Kultura  |  Portret

Tomaž Gorkič, filmski ustvarjalec

… ki snema grozljivke, iz katerih poleg krvi špricajo tudi družbenokritični komentarji

Vanja Pirc  |  Mladina 5  |  3. 2. 2012

© Borut Peterlin

Že poznate film, v katerem govorijo o Adamu in Evi ter o tem, da naj izvirnega greha ne bi sprožila kača, ki je zapeljala Evo, temveč moški drugih ras in njihovo »Satanovo seme«? Če ga še ne poznate, vas bo morda presenetilo, da gre za eno redkih slovenskih grozljivk. Ja, gre za čisto pravi horror film, v katerem šprica kri. A ker gre za pravi horror film, ta hkrati ponuja tudi kritičen pogled na družbo, v kateri živimo. Ogledalo nastavlja zlasti »korporaciji« RKC, saj je scenarij z rasističnim besednjakom nastal na podlagi zapisov v Bibliji, cerkvi pa v obraz med drugim vrže tudi njeno sodelovanje z nacisti v drugi svetovni vojni in pedofilijo v duhovniških vrstah.

Kratki film Med mano, tabo in bogom, ki je nastal s sodelovanjem 666 Productions in Strup Produkcije, je povsem sveže avtorsko delo Tomaža Gorkiča, ki se že leta trudi, da na naših tleh ne bi snemali le socialnih dram in komedij, temveč tudi bolj grozljive ali pa vsaj srhljive filmske žanre. Čeprav mnogi grozljivke vidijo kot manjvredne, je sam prepričan, da lahko prav dobro narejen film v tem žanru gledalcu ponudi še največ, od drame do akcije, od komedije do tehničnih presežkov.

Že kot mulca sta ga navduševala Carpenterjev Stvor in Scottov Osmi potnik. Tudi sam si je želel posneti film, a ker so bile kamere drage, si je prvo lahko kupil šele leta 2004. Kmalu zatem se je lotil prvega filma. Napisal je scenarij, poprijel za kamero, se lotil režije in na koncu še montaže. Z naslednjim filmom Sendvič je že planil po prvih nagradah. Potem je bilo sodelavcev, filmov in gostovanj po mednarodnih festivalih vse več, največji preboj pa mu je doslej uspel z Verigo mesa, saj se je potegovala za nagrado Evropske federacije festivalov fantastičnega filma, hkrati pa je bila izbrana za najboljši film domačega Festivala neodvisnega filma in za najboljšo grozljivko na Trash Film Festivalu v Varaždinu.

Tomaž seveda ni le filmar. Mnogi ga še veliko bolj poznajo kot odličnega poznavalca metalske godbe in drugih bolj ekstremnih in nekomercialnih glasbenih zvrsti in bendov, ki jih v Mladini že leta recenzira pod imenom 666. Da tako dobro pozna tovrstno glasbo, ni naključje, saj se ji je posvečal še za časa priznanega fanzina Skirocore, pa tudi pozneje kot koncertni organizator. A ni le teoretik, v začetku 90. let je skupaj s kolegi zagnal tudi hrupen bend Deca debilane, ki bi ga moral kljub maloštevilnim nastopom in le eni plošči poznati vsak zaprisežen glasbeni alternativec. Če ne zaradi njihovih odmevnih performansov, pa zaradi angažiranih besedil. V komadu Prisega so denimo uglasbili kar domobransko prisego firerju. »Saj danes ni tako zelo drugače kot takrat. Tudi zdaj imamo združeno Evropo pod enim velikim vodjo, le da je bil takrat to firer, danes pa evro,« ugotavlja Tomaž.

Prepričan je, da umetnost ne more biti samo lepa, ker tudi življenje ni samo lepo. »Umetnost mora tudi nekaj povedati. Sam svoja sporočila rad prikažem na malce bolj brutalen način, ker se mi zdi, da tako bolj sežejo do občinstva. Najhuje pa je, če se samo jamra in nič ne naredi,« pravi. Prav zato bo tudi njegov naslednji filmski projekt družbeno angažiran. Film o tem, kako krute posledice ima lahko nespoštovanje vseh vrst družin, s katerim grozijo nasprotniki družinskega zakonika, bo predvidoma končan konec pomladi.