njihova edina 'žrtev' je priznanje, da obstajajo tudi drugačne družine - pa najsi bodo to istospolne ali enostarševske družine ali pa zunajzakonska skupnost ...

To za nekega žlahtnega konservativca leta 2011 res ne bi smel biti prevelik zalogaj.

Če javno priznanje obstoja drugačnosti za našo družbo ni sprejemljivo, potem živimo v družbi, ki je nevarno blizu totalitarizmu. In ko se proti takšnemu priznanju realnosti zmobilizira stroj, ki ga poganjata tako cerkev kot velik del opozicijskih političnih strank, potem mislim, da je uporaba metafor, kot je npr. 'plima' ali 'totalitarni val', upravičena. Ker - kdo bo na vrsti naslednji? Romi so že bili na tapeti in skoraj gotovo še bodo. S Hrvati smo po dolgoletnem hujskanju, srčno upam, z arbitražnim sporazumom opravili. A kdo naslednji ne bo po volji cerkve in desnice? Morda svobodomiselni intelektualci? Dolgolasci? Vegetarijanci? Zato mislim, da se je vredno - še več, nujno - boriti za to liberalno vizijo družbe, pa kolikor je že na trenutke kaotična. Najbolj od vsega me moti vse bolj prevladujoča apatija.

Saj se ne da nič narediti, saj so vsi enaki ...

Natanko tako. Vsi politiki skrbijo samo zase in za interese tistih, ki stojijo za njimi. Zmeraj je bilo tako in zmeraj bo, jaz tukaj ne morem narediti nič. Ampak v resnici ni res, da so vsi politiki enaki!

Ni?

Ne, seveda ni. Minister Svetlik, pa čeprav verjetno res včasih politično in pogajalsko ne najbolj spreten, s svojimi pogumnimi reformatorskimi ambicijami pač ni enak kot, oh, kaj pa vem, recimo Karl Erjavec, ki razmišlja čisto samo o tem, kako se bo ob prvi priliki najudobneje presedel. Razmišljanje, da so vsi enaki, ni samo netočno, ampak tudi skrajno škodljivo. Politiki postanejo takšni samo, če jim mi, državljanke in državljani, to dopuščamo. Zato moramo aktivno spremljati njihovo delovanje in med njimi delati razliko. Dobre nagraditi, od slabih pa terjati račune. Ne zgolj vsaka štiri leta, angažiran državljan ima na voljo tudi druga sredstva. Če tega ne počnemo, popuščamo nevarni klimi apatije, v kateri se še dodatno razraseta korupcija in klientelizem, obenem pa se ustvarijo razmere, ko najsposobnejši nočejo več v politiko. Pa ne rečem, da si politika velikokrat ne zasluži točno teh obupnih rejtingov, ki jih ima pri nas. Nikakor pa ne zmeraj. Zato moramo vsaj razlikovati med takšnimi in drugačnimi. Politična abstinenca ni rešitev, saj z njo prepuščamo odločitve drugim. Saj veš, kako pravijo - če se ne zanimamo za politiko, se politika še zmeraj zanima za nas.

Ha ha.

Zato se moramo zavedati vpliva, ki ga imamo kot volivci. In tudi kot potrošniki, saj v tej vlogi pomembno vplivamo na svet čisto vsak dan. Naše potrošniške izbire niso nedolžne, imajo pomembne vplive, ki so v svojem bistvu globoko politični. Kot volivci glasujemo le vsakih nekaj let, kot potrošniki to počnemo večkrat na dan. Zato velja svoje potrošniško obnašanje ozavestiti, ga razumeti in biti pri njem čim bolj angažiran. Kar pa je, seveda, vse prej kot preprosto. Ker v čem je največja peklenskost liberalnega kapitalizma? V tem, da ti razmišljanja nikakor ne prepove - da ti v bistvu ne prepove skoraj ničesar ... Ti pa razmišljanje maksimalno oteži, ker ti naredi vse ostale opcije neskončno lažje in bolj mamljive. Ustaviti se, razmisliti, celo upreti se - nič od tega ni prepovedano. Je pa zelo težko, ker nas skoraj vseobsegajoči sistem na vsakem koraku z mamljivimi obljubami pasivizira. Ampak za svojo lenobo imamo čedalje manj izgovorov. Živimo v prelomnih časih, ki jih še ne razumemo prav dobro. Videti je, da se lomi dolga desetletja in celo stoletja prevladujoča paradigma.

Skupaj z drugimi so se tudi geji in lezbijke takrat borili za pluralizem – med drugim tudi za pravice katolikov do javnega izražanja vere! In ta njihov prispevek jim petindvajset let kasneje cerkev in širše katoliško občestvo milo rečeno čudno vračata!

Iz najinega pogovora pred intervjujem sem začutil, da te še posebej skrbi za mlade. Najbrž tudi zato, ker si kot profesor z njimi v vsakodnevnem stiku?

Res me včasih zaskrbi za mlade, pa ne zgolj zaradi njih samih, temveč tudi z vidika celotne družbe. To je objektivno gledano najbolj izobražena generacija doslej, ki pa ima obupno slabe perspektive. Trg delovne sile ji je odprt samo pod skrajno izkoriščevalskimi pogoji, stanovanjska situacija je katastrofalna ... In družbi, ki tako ravna s svojimi mladimi, se prav gotovo ne piše dobro.

Mladim se rado očita, da so bebavi, apatični in sebični - ampak če je tako, bi jim veljalo kvečjemu čestitati, da so tako dobro prilagojeni na svet, kakršnega so podedovali.

Res smo radi kritični do mladih - tudi meni se to hitro zgodi: Pa saj nič ne berejo, nič se jim ne da, nič ne razmišljajo ... Včasih res tako izgleda in včasih verjetno tako tudi je. Ampak kakšne možnosti smo jim v naši družbi ustvarili, da bi se lahko razvili v zadovoljne, samozavestne in kritične državljane? Kot profesorja me seveda jezi, ko mi kakšni študentje hodijo tudi po šestič na izpit, pa še vedno ne znajo dovolj niti za pozitivno oceno ... Ampak če poskušam pogledati na svet tukaj in zdaj skozi oči današnjega študenta, lahko ugotovim, da se vsaj nekateri verjetno res težko motivirajo za poglobljen študij. Mnogim se tega mojega izpita dejansko ne splača narediti! Le zakaj bi čim hitreje diplomirali - da se čim prej prepišejo na zavod za zaposlovanje? Moja branža, torej univerzitetni študij, je direktna žrtev našega nesoočanja z globokimi strukturnimi problemi. V zadnjih letih smo povsem nerazumno povečali število študentov, skoraj celotna gimnazijska generacija gre na faks. Število študentov v učilnici se mi je kot profesorju v zadnjem desetletju dejansko potrojilo in večji del tega novega razširjenega študentskega telesa je za resno delo nezainteresiran. Velik del generacije smo namesto med brezposelne vpisali na faks. Če bi ob tem še povečali sredstva za univerze, bi to z vidika družbe kot celote znalo biti celo v redu. Ampak tega seveda nismo storili. Sam si ne bi želel biti v tem trenutku še enkrat star triindvajset let, zaključevati fakultete in razmišljati, kaj bom počel v življenju. Težko jim je, našim generacijam je bilo lažje. Z ženo sva se v zadnjih letih večkrat pogovarjala: ma, če bi bila samo deset let mlajša, bi bistveno bolj tenko piskala, saj bi imela neprimerno manj opcij, kot sva jih imela. Skoraj zagotovo bi iskala priložnosti v tujini ...

In če bi bila samo deset let starejša, bi imela krasno stanovanje, dva dobra avta in vikend na morju.

Ha ha, tudi tu je mogoče nekaj resnice. Ampak naj ponovim: skrb za mlade je še kako upravičena ne samo zaradi njih samih, ampak zaradi družbe kot celote. Ker čez dvajset, trideset let bodo po logiki naravnih zakonitosti to barko dobili v roke oni. In kako in kam, misliš, nas bodo takrat vozili?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.