Ekonomija

Drugačna Evropa?

Morda je treba začeti razmišljati drugače. Si predstavljati drugačno Evropo. Za začetek morda brez evra in EU.

Reševanje Grčije ostaja nočna mora evropske politike in mednarodnih finančnih ustanov. »Trojka« (EK, ECB in MDS) je sicer dobila delno potrditev programa prestrukturiranja in finančne konsolidacije, ki jo je zahtevala od grške vlade in parlamenta. Sedaj so grške zaveze jasnejše in obljube naj bi bile trdnejše glede fiskalnih ciljev, odprodaje premoženja in strukturnih reform. Približali naj bi se tudi rešitvi želenih odpisov zasebnih bank in marca naj bi vendarle pognali drugi reševalni sveženj EU. Konec februarja bo tako za EU spet dramatičen. Politični vrh bo odločal glede grške pomoči, utrjuje svoj fiskalni pakt in na srečanju G 20 globalnim partnerjem dokazuje, da ima v varovalnem finančnem skladu dovolj sredstev za vrnitev zaupanja finančnih ustanov. Toda v resnici gre za ponovitev stare zgodbe. Vedno več istega zdravila za bolezen, ki ji ni videti konca, ne v Grčiji ne drugod po EU.

Grčija postaja nekakšen simbol evropske neuspešnosti spoprijema s krizo. Dušijo jo naraščajoči etatizem in birokratski reševalni svežnji, pa tudi politične igre domačih strank pred aprilskimi volitvami. Grčija preprosto reformno stoji na mestu, znižanje plač in socialnih prejemkov je prizadelo domače povpraševanje, zasebna podjetja hromi bančni krč. Gospodarska rast je tretje leto zapored dramatično negativna, brezposelnost in socialna stiska naraščata, država se pogreza v politični kaos. Krog je tako sklenjen. Varčevalni ukrepi dejansko zmanjšujejo proračunske prihodke. To vodi do novih omejitev izdatkov in spet do nižje rasti, ciklični in strukturni primanjkljaj dejansko naraščata, z njima pa relativni dolg in kajpada sistematično nezaupanje finančnih trgov.

Težave celotne operacije »trojke« so na dlani. Njihov pristop očitno ni prepričal niti grških politikov niti javnosti, da so njihove zahteve upravičene in učinkovite. Države evroobmočja in MDS so doslej za Grčijo že namenile okoli 70 milijard evrov, tu so še posredna jamstva za 108 milijard pomoči ECB grškim bankam, nov reševalni paket pa meri 130 milijard … In evropski politiki še vedno zagotavljajo, da je vse to za EU cenejše kot grški bankrot. Toda reči se spreminjajo. Finančni zlom Grčije in opustitev evra nista več politični tabu, ocena koristi in stroškov se zdi vse bolj uravnotežena. Nesporno je, da dosedanje rešitve ne prijemljejo in vse manj ljudi verjame v ekonomski čudež grške odrešitve.

Možna sta dva pozitivna scenarija. Prvi bi bil, da trojka opusti dosedanjo strategijo finančnega reševanja in ponudi program oživljanja gospodarske rasti. V Grčijo mora stopiti produktivni in ne zgolj finančni kapital, potrebujemo nove podjetniške mreže, spodbuditi je treba domače in tuje povpraševanje … Nekakšen »Marshallov plan« potrebuje celotna EU, Grčija je samo njegov izpostavljeni primer. Zato pa ne zadostujejo vladni programi članic, temveč panevropska strategija razvoja s projekti, ki imajo konkretne evropske multiplikativne učinke na regionalni in sektorski ravni.

Druga možnost je preprosto izstop Grčije iz EMS, kar bi lahko utrdilo jedro EU s svojo novo monetarno in fiskalno zavezo. Grčija z drahmo lahko razmeroma hitro spodbudi konkurenčnost turističnih storitev in izvoz, s predhodnimi ukrepi lahko zavre bančno paniko in potem z znanimi orodji vrne državi finančno stabilnost in želeno rast. Dolžniški voz država potem rešuje posebej. Že sedaj IFF kot koordinator projekta odpisa zasebnih dolgov govori o domala dvotretjinskem odpisu, kar pomeni, da bi bili tu stroški sanacije dolžniške krize primerljivi.

Reči vedno postajajo brezizhodne, če ni alternative. Kapitalizem je nima, EU tudi ne, evra se moramo držati za vsako ceno. Brez njih zato vsi obetajo kaos. Toda tega že imamo in entropija se celo stopnjuje.

Težava drugega scenarija tiči drugje. Nihče ne more napovedati, kaj bi se v tem primeru zgodilo z evrom in EU, kakšne bi bile posledice v globalnem bančnem in finančnem sistemu. Čeprav bi bila lahko akcija načrtovana in bi celo verjeli politikom, da gre za začasen in poseben primer, lahko državljani povsem izgubijo zaupanje v evropske institucije, investitorji pa v naložbene možnosti. Bančni in finančni zlom sta bolj mogoča kot mirna rešitev. In to žene EU, ECB in MDS, pa tudi ZDA in druge, da branijo evro in vedno znova upajo v rešitev grške tragedije. Trenutno Nemčija zagotavlja, da tega scenarija ne bo niti dopustila niti pogojevala.

Grška kriza je po dveh letih predvsem kriza EU. Finančni trgi so na tej periferni državi pokazali svojo moč in namero, kako prisiliti države v fiskalno konsolidacijo namesto v monetarno in finančno reformo. Zato danes manj govorimo o novi mednarodni finančni ureditvi in bolj o razpadu konfederalnih zametkov EU. Danes bolj »trgi« disciplinirajo države, kot pa politiki zapovedujejo finančnikom in bankirjem. Težava je dvojna. Najprej tisti zgoraj dejansko drug drugemu žagajo vejo, na kateri sedijo, kajti če ni rasti, so vsi na slabšem. Tisti spodaj pa so žrtve drame, da so zgornji najprej podcenjevali tveganja, sedaj pa jih precenjujejo. In račun izstavljajo davkoplačevalcem, predvsem srednjemu sloju. Pravzaprav nam vsem v EU. In zato imamo pravico do drugačne izbire.

Reči vedno postajajo brezizhodne, če ni alternative. Kapitalizem je nima, EU tudi ne, evra se moramo držati za vsako ceno. Brez njih zato vsi obetajo kaos. Toda tega že imamo in entropija se celo stopnjuje. Morda pa potrebujemo zasuk, drugačno Evropo. Za začetek morda brez evra in EU. Vrnitev v prihodnost tako daje priložnost za novo rešitev. Zaradi nas, ne zaradi tistih drugih.

Komentarji

  • Se pridružujem
  • Se ne strinjam
  • Zahtevam izbris

njet | 18.2.2012 | 14:03

aha Bogo, zanimivo, nisi pa zaskrbljen, ker si več kot dovolj premožen, da boš užival lagodno življenje, dobro si poskrbel zase od vsega začetka, kaj si pa dobrega naredil za državo in ljudi?