ALTERNATIVE EVROPE

Politika  |  Komentar

Igre moči

Kaj bi se slovenska politika lahko naučila od Napoleona – in kaj od človeka, ki je Napoleona nategnil

Marcel Štefančič jr.  |  foto: Miro Majcen  |  Mladina 1  |  6. 1. 2012

Kdo bo koga: Janez Janša, Borut Pahor, Gregor Virant in Zoran Janković na predvolilnem soočenju

Kdo bo koga: Janez Janša, Borut Pahor, Gregor Virant in Zoran Janković na predvolilnem soočenju

Gotovo se spomnite zgodbe o tem, kako so Napoleona – politično »pošast« – zaprli na Elbo, otok, ki leži ob italijanski obali. Nekateri – recimo Avstrijci – so načrtovali celo njegovo likvidacijo, a so si potem premislili, medtem ko so Rusi grozili, da bodo »pošast« osvobodili, če njihovim ozemeljskim zahtevam po Poljski ne bodo ugodili. Napoleon – povsem odsoten in paraliziran, ves ponižan in interniran – je bil še vedno žeton v evropskih igrah moči. Vsi so se ga bali – in drug drugega so strašili z njim. Ostali so imeli mogočne vojske in orjaške proračune, Napoleon pa je imel le prgišče služabnikov in kuharja, toda to je bilo dovolj, da je bil strah in trepet, jeziček na tehtnici, player. Pokeraško rečeno: v rokah ni imel ničesar, pa je kljub temu sodeloval v veliki politični partiji pokra.

Tu seveda najprej pomislimo na Gregorja Viranta. Njegova Državljanska lista je na volitvah dobila le 8 odstotkov – Jankovićeva Pozitivna Slovenija jih je dobila 28, Janševa SDS pa 26. Kar pomeni, da Virant ni imel v rokah ničesar, ali bolje rečeno – v rokah je imel slabe karte. Toda na konstitutivni seji parlamenta se je zato, ker je Janković precenil svoje karte – zaradi netaktnega, agresivnega, pretirano samozavestnega vsiljevanja svoje kandidatke za predsednico parlamenta –, zavihtel na prestol slovenskega parlamenta. Virant je bil nenadoma player: dobil je moč, prevzel je iniciativo, začel je voditi igro, celo sestavljati vladno koalicijo. Ustvaril je vtis, da brez njega ne bo šlo, da ima torej močnejše karte, kot jih dejansko ima. Ni bil v vlogi tega, ki reagira na dogodke, ampak v vlogi tega, ki dogodke režira. Zoran Janković, ki je na volitvah zmagal in ki bi moral sestavljati vlado oz. režirati dogodke, je bil na lepem v vlogi tega, ki lahko le reagira.

Zdaj smo lahko videli ves šarm proporcionalnega volilnega sistema: tisti, ki so na volitvah dobili najmanj, lahko povsem legalno ugrabijo vlado. Tisti, ki so volitve izgubili, lahko ugrabijo sestavljanje vlade. Tisti, ki so v manjšini, lahko zmagovalcu – ali pa zmagovalcem, tokrat trem, Jankoviću, Janši in Pahorju – rečejo: hej, če hočete, ste lahko del naše ekipe! Janković, ki vedno nastopa kot vodja »najboljše ekipe«, je izgledal kot Gene Hackman v Pobegli poroti, lucidni ekranizaciji Grishamovega sodnega trilerja: Kdo, hudiča, mi je ugrabil poroto? Janković, ki je zmagal, je manjšina – in manjšina je začela sestavljati vlado. Koncepta večine ne razumemo več, a po drugi strani: tudi koncepta manjšine ne razumemo več – ustavno sodišče je dovolilo referendum o družinskem zakoniku, o pravicah manjšine.

Pustimo jih dva meseca, naj počnejo, kar pač, potem pa priredimo ponovne volitve – naj ljudje glasujejo o tem, kar so videli po predčasnih volitvah.

Nič, Virant je poskrbel, da smo končno videli, kaj vse je mogoče v proporcionalnem sistemu – in kakšen velikanski, strašanski, neizmerljiv in tako rekoč nedoumljiv potencial ima. Slovenski politiki so ga doslej vse premalo izkoriščali. Ob tem so se sicer vsi spraševali, zakaj imamo potem sploh volitve (hej, naj se tisti, ki so izgubili, preprosto zmenijo, pa je!), toda Virant je bil vsaj za hip ali dva junak. Za druge je bil »pošast«.

Toda leta 1815 je prišlo na Elbi do spektakularnega obrata: »pošast« je pobegnila. Elba je bila obkoljena z angleškimi bojnimi ladjami, topovi so zaprli vse izhode z Elbe – naredili so vse, da Napoleon ne bi mogel pobegniti. Pa mu je kljub temu uspelo – ladja ga je skrivnostno pobrala in ga potem čudežno odpeljala v Francijo. Ko ga je ljudstvo zagledalo, je bilo navdušeno. Še več, s svojo malo vojsko, kolekcijo najbolj zvestih privržencev, je odkorakal proti Parizu. Maršal Ney je sicer poslal vojsko, ki naj bi ga ustavila in aretirala, toda ko so ga vojaki zagledali, so se jim orosile oči. Padli so na kolena. Kralj, ki ga je zamenjal, je naglo zbežal, nacija pa je orgazmirala – in Napoleon je dobil tistih famoznih »100 dni«. Francija je bila zadolžena in bankrotirana, blagajna je bila prazna, tako da Napoleonu ni preostalo drugega kot še ena vojna, še en osvajalski pohod, ki se je končal pri Waterlooju. Z debaklom. Napoleon je bil odpisan: tokrat so ga zaprli na Sv. Heleno, afriški otok, ki je bil tako daleč stran, da je bil beg nemogoč.

Sporočilo je na dlani: ko zamočiš prvič, se še lahko vrneš – ko zamočiš drugič, je konec. Nenadoma si predaleč stran, da bi se lahko vrnil – ali pa da bi lahko še konkuriral. Prvič izgubiš prednost – drugič izgubiš moč. Prvič pristaneš na Elbi, drugič pa na Sv. Heleni. Tu seveda pomislimo na Zorana Jankovića, ki je zamočil na tisti konstitutivni seji parlamenta – in izgubil prednost. Nekateri so to razglasili za »hudo napako«, drugi za »blamažo«, tretji za »katastrofo«. Kakšna je bila kazen, veste: izgon na Elbo. K Jankoviću so sicer pošiljali sindikaliste in policiste, ki so s svojim presenetljivo nepresenetljivim pristankom na varčevanje ustvarjali vtis, da je še vedno popularen, toda vsem je bilo jasno, da si še ene take napake, še ene take blamaže ne more privoščiti. Ob ponovitvi take napake namreč ne bi izgubil le prednosti, ampak tudi moč. Sledil bi kakopak izgon na Sv. Heleno. Janković bi bil nenadoma tako daleč stran, da ne bi mogel več igrati in da ne bi bil več konkurenčen.

Janković je potem sicer rekel, da je dobil nekaj takega kot lekcijo iz demokracije, toda dejansko je dobil lekcijo iz iger moči. Ko enkrat tako očitno in tako arogantno zamočiš, ne pomeni, da ne razumeš demokracije, ampak da ne razumeš koncepta moči, da imaš torej velike težave s samo idejo moči. To pa se vsiljuje še toliko bolj, ker se je lahko Janković prav v tem medvladju – v tem brezvladju, v času povolilnih kolobocij in prekucij – na lastne oči prepričal, da je mogoče tudi zelo učinkovito vladanje z nemočjo. Marko Radmilovič je v svoji kolumni nedavno lepo opozoril, da je »vlada, ki je ni, presenetljivo učinkovita«, ali bolje rečeno: Janković – »najverjetnejši mandatar« – se je pogajal s sindikati, tako da so sprejeli nekakšen varčevalni paket, parlament pa je – na pobudo »predsednika vlade v odhodu«, ki je v bolnišnici – sprejel »večje število pomembnih zakonov, okoli katerih bi se lomila kopja kot vžigalice, ako bi prišli na dnevni red sredi mandata«.

Ergo: kombinacija najverjetnejšega mandatarja in predsednika vlade v odhodu, ki je v bolnišnici (»najverjetnejši mandatar je začel upravljati državo kar ob pomoči vlade brez polnih pooblastil«), je ubijalsko učinkovita. Vprašanje ni, ali bi bila vlada še bolj učinkovita, če ne bi imela omejenih pooblastil, ampak – kaj če je bila tako učinkovita prav zato, ker je bila omejena? Vladanje z nemočjo oz. vladanje z omejeno močjo – z omejenimi

pooblastili – je bolj učinkovito od vladanja z močjo. In to je Janković izkusil takoj po volitvah: svojo učinkovitost je hotel demonstrirati tako, da je skušal vladno koalicijo sestaviti v enem dnevu ali pa vsaj ekspresno, v rekordnem času. Preostale stranke so komaj čakale, da mu to preprečijo. Za nič na svetu ne bi hotele sodelovati pri napihovanju mita o Jankovićevi učinkovitosti. Sploh pa, ponižal jih je že, ko jih je premagal na volitvah – z ekspresno formacijo vlade bi jih ponižal še enkrat. Če hočeš vladati, potem moraš narediti vse, da se poraženci ne čutijo ponižane. Janković je skušal svojo moč pokazati v napačnem trenutku.

Toda ironično: prav ta učinkovitost, produkt vladanja z nemočjo oz. kombinacije najverjetnejšega mandatarja in predsednika vlade v odhodu, ki je v bolnišnici, še najbolj spominja na tisto učinkovitost, na katero tako gajstno prisega Janković, obenem pa tudi, magari nehote, zelo spominja na tisto mistično Virantovo »vlado narodne enotnosti« – občutek imamo, da vsakdo vlada le nekaj dni ali pa le nekaj ur na dan, toda vsi se obnašajo tako, kot da je nekje razsvetljena avtoriteta, ki jih vodi in usmerja. Pa četudi je vprašanje, katera »vlada narodne enotnosti« bi bila bolj mistična – trojček z bankirjem ali trojček zmagovitih treh strank (PS, SDS in SD)?

Zakoni moči

Toda kot pravita Robert Greene in Joost Elffers, avtorja knjige 48 zakonov moči (The 48 Laws of Power), je Napoleon padel na finto, ali bolje rečeno – ujel se je v igro moči, ki ga je presegala in ki je ni razumel. Videl je le svoje karte, v karte svojega nekdanjega zunanjega ministra Talleyranda pa ni videl. Za začetek, pred pobegom so Napoleona obiskali vplivni ljudje, ki so mu rekli, da je v Franciji popularnejši kot kadarkoli in da ga bo nacija dobesedno objela. Še več, rekli so mu, da evropske velesile ne bodo imele nič proti njegovi vrnitvi na prestol in da bodo angleške ladje, ki so čuvale Elbo, zamižale. In res so zamižale. Napoleon je pobegnil. »Toda ni vedel, da iz ozadja vse te niti vleče Talleyrand, njegov nekdanji minister. In Talleyrand tega ni počel zato, da bi obudil slavne čase, ampak zato, da bi Napoleona enkrat za zmeraj zlomil.«

Ko zamočiš prvič, se še lahko vrneš – ko zamočiš drugič, je konec. Nenadoma si predaleč stran, da bi se lahko vrnil.

Charles-Maurice de Talleyrand-Périgord, ki je Napoleona zelo dobro poznal (in ki je njegovo zunanjo politiko vedno slabo prenašal), je vedel, da v Evropi ne bo miru, dokler bo imel Napoleon kakršnokoli moč, celo protestiral je, ko so ga izgnali le na bližnjo Elbo – morali bi ga izgnati tako daleč stran, da bi bil za vedno povsem odrezan od sveta. »Nihče ga ni poslušal. Toda namesto da bi vsiljeval svoje mnenje, je čakal na svoj čas.« Deloval je počasi, taktno in previdno, korak za korakom, potezo za potezo, bil je potrpežljiv – in zlagoma je na svojo stran dobil tako vikonta Castlereagha kot Klemensa von Metternicha, zunanja ministra Anglije in Avstrije. »Ti možje so potem Napoleona zmamili v pobeg.«

Vse je bilo vnaprej predvideno, preigrano in odigrano, vključno z angleškimi ladjami, ki so zamižale, in uglednimi obiskovalci, ki so Napoleonu govorili, da ga bo nacija objela, da je popularnejši kot kadarkoli in da naj se čim prej vrne – Talleyrand je pač vedel, da bo Napoleon, obseden s slavo in lišpom, ugriznil. In vedel je, da bo Francijo odpeljal v vojno, ki pa bo zaradi francoske bankrotiranosti in izčrpanosti trajala največ nekaj mesecev in ki jo bo Napoleon zanesljivo izgubil, tako da bo potem enkrat za vedno zgažen in odpisan.

Tu nas trešči sporočilni cunami, ali bolje rečeno: tu smo naenkrat dobili tri sporočila.

Sporočilo št. 1

V politiki nikoli ne veš, kdo ima kaj v rokah. Nikoli ne veš, kaj je le past, kaj je le blef, kaj je le igra. Politične igre moči spominjajo na poker: vsi karte skrivajo, vsi blefirajo, vsi ustvarjajo vtis, da imajo boljše karte, kot jih imajo, nobenih direktnih odgovorov ne dajejo, drug drugega stalno »kličejo« oz. pozivajo, naj pokaže karte, vsi stalno čakajo, da bo kdo odstopil iz igre, stalno vlečejo nove poteze, stalno ugibajo, kaj te poteze pomenijo (so znak, da ima nasprotnik dobre karte, ali znak, da ima slabe), stalno se bojijo, da imajo nasprotniki močnejše karte, kot se zdi na prvi pogled, stalno višajo »vložke«, drug drugemu stalno postavljajo nove roke in stalno poudarjajo, da ne bodo vztrajali za vsako ceno (noben pokeraš v partiji ne vztraja za vsako ceno), obenem pa čakajo, da se jim bodo v roke zložile dobre karte.

In seveda, če hočeš pri pokru videti nasprotnikove karte, moraš plačati – in tudi slovenski politiki »plačujejo«, da bi videli nasprotnikove karte: drug drugemu ponujajo sodelovanje, koalicije. Kar pa je v resnici zelo majhna cena za vpogled v nasprotnikove karte. Pomislite le na koalicijski »sredinski« trojček, ki so ga sestavili Gregor Virant, Karl Erjavec in Radovan Žerjav in ki so nastopili kot nekakšen »tretji blok« (kot da nismo že onih prvih dveh blokov komaj nosili). Vsi trije so na volitvah dobili približno enako število glasov, vsi trije so pristali v drugi polovici lestvice in vsi trije so postali »jezički na tehtnici« – za sestavo vlade bo potreben eden izmed njih. Katerikoli izmed njih. Kar pomeni, da je bilo v interesu vsakega izmed njih, da pogleda v karte drugih dveh, svojih tekmecev. Če je hotel Virant videti, kakšne karte imata Erjavec in Žerjav, ju je moral zmamiti v »sredinsko« koalicijo. In obratno: če sta hotela Erjavec in Žerjav videti, kakšne karte ima Virant, sta morala v trojček. Načelna koalicija je bila precej bolj nenačelna, kot se je zdelo na prvi pogled. Dokler so igrali drug z drugim in drug drugemu gledali v karte, so drug drugega kontrolirali in drug drugemu preprečevali, da bi se spečal z Zoranom Jankovićem ali Janezom Janšo.

Kubanska raketna kriza, ki je izbruhnila na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, v pokeraških učbenikih velja za pojem političnega pokra: Nikita Hruščov, Fidel Castro in John F. Kennedy so se delali, da imajo dobre karte, v resnici pa so imeli zelo slabe. Vprašanje je bilo le, kdo bo ustvaril bolj prepričljiv lažni vtis o svojih dejansko slabih kartah. Nekaj takega je, kot kaže, počel tudi trojček. Virant, Erjavec in Žerjav so skušali najprej čim bolj prepričljivo ustvarjati lažni vtis o svojih dejansko slabih kartah, potem pa so – ko so enkrat drug drugemu dobro pogledali v karte – le žalostno ugotovili, da imajo preslabe karte. Je pa res, da je trojček očitno temeljil na predpostavki, da Virant ve, kaj ima v rokah. Sam lahko v resnici le ugiba, kaj ima v rokah, ker nikoli ne ve, kaj imajo v rokah drugi – pač tisti, ki jim ne vidi v karte. Virant, Erjavec in Žerjav so svojo idejo o »vladi narodne enotnosti« – tako mistično kot njihova »deblokada« (ki dejansko blokira) ali pa kot »sveti trije kralji« (za katere »nihče« ne ve, kdaj so) – potem v torek opustili. Kar je bilo povsem logično: drug drugemu so pogledali v karte, s čimer je ta »koalicija« opravila svojo osnovno funkcijo. Virant, Erjavec in Žerjav so izgubili prednost, ne pa tudi moči. Problem je le v tem, da ne vedo, kakšno moč imajo, ker ne vedo, kakšne karte imajo Janković, Janša in Pahor.

Sporočilo št. 2

V politiki moraš imeti smisel za čas – za timing. Ne le, da moraš drugim pustiti, da pridejo k tebi, ampak jim moraš dati čas, da pridejo k tebi. Talleyrand je bil zelo potrpežljiv. Bolj ko je čakal, bolj je bil nepredvidljiv. Ko se je v Sloveniji začel povolilni poker, se je vsem zazdelo, da tu, med temi playerji, nekdo manjka. Točno, so vzkliknili: manjka Janez Drnovšek! Drnovšek je bil potrpežljiv. In res, ko zdaj gledate vse te slovenske politične playerje, imate občutek, da se najbolj bojijo tega, da bi kdo izmed njih postal Drnovšek. Novi Drnovšek. In seveda: tudi delajo vse, da kdo izmed njih ne bi postal Drnovšek.

V Sloveniji skušamo tega, ki smo ga izvolili, takoj zatem zrušiti ali pa zapreti. Obnašamo se kot tabloidi, ki najbolj uživajo, če nekoga spremenijo v zvezdo – toda s še večjim užitkom ga potem sestrelijo. Razmišljamo kot tabloid, hodimo kot tabloid, ljubimo kot tabloid, sovražimo kot tabloid, kar pa naj vas ne zavede – mi smo tabloid. Toda to svojo kaprico smo zdaj ažurirali: po novem namreč človeka izvolimo, potem pa ga sploh ne pustimo na oblast. Preventivno. Preveč dobro se poznamo. Še huje: na oblast tokrat ne pustijo nikogar. Hej, kaj če bi volilna pravila spremenili: kaj če bi zmagal ta, ki izgubi, potemtakem ta, ki dobi najmanj? Potem bi vsi politiki počeli grozne reči, samo nikoli ne bi vedeli, kako daleč lahko gredo, da ne izpadejo – morali bi biti grozni, toda le toliko, da bi dobili najmanj glasov in da bi obenem še vedno ostali v parlamentu.

Sporočilo št. 3

Politiki se v svojem boju za oblast ne menijo za dobro domovine. Talleyrand je bil pripravljen žrtvovati blaginjo Francije in na tisoče francoskih vojakov, da bi zlomil Napoleona. Vedel je, da se lahko Napoleona znebi le tako, da mu pusti, da pobegne z Elbe in da Francijo odpelje v vojno. Kot je zanj rekel neki avstrijski diplomat: »Zažgal je hišo, da bi jo rešil pred kugo.« Slovenski politiki zažigajo hišo, da bi jo rešili pred »kugo«. Ne pozabite, kaj nam ves čas ponavljajo: Država drvi v brezno! In zdaj se vprašajte: se obnašaš tako, kot se obnašajo slovenski politiki, če država drvi v brezno? Možnosti sta le dve: ali imajo o stanju Slovenije alternativne podatke, ki kažejo, da ne drvimo v brezno, ali pa Slovenije sploh ne vidijo, ker gledajo le karte. Zdaj, po dobrem mesecu, jim je očitno že jasno, da je njihov položaj odvisen od tega, kakšne karte imajo v rokah drugi. Žerjav je recimo ugotovil, da se Virant pogaja s tremi stranmi hkrati.

Virant, Erjavec in Žerjav so izgubili prednost, ne pa tudi moči. Problem je le v tem, da ne vedo, kakšno moč imajo, ker ne vedo, kakšne karte imajo Janković, Janša in Pahor.

V resnici je še huje. Prvaki strank so se dobivali na tajnih pogajalskih sestankih, potem so pa vedno vse takoj zblebetali. In zdaj si predstavljajte, da Slovenijo nekdo napade in da posledično ujame vse te frajerje – vse bi takoj zblebetali. Niti mučiti jih ne bi bilo treba. Pa tudi WikiLeaks z njimi ne bi profitiral. Sami vse povedo. Mika me, da bi rekel: pustimo jih dva meseca, naj počnejo, kar pač počnejo (to, kar počnejo, je bolj transparentno od političnega programa), potem pa priredimo ponovne volitve – naj ljudje glasujejo o tem, kar so videli po predčasnih volitvah. Da vidimo, kaj bi se zgodilo. Tega še nismo poskusili.

Napoleon je bil Napoleon, pa je iz politike izpadel, toda Talleyrand je v politiki preživel vse življenje. Na koncu se je celo spravil z Bogom.