Kultura

Dolge počitnice

Dokumentarec o tragičnih posledicah »samodejnega« izbrisa

Marcel Štefančič jr.  |  Mladina 8  |  24. 2. 2012

»Izbrisana« Nives Lovec: »Stara sem 12 let in prvi dve leti svojega življenja nisem obstajala.«

»Izbrisana« Nives Lovec: »Stara sem 12 let in prvi dve leti svojega življenja nisem obstajala.«

Na koncu filma Na svoji zemlji – prvega slovenskega povojnega filma – pripelje tank, ki pomaga osvoboditi Slovenijo in iz katerega potem skočijo Bosanci. Bosanci in Slovenci se strastno in evforično objamejo. Prvič in zadnjič. Bosanci so se potem v slovenskem filmu ponovno pojavili šele čez 17 let: v filmu Po isti poti se ne vračaj so bili le še sezonski delavci, ki podnevi gradijo Slovenijo, ponoči pa bežijo pred nestrpnimi, žaljivimi Slovenci. Dve leti kasneje, v Klopčičevi Zgodbi, ki je ni, se je scenarij ponovil: Vuk, sezonski delavec, je spet bežal, le da je zdaj iz kalilca javnega reda in miru napredoval v posiljevalca. Potem pa je šlo le še na slabše – Bosanci in sploh priseljenci iz drugih republik so iz slovenskih filmov bolj ali manj izginili. Vrnili so se šele leta 1985, v filmu Ovni in mamuti, v katerem jim je ušesa trgal in rezal Marko Skače, patološki slovenski nacionalist.

Kdor je tedaj videl te filme, se je lahko upravičeno vprašal: kakšna je verjetnost, da Slovenija, ko bo enkrat samostojna in suverena, ne bo izpolnila teh mračnih prerokb slovenskega filma? In res, v deželi, katere osamosvojitev ni bila razsvetljenski projekt, ampak afirmacija tisočletne prerokbe in »krvnih vezi«, je kombinacijo »poslednje sodbe« in »končne rešitve« odigrala razvpita odločba, ki je leta 1992 izbrisala 20.000 priseljencev in njihovih otrok. Iz patološkega Slovenca, ki so ga leta 1985 hospitalizirali, leta 1991 pa spustili na prostost, je skočil »Marko«, ki je med kovanjem svoje zarote – verjetno v kaki dobri, priznani, avtentični in avtohtoni kmečki gostilni – razmišljal takole: Slovenijo je treba očistiti, toda »južnjakov« ne moremo kar preprosto izgnati, ker bo svet ponorel (in to ne bo dobro za nas, dobre Slovence, ki igramo begunce pred divjo, agresivno, kanibalsko Jugoslavijo), zato moramo naštelati odločbo, ki jih bo samodejno izbrisala, tako da jih bomo izgnali vsaj nekaj, kar je bolje kot nič!

Niso sicer točno vedeli, koliko priseljencev bo »samodejno« padlo, toda odločba je bila formatirana in tempirana tako, da je bila huda »kolateralna škoda« te magične »samodejnosti« zajamčena. V dokumentarcu Dolge počitnice, ki ga je posnel Damjan Kozole, o tej »samodejnosti«, ki je bila tako magična kot »nevidna roka trga«, veliko povejo Katarina Stojanović, Nisveta Lovec in Alex Jovanović – izbrisani. Ne le da so vsi trije živeli s konsekvencami »samoumevnosti« odločbe in »samodejnosti« izbrisa, ampak so videli tudi obraz te »samodejnosti«. Za »samodejnost« izbrisa, za izpolnitev te kombinacije »poslednje sodbe« in »končne rešitve«, je namreč skrbela – nam vsem tako ljuba, simpatična, nedolžna, krčenja nevredna – javna uprava, ali natančneje, množica administratorjev in administratork, pač birokratov, ki so sedeli za okenci, pred katera so prihajali priseljenci ali pa njihovi potomci – in odhajali kot razčlovečene ničle z odrezanimi ušesi. Ko so jim preluknjali in razrezali osebne izkaznice in druge dokumente, so jih z eno potezo izničili. Samodejno.

Ne le, da so Katarina, Nisveta in Alex na lastni koži izkusili konsekvence izbrisa (zgodba vsakega izmed njih je tipična in obenem unikatna, srhljiva in obenem niti malo »anekdotična«), in ne le, da so videli obraz tiste »samodejnosti«, ki jo ima slovenska desnica še vedno za zakonito (ustavno odločbo, ki je odločbo o izbrisu razveljavila, spoštujem, a se z njo ne strinjam, pravi evropski poslanec Lojze Peterle, novoslovenski jurišnik pa Katarino Kresal, nekdanjo ministrico za notranje zadeve, prepričuje, da so izbrisani »narodni izdajalci« ipd.), ampak so pred okenci poslušali tudi spontane »argumentacije« za izbris, ki so jim jih servirali javni uslužbenci: »Vi ste okupatorji«, »Vi ste otroci okupatorjev«, »Tu nimate več kaj iskati«, »Vi ste Jugoslovani, pejte v Jugoslavijo po državljanstvo« in tako dalje.

So se zavedali, kaj počnejo? Če se tega niso zavedali, zakaj so potem izbrisane ob izbrisu še žalili in poniževali? Prav zato, da bi jih lažje – brez slabe vesti, brez občutka krivde – izbrisali. Če hočeš nekoga likvidirati, ga moraš najprej razčlovečiti. Ko ga razčlovečiš, ga lažje – brez slabe vesti, brez občutka krivde – likvidiraš. Ergo: birokrati, voljni eksekutorji »končne rešitve«, so se zavedali, da je bilo to, kar so počeli, nezakonito, toda sami sebe so morali najprej nekako prepričati, da izbrisani niso ljudje. Izbris, s katerim je Slovenija ustvarjala vtis, da so izbrisani »naravno« odpadli od organskega telesa nacije, je bil zavestno dejanje. In ko vidite deklico, ki reče, »Stara sem 12 let in prvi dve leti svojega življenja nisem obstajala«, začutite tudi biblični impulz tega izbrisa: Kri na vas in vaše otroke!

Dokumentarni film:
Dolge počitnice
Režiser: Damjan Kozole
Kje: Kinodvor, Ljubljana

Komentarji

  • Se pridružujem
  • Se ne strinjam
  • Zahtevam izbris

Mariborchan | 28.2.2012 | 18:02

Okej, upam da je to posledica moje lastne paranoje + čudne ehnične napake.. Ampak ko sem povezavo do napovednika do filma, ki je dostopen na YouTube objavil na svojem Facebook profilu, je zadeva čez pol ure izginila? To se mi do zdaj še nikoli ni zgodilo. Ampak kot pravim, možno da je paranoja in da je navadna tehnična napaka.