V čakanju na ničelno toleranco ...

Evropska skrajno desničarska gibanja pridobivajo vse več podpornikov. Tako je tudi pri nas, kjer je največja neonacistična skupina Blood&Honour Slovenia pravkar praznovala desetletnico. Država pa je do teh stvari ravnodušna.

Kot ugotavlja inštitut, ima samo teh 14 strank in združenj na Facebooku že skoraj 450.000 podpornikov. Okoli dve tretjini jih je mlajših od 30 let, tri četrtine je moških, brezposelnost med njimi pa je višja od povprečne. To je v sodobnem času gospodarske krize še posebej velikega pomena, saj ksenofobija v družbi raste skupaj s krizo.

Britanski sociološki inštitut Demos je pred dnevi objavil izsledke obsežne raziskave, ki se je posvetila ugotavljanju osebnih prepričanj privržencev skrajne desnice. Raziskava, ki je potekala prek omrežja Facebook, je zajela več kot 10.000 privržencev štirinajstih ksenofobičnih političnih strank in uličnih skupin iz 12 držav. Sodelujoči so izpolnili vprašalnike o svojih stališčih do različnih aktualnih tem. Rezultati so med drugim pokazali, da med temi ljudmi vlada globoko zakoreninjen cinizem do domačih vlad in Evropske unije nasploh, njihov splošni strah glede prihodnosti pa je najbolj očiten pri vprašanju izgubljanja nacionalne identitete glede na procese večkulturnosti. Te ugotovitve same po sebi niso nič novega, vendar, kot poudarjajo tudi avtorji raziskave, je treba gledati širšo sliko.

Skrajno desničarski Britanska nacionalna stranka in avstrijska Svobodnjaška stranka prednjačita vsaka z 80.000 podporniki. Vedno več mladih ksenofobov je naklonjenih nasilju. Skoraj polovica privržencev organizacij, kot sta francoski Bloc Identitaire in italijanska CasaPound, se zavzema za nasilje, »če bi to pripomoglo k dosegi pravega cilja«, skratka etničnega očiščenja Evrope. Demosovo poročilo še navaja, da se je sovraštvo do tujcev uspešno razširilo iz Italije, Francije in Avstrije še na do nekdaj tradicionalno strpnejše države, kot so Nizozemska in skandinavske države. Spletna omrežja delujejo kot tereni za novačenje vedno novih, v glavnem mladih skrajnih desničarjev in njihovo število je veliko večje od formalnega članstva v populističnih strankah ter ideološko sorodnih združenjih. »Islamofobija je danes postala združitveni dejavnik, kot je bil to nekoč antisemitizem v prvih treh deset-letjih prejšnjega stoletja,« je za britanski časopis The Guardian opozoril Thomas Klau, višji predstavnik Evropskega sveta. Na splošno gledano je porast skrajne desnice zaznamoval jezik strahu, ki v ljudeh vzbuja skrbi zaradi izgube nacionalne identitete in socialne blaginje. In tako smo počasi spet tu: nacionalsocializem.

Z interneta na ulice

Slovenija ni izvzeta iz tega trenda, večje zaznavanje sovraštva na internetu je očitno tudi pri nas. Pri projektu Spletno oko, ki deluje v sklopu ljubljanske Fakultete za družbene vede, od leta 2007 zbirajo prijave sovražnega govora. Prvo leto so prejeli 195 naznanil, lani 801, letos pa že 2641. Jasno, danes je projekt bolj prepoznaven, kot je bil na začetku, in zato dobiva več prijav, toda skokovito naraščanje njihovega števila priča o vse večji razširjenosti sovražnega govora, ki se pojavlja in množi na nekaterih internetnih straneh, forumih ter seveda Facebooku. Na Spletnem očesu so nam pojasnili, da vsak pojav nestrpnosti na spletu še nujno ne ustreza definiciji »javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti«, kot to definira 297. člen Kazenskega zakonika. Vendar je tudi pri teh primerih očiten porast. S Spletnega očesa so v letih delovanja do zdaj vložili 254 kazenskih prijav na policijo, od tega letos 91.

In kar se začne na internetu, se nato prelije na ulice. V Ljubljani so se začeli pojavljati grafiti in letaki razmeroma nove skupine Avtonomni nacionalisti, ki pozivajo k boju proti izkoriščevalskemu kapitalizmu, obenem pa hujskajo k sovraštvu do tujcev in muslimanov - v imenu obrambe nacionalne identitete, jasno. Ta ideološka mešanica je k nam prišla od drugod. Kot navajajo v Demosu, se je zavzemanje za socialne pravice združilo z nasprotovanjem večkulturnosti v skandinavskih državah in v zadnjih letih je ta miselnost prek interneta našla veliko somišljenikov na vsej stari celini. Višji predstavnik Demosa Jamie Bartlett je dejal: »Na sto tisoče jih je po vsej Evropi. Razočarani so nad mainstream politiko in institucijami EU ter zaskrbljeni nad izgubo svoje nacionalne identitete, zato se obračajo k populističnim gibanjem, za katera menijo, da razumejo njihove skrbi. Ti aktivisti so zunaj vidika mainstream politikov, toda so motivirani, aktivni in rastejo v številu.«

Štirinajst glavnih evropskih skrajno desničarskih strank in združenj ima na Facebooku že skoraj 450.000 podpornikov. Okoli dve tretjini jih je mlajših od 30 let.

S policije so nam odgovorili, da so seznanjeni z obstojem nacionalsocialističnih skupin, a »ne zaznavamo povečanja prijav, prekrškov ali kaznivih dejanj z znaki nasilja niti na splošno niti v povezavi s kakršnimikoli gibanji, združenji, skupinami, ki jih omenjate«. A tu dodajajo, da policija v okviru zakonskih možnosti spremlja le javno dostopne informacije in nato preverja, ali obstajajo znaki kaznivih dejanj ali elementi prekrškov. Tu je treba izpostaviti dvoje. Kot prvo, trenutno so najbolj aktivni mladostniški neonacisti, ki se znašajo nad sovrstniki iz srednjih šol in podobno in tu mnogokrat ne pride do nobenih prijav policiji. Kljub temu pa ne moremo trditi, da ne prihaja tudi do večjih in resnejših incidentov. Nasprotno. Najbolj odmeven je bil napad na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča v ljubljanski kavarni Open. Ko je bila trojici napadalcev izrečena zaporna kazen, se je pred okrožnim sodiščem v Ljubljani zbrala večja množica neonacistov in jim izrazila podporo. Omeniti je treba še ustrahovanje študentov Filozofske fakultete znotraj njenih prostorov in poznejši fizičen napad nanje pred samim poslopjem fakultete. Na ploščadi Plečnikovega trga pred Maximarketom je večja skupina neonacistov napadla turiste s Kube in takrat so po zraku leteli tudi stoli ter steklenice. Bilo je tudi več posamičnih organiziranih napadov na alternativne klube po vsej državi, nedavno pa so se pojavili še letaki z nacistično simboliko in pripisi »Cigani raus!« na ulici v Lendavi, kjer ima prostore Društvo za trajnostni razvoj Misija *S, ki se ukvarja z Romi. Mimogrede, to se je zgodilo na isti dan, ko je Anders Breivik moril po Oslu in Utoyi. Nobenega razloga ni za ravnodušnost in neodzivnost pristojnih državnih organov, saj dokler te skupine obstajajo in svobodno delujejo, lahko pričakujemo vedno nove in nove napade. In ti bodo z naraščanjem pripadnikov neonacističnih skupin postajali le še nasilnejši ter drznejši.

Desetletnica B&H

Poleg novačenja novih članov prek Facebooka in drugih spletnih omrežij (različnih forumov) neonacisti organizirajo številne zasebne zabave, od piknikov do koncertnih dogodkov. Udeležujejo se tudi shodov v tujini. Namen slednjega je jasen: naučiti se, kako take dogodke organizirati tudi pri nas. Neonacisti iz skupine Slovenski radikali so na svojem forumu pred časom pojasnili: »V prihodnosti ima organizacija v načrtu še razne mnoge druge aktivnosti, kot so povezovanja s skinheadi po svetu, organiziranja dobrodelnih koncertov, propagandnih akcij, predvsem pa nazi pohodov, osveščanju naroda in medsebojnega sodelovanja.« Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto vse to poteka.

V soboto, 29. oktobra, je največja slovenska neonacistična skupina Blood&Honour Slovenia praznovala desetletnico obstoja. V ta namen so si priredili dve zabavi, eno v Domžalah, drugo pa v Ljubljani. Zabavi sta bili povezani. Prišlo je ogromno neonacistov, tudi iz tujine; med parkiranimi avtomobili je bilo med drugim mogoče opaziti registrske tablice iz Nemčije, Avstrije in vse Slovenije. Njihov dan je potekal takole: dopoldne je okoli pol dvanajste ob diskoteki InBox na Rudniku v Ljubljani parkiral bel kombi. Skupina nekaj neonacistov je iz njega skozi stranska vrata v klub odnašala pijačo in rekvizite za koncertni dogodek, ki je sledil tisti dan. Med rekviziti so bile tudi nacistične zastave. Čeprav je letak skupine Blood&Honour napovedoval, da je zbirna točka neonacistov ob izhodu z avtoceste v Domžale med eno in šesto popoldan, tam na koncu ni bilo nikogar. Neonacisti so se že pred tem začeli zbirati v svojem klubu, ki ga imajo v enem od prostorov bivše domžalske diskoteke Life na naslovu Mačkovci 80. Njegovo neuradno ime je Klub 88. Gre za mednarodno uveljavljeno simboliko. Število osem predstavlja črko H, ki je v angleški abecedi osma po vrsti. HH pa je kratica za Heil Hitler.

Pričakovanega organiziranega prihoda večjega števila neonacistov ni bilo, pred klubom je postopalo in popivalo le okrog dva ducata privržencev skupine HeadHunters Domžale. Ti so se zgodaj zvečer spravili v svoja vozila in se napotili na Rudnik. Tam pa povsem drugačen prizor. Pred glavnim vhodom kluba InBox se je zbralo vsaj 150 neonacistov, ki so prišli na svoj slavnostni koncertni dogodek. Na njem so nastopile naslednje neonacistične glasbene skupine: Frakass iz Francije, Rotte Charlotte in Division Germania iz Nemčije ter Brutal Attack in WhiteLaw iz Anglije. Njihova besedila so zaprisege nacizmu in parada sovraštva. Division Germania opeva zvestobo enemu od nacističnih voditeljev, Rudolfu Hessu: »Za večno ti bomo zvesti, za večno se te bomo spominjali.« Poleg tega opevajo še »ideal nacionalsocializma«, se priklanjajo SS-brigadam, v pesmi z naslovom Spisek pa sporočajo: »Imamo spisek in ta spisek bo še daljši, za vse izdajalce in vohune, en dan vas bo sprejel samo še vaš bog.«

Poleg zaničevanja vseh tujcev je v njihovih pesmih prisoten tudi stari antisemitizem. Bend Brutal Attack v pesmi Arijski otrok izpostavlja, kako so judovski bančniki otrokom čiste rase ukradli njihovo zemljo in podobno. Ti otroci morajo zato zdaj »dvigniti svojo roko in se naučiti ljubiti svojo deželo«. Skupina WhiteLaw opeva značilno nasilje neonacistov, in sicer: »Šli smo v naslednji klub, tam je bilo še več škodljivcev na plesišču, po zraku so začeli leteti steklenice, stoli in mize, kajti nismo mogli drugega, kot jih pretepsti.« WhiteLaw, čeprav gre za Angleže, pa prisega še na nemško mladino: »Pridete v velikem številu, vaš odpor je močan, s čimer dokazujete, da njegova (Hitlerjeva, op. a.) vizija živi naprej in ni pomembno, kaj vam delajo, vodite nas k resnici.« Da, to je ta njihova alternativa večkulturnosti: postanimo kar vsi Nemci. Mimogrede, tudi Slovenski radikali pravijo, da se zavzemajo za nacistični rajh in germanski narod.

V Sloveniji, kar zadeva skrajno desničarska združenja, potrebujemo politiko ničelne tolerance. Ne le v vojski ali policiji, temveč na vseh ravneh in vsepovsod.

V zgodnjih jutranjih urah 30. oktobra, torej isto noč, je manjša skupina neonacistov prišla na Metelkovo in napadla enega od obiskovalcev. Na policiji so nam potrdili, da so s primerom seznanjeni in da še zbirajo vse podatke. Kot so zapisali, je bil napaden 25-letni mladenič, ki je ob tem utrpel lažjo telesno poškodbo. Lažjo? Kakor vzameš. Porezali so mu obraz. Po pričevanjih obiskovalcev je bil v incident vpleten eden od bolj znanih ljubljanskih neonacistov iz Dravelj, sicer že večkrat navzoč pri podobnih dogodkih.

Ravnodušnost in neodzivi

S policije so nam sporočili, da v primeru kluba InBox niso mogli zakonsko posredovati, ker so ugotovili, da ne gre »za javno zbiranje, ki je organizirano z namenom, da bi se na njem izvrševala kazniva dejanja oziroma se pozivalo k izvrševanju kaznivih dejanj ali z namenom povzročanja nasilja ...« Zabava je bila pač zasebna, in čeprav »je izražanje sovražnega govora v zasebnih prostorih predmet različnih razprav z vidika zakonitosti le-teh določbe Kazenskega zakonika tovrstnega zbiranja in izražanja mnenj ne prepovedujejo«. Za dodatna pojasnila v zvezi s koncertnim dogodkom smo se obrnili tudi na InBox, a v dveh tednih nismo prejeli nobenega odgovora. Kar zadeva domžalski Klub 88, so nam z občine sporočili: »Občina Domžale je seznanjena, da imajo (neonacisti, op. a.) v najemu poslovni prostor, ki ga uporabljajo kot klub zaprtega tipa, vendar z njimi do sedaj ni imela nobenih težav ali resnejših problemov, o katerih bi vedela.«

Policija lahko res deluje samo v skladu z zakonskimi zmožnostmi, zato smo na vrhovnem državnem tožilstvu in ministrstvu za pravosodje poskušali preveriti, ali obstaja kakršenkoli drugi organ, ki bi spremljal splošne aktivnosti neonacističnih skupin. In ali je na ministrstvu kadarkoli prišlo do pobude, da bi bilo treba te skupine zakonsko prepovedati, kakršna je tudi praksa v nekaterih državah Evropske unije. Z vrhovnega tožilstva odgovorov nismo prejeli, na ministrstvu pa so se jim izognili v širokem loku. Poudarili pa so, da je bila v državnem zboru pravkar sprejeta novela Kazenskega zakonika, s katero »je bil 297. člen deloma spremenjen tako, da bo opis kaznivega dejanja še bolj jasno razmejen od prekrškov s tega področja«. Dobili smo torej posodobitev omenjenega člena Kazenskega zakonika, ki nekoliko bolje konkretizira, kaj je sovražni govor, seveda pa tudi to ne more biti dovolj.

Neonacisti v Sloveniji lahko delujejo, se organizirajo in izmenjujejo ideje s svojimi ideološkimi kolegi iz vse Evrope povsem svobodno, ne glede na to, da je že vsaj 20 let popolnoma jasno, za kaj se zavzemajo in kaj počnejo. Toda na državni ravni se temu očitno ne posveča omembe vredna pozornost. Vladata ravnodušnost in nekoliko smešno prelaganje odgovornosti. Na ministrstvu za pravosodje so nam v telefonskem pogovoru odvrnili, da se moramo v zvezi s prepovedjo neonacističnih skupin najbrž obrniti na ministrstvo za javno upravo, ker da politične stranke in društva spadajo pod njegovo pristojnost.

Precej zgovorno je bilo tudi nedavno medijsko razkritje, da naj bi 15 predstavnikov Slovenske vojske in policije urilo predstavnike skrajnih desničarskih skupin. Obe instituciji sta to zanikali, češ da njuni interni preiskavi nista razkrili ničesar takšnega. Toda tudi po naših informacijah naj bi se to dejansko dogajalo, ta urjenja naj bi potekala v okolici Jesenic, nekateri višji predstavniki v vojski pa naj bi bili s tem tudi zelo dobro seznanjeni. A hkrati je treba opozoriti tudi na odzive na to novico, ki jih pravzaprav niti ni bilo. Kot opozarja Dnevnikov kolumnist Vlado Miheljak, bi takšna novica v demokratični državi morala postati top tema, ki bi preznojila politike. Pri nas pač ni. Nihče se ne razburja zaradi tega, nihče se s tem niti pretirano ne ukvarja. Le obrambna ministrica Ljubica Jelušič se je pri avstrijskem kolegu Norbertu Darabosu podučila, da v njihovi vojski tovrstne zadeve skrbno preiščejo, do svojih vojakov, ki so kakorkoli povezani s skrajnimi desničarji oziroma jih celo urijo v prostem času, pa imajo ničelno toleranco.

To bi morala postati politika tudi v Sloveniji. Politika ničelne tolerance. Ne le v vojski ali policiji, temveč na vseh ravneh in vsepovsod. Nizozemska evropska poslanka Emine Bozkurt, ki v evropskem parlamentu predstavlja skupino proti rasizmu, je za The Guardian komentirala: »Smo na razpotju evropske zgodovine. V obdobju petih let bomo ali videli porast sil sovraštva in razkola v družbi, z ultranacionalizmom, ksenofobijo, islamofobijo ter antisemitizmom vred, ali pa se bomo že zdaj spopadli s tem grozljivim trendom.«

Britanski sociološki inštitut Demos je pred dnevi objavil izsledke obsežne raziskave, ki se je posvetila ugotavljanju osebnih prepričanj privržencev skrajne desnice. Raziskava, ki je potekala prek omrežja Facebook, je zajela več kot 10.000 privržencev štirinajstih ksenofobičnih političnih strank in uličnih skupin iz 12 držav. Sodelujoči so izpolnili vprašalnike o svojih stališčih do različnih aktualnih tem. Rezultati so med drugim pokazali, da med temi ljudmi vlada globoko zakoreninjen cinizem do domačih vlad in Evropske unije nasploh, njihov splošni strah glede prihodnosti pa je najbolj očiten pri vprašanju izgubljanja nacionalne identitete glede na procese večkulturnosti. Te ugotovitve same po sebi niso nič novega, vendar, kot poudarjajo tudi avtorji raziskave, je treba gledati širšo sliko.

Kot ugotavlja inštitut, ima samo teh 14 strank in združenj na Facebooku že skoraj 450.000 podpornikov. Okoli dve tretjini jih je mlajših od 30 let, tri četrtine je moških, brezposelnost med njimi pa je višja od povprečne. To je v sodobnem času gospodarske krize še posebej velikega pomena, saj ksenofobija v družbi raste skupaj s krizo.

Skrajno desničarski Britanska nacionalna stranka in avstrijska Svobodnjaška stranka prednjačita vsaka z 80.000 podporniki. Vedno več mladih ksenofobov je naklonjenih nasilju. Skoraj polovica privržencev organizacij, kot sta francoski Bloc Identitaire in italijanska CasaPound, se zavzema za nasilje, »če bi to pripomoglo k dosegi pravega cilja«, skratka etničnega očiščenja Evrope. Demosovo poročilo še navaja, da se je sovraštvo do tujcev uspešno razširilo iz Italije, Francije in Avstrije še na do nekdaj tradicionalno strpnejše države, kot so Nizozemska in skandinavske države. Spletna omrežja delujejo kot tereni za novačenje vedno novih, v glavnem mladih skrajnih desničarjev in njihovo število je veliko večje od formalnega članstva v populističnih strankah ter ideološko sorodnih združenjih. »Islamofobija je danes postala združitveni dejavnik, kot je bil to nekoč antisemitizem v prvih treh deset-letjih prejšnjega stoletja,« je za britanski časopis The Guardian opozoril Thomas Klau, višji predstavnik Evropskega sveta. Na splošno gledano je porast skrajne desnice zaznamoval jezik strahu, ki v ljudeh vzbuja skrbi zaradi izgube nacionalne identitete in socialne blaginje. In tako smo počasi spet tu: nacionalsocializem.

Z interneta na ulice

Slovenija ni izvzeta iz tega trenda, večje zaznavanje sovraštva na internetu je očitno tudi pri nas. Pri projektu Spletno oko, ki deluje v sklopu ljubljanske Fakultete za družbene vede, od leta 2007 zbirajo prijave sovražnega govora. Prvo leto so prejeli 195 naznanil, lani 801, letos pa že 2641. Jasno, danes je projekt bolj prepoznaven, kot je bil na začetku, in zato dobiva več prijav, toda skokovito naraščanje njihovega števila priča o vse večji razširjenosti sovražnega govora, ki se pojavlja in množi na nekaterih internetnih straneh, forumih ter seveda Facebooku. Na Spletnem očesu so nam pojasnili, da vsak pojav nestrpnosti na spletu še nujno ne ustreza definiciji »javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti«, kot to definira 297. člen Kazenskega zakonika. Vendar je tudi pri teh primerih očiten porast. S Spletnega očesa so v letih delovanja do zdaj vložili 254 kazenskih prijav na policijo, od tega letos 91.