Ekonomija

Začetek naših prihodnjih zadreg

Varčevanje za vsako ceno je enako pogubno kot trošenje brez pravih vrednostnih omejitev

V prihodnjih dveh mesecih prihajajo v Slovenijo različne mednarodne ekonomske komisije, najprej iz EU in kasneje predstavniki MDS. Od tod vsesplošna varčevalna skrb, odločno ukrepanje in tudi velika hitrost pri pripravi rebalansa proračuna. S tem si nova vlada ne tlakuje samo notranje političnoekonomske poti, temveč utrjuje tudi svojo zunanjo podobo. Oboje je politično dobro in ekonomsko racionalno. Osrednje usmeritve njene ekonomske politike so v koalicijski pogodbi, še bolj jih z umirjeno držo simbolizira novi finančni minister, nedvomno za sedaj osrednja figura nove vlade. Finančna dediščina Pahorjeve vlade je brez dvoma slaba, zato je nujen korenit obrat. Toda kako hitra in enostranska je lahko fiskalna konsolidacija, da je ekonomsko smiselna, kje so meje njene socialne vzdržnosti, da je politično sprejemljiva? Oboje je enako pomembno. Brez politične legitimnosti preprosto ni izhoda iz ekonomske krize. Te lekcije nas zagotovo ne morejo naučiti tuji glasniki sprememb, ker tega niti sami ne razumejo.

Poglejmo najprej ekonomsko stran problema. Po treh letih spoprijemanja s krizo imamo nekaj začetnih rešitev. Glede na prvo spoznanje o negativnem vplivu finančne krize na realno ekonomijo sta potrebna večja robustnost in močnejši regulacijski nadzor. Finančni sistemi morajo poskrbeti za manj dolgov in več kapitala, za učinkovitejše upravljanje tveganj. Drugo spoznanje je bilo namenjeno državnim financam in fiskalni konsolidaciji. Tu je rešitev v političnih zavezah glede fiskalnih sider in strukturnih reform, ki naj bi uravnotežile strukturne deficite držav, omogočile gospodarsko rast in nižje zadolževanje.

EU je za oba problema zadnja dva meseca ponudila dve rešitvi. Politično zavezo držav glede fiskalnih pravil v obliki zakonodajnih zapovedi na najvišji možni ravni, kar daje nov formalni okvir močnejše evropske koordinacije fiskalnih politik. In kajpada ekonomsko zavezo, da se ECB dejavno vključi v reševanje krize. Najprej z dodatnim znižanjem obrestnih mer, triletnim refinanciranjem bank in delovanjem v EFSF. Seveda smo sedaj glede monetarne politike bliže rešitvi, ki jo ECB imenuje »nestandardni ukrepi«. Bistvo obojega pa je, da centralnobančni sistem z ustvarjanjem denarja in likvidnosti skrbi za solventnost bančnega sistema in posredno tudi fiskalnih sistemov držav. Pri fiskalni politiki zadrege ostajajo, ker ne obstaja dovolj močan evropski proračunski sistem, in za sedaj politiki, zlasti nemški, tudi niso pripravljeni privoliti v skupne dolžniške papirje (evroobveznice). Brez tega je fiskalna moč EU ekonomsko zamejena in deluje zgolj kot politična prisila.

Temeljno vprašanje za Šušteršiča torej je, kako se bo odzvala fiskalna politika, če bo zmanjšanje rasti večje od pričakovanega. Tega ne rešujejo niti strukturne reforme niti napovedana rigoroznost obvladovanja državnih izdatkov.

Toda zajec tiči v grmu, ki ga ekonomisti poznamo že dolgo, imamo pa različne poglede nanj. Fiskalna konsolidacija kratkoročno vodi do znižanja gospodarske rasti, in če je to splošna politična zaveza EU, nam letos grozi domala načrtovana recesija. Skrivnost razodetja je zato v hitrosti in obsegu konsolidacije ter v sposobnosti, kako kljub temu spodbuditi gospodarsko rast in konkurenčnost. Če gre za logiko strukturiranja efektivnega povpraševanja, smo vsi ekonomisti po naravi reči keynesianci, podobno kot so vsi fiziki Newtonovi privrženci. Tu EU očitno nima rešitve, čeprav smo jo zgodovinsko že imeli. Marshallov načrt leta 1947 je poskrbel za reindustrializacijo povojne Evrope in še danes velja za najuspešnejši razvojni načrt v ekonomski zgodovini. V tedanjem obdobju, da bo jasno, je imela VB več kot 200-odstotni javni dolg glede na BDP, v ZDA je bilo podobno kot danes, poraženi Nemčija in Italija pa sta z nekaj več kot 20 odstotki zdržali celo desetletje; ker sta bili poraženki, so ju financirali drugi. Mir in socialni konsenz staneta, toda socialno tržno gospodarstvo se je v šestdesetih letih utrdilo, hitra rast je omogočila postopno fiskalno razbremenitev. Namesto neoliberalne logike washingtonskega konsenza, ki še vedno prevladuje kot sedanji napotek za rešitev iz krize, EU potrebuje podoben razvojni načrt. Toda sveti trije kralji iz Bruslja, Frankfurta in Washingtona tega ne ponujajo.

Težav fiskalne konsolidacije se zavedajo, čeprav o tem neradi govore. Fiskalna konsolidacija mora biti postopna in trajna, gradualistična in ne šokantna. Gradualizem pa je ekonomska filozofija, ki je tudi slovenski finančni minister in njegov intelektualni krog ne odobravata, in to je možni začetek naših prihodnjih zadreg. Varčevanje za vsako ceno je enako pogubno kot trošenje brez pravih vrednostnih omejitev. Premajhni fiskalni koraki razburjajo »finančne trge«, preveliki lahko ubijejo odrešilno gospodarsko rast. Začetki nakazujejo, da smo bliže drugi rešitvi. Toda račun s pomiritvijo finančnih trgov ni tako preprost. »Trgi« ljubijo oboje, fiskalno vzdržnost in rast, za nameček imajo v igri tudi višje politične cilje. Preberite natančneje ocene agencije Standard & Poor’s in drugih. Temeljno vprašanje za Šušteršiča torej je, kako se bo odzvala fiskalna politika, če bo zmanjšanje rasti večje od pričakovanega. Tega ne rešujejo niti strukturne reforme niti napovedana rigoroznost obvladovanja državnih izdatkov.

CEPR je pred časom postregel z analizo povezanosti fiskalne konsolidacije s političnimi nemiri v obdobju 1919–2009. Koristno branje, ne za bojevite sindikate, temveč za politike na fiskalnih okopih. Pred stoletji smo pred turškimi vpadi gradili cerkvene tabore po slovenskih gričih, morda bomo pred finančnimi sedaj potrebovali podobno strategijo.

Komentarji

  • Se pridružujem
  • Se ne strinjam
  • Zahtevam izbris

njet | 28.2.2012 | 06:54

Bogo, a politična legitimnost ti ne da miru?

  • Se pridružujem
  • Se ne strinjam
  • Zahtevam izbris

silvester | 28.2.2012 | 09:00

Tudi, če bi sindikati in državljani "vzdržali" vse ukrepe zmanjševanja porabe, to sveta ne more popeljati iz krize. Je povsem enako, kot bi zajeli sapo, beri zategnili pas, skočili v vodi, da izvellečemo utopljenca, pa ne znamo plavati in utopljenca oživljati. Samo utopimo se lahko. Obstoječi ekonomski model s svojim finančnim sektorjem, ki je nadvladal realni sektor,politiko in državljane je iztrošen. Znotraj njega so tudi iztrošene vse možnosti reševanja krize. Samo nov model, nova razvojna paadigma lahko odgovori na krizo. Tega pa obstoječe politične elite, ki so intelektualno iztrošene, ujete v interese špekulativni lobijev in vse po vrsti v službi svetovnih kapitalskih oligarhov, ne morejo in ne znajo ponuditi. Izhod iz krize je zato onkraj obstoječe politike, ki jo mora zamenjati tista, ki bo izhajqala iz ljudi DEMOKRACIJA, REPUBLIKA in onkraj obstoječega ekonomskega in finančnega modela. Ekonomska stroka je pač ujeta v neoliberalno religijo, njene dogme in tabuje in se prav tako, kot politika vrti znotraj začaranega kroga in ne zmore videti in pogledati tja čez in poizkati rešitve. Res ne vsa. 450 ekonomistov se je septembra zbralo na dunaju in povedalo, kje so pravi vzroki krize in kje poti iz nje. Gospod Kovač, ste bili med njimi?