Kultura  |  Knjiga

Vladimir Nabokov: Bledi ogenj

Mladinska knjiga, zbirka Kondor, Ljubljana 2011, prevod in opombe Branko Gradišnik, spremna beseda Jelka Kernev Štrajn, 456 str., 29,95 €

+ + + + +

Matej Bogataj  |  Mladina 50  |  16. 12. 2011

Izgubljeno z razlago

Nabokov je zvijačen avtor; že Lolito sredi petdesetih let je spisal tako, da je, razen za ozkoglede ameriške cenzorje, ki so jo brali direktno in jo prepovedali, trd orešček, namreč kdo koga in zakaj, v naratološkem smislu in sicer, glede zapeljevanja in vpletanja literarne tradicije. Bledi ogenj še bolj, sploh za začetek šestdesetih let; literarni učenjakar Kinbote poskuša sosedu, kolegu in pesniku podtakniti nekaj zamisli o nekam med Rusijo in Skandinavijo postavljeni državi Zembli, njenih dinastičnih pretresih in pederastičnih užitkih njene aristokracije, vendar pesnikovalec od strela zemblijskega atentatorja umre.

Pusti za sabo vdovo z avtorskimi pravicami, vzburjeno pesniško in razlagalsko srenjo, predvsem pa 999 verzov pesnitve Bledi ogenj, v kateri je vse mogoče, če že ni čisto vsega: malo o njem samem, malo o pesniškem vsakdanjiku, o ptičih in metuljih, o hčeri, ki se ji je vdrl jezerski led na poti z zabave, na kateri so jo (spet) zavrnili. Predvsem je blazno aluzij na literarno klasiko in nekaj finih drobnih zafrkljivosti – gre vsekakor za izreden prevajalski napor in dosežek. Kinbote ne popušča, umakne se iz akademskih krogov in spiše obširno razlago pesnitve, seveda iz svojega zoženega kota, kot da govori o Zembli in razmerah v njej, v pesnitvi najdeva obsmrtne pesnikove slutnje in jih prekriva z zemblijsko etimologijo in entomologijo, primerja datume atentatorjevih postaj in pesniško resničnost, naredi iz vsega veliko znanost, ki ima bore malo osnove v samem tekstu. Sledi še kar obširen indeks imen, njihovih medsebojnih razmerij, v slovenski izdaji še obsežen, skoraj tretjino obsega zavzemajoč prevajalčev komentar in spremka. Bledi ogenj je tako generator in sprožilec pomenov, zafrkljiva medbesedilna igra, ki sproži (pre)napete poskuse, da bi jo izčrpali, in tudi ti poskusi so pravzaprav del romana, njegov zunanji rob, ki se širi.

Vladimir Nabokov

Vladimir Nabokov
© Profimedia

Nabokov se v Indeksu približa (predhaja) Pavićevemu Hazarskemu besednjaku, s sopostavljanjem različnih delov doseže zrcaljenje v neskončnost, pokaže, da je pisanje (vedno že) medbesedilnost, roman stroj, ki producira interpretacije in omogoča briljantnim literarnim umom, da govorijo o sebi, ko govorijo o romanu, toliko bolj, če se tega ne zavedajo. Vse skupaj je imenitno, igrivo, zafrkljivo, strašno eruditsko spisano, izvrstna zabava za najbolj razvajene bralce.

Zadnjo besedo o Bledem ognju bo tako imel njegov zadnji komentator.