ALTERNATIVE EVROPE

Družba  |  Profil

Živa legenda

Oscar Niemeyer, brazilski arhitekt, ki je decembra 2011 dopolnil 104 leta

Vesna Teržan  |  foto: Profimedia  |  Mladina 8  |  24. 2. 2012

Oscar Niemeyer decembra 2010 ob odprtju novega sedeža Fundacije Oscarja Niemeyerja, objekta, ki so ga po njegovih načrtih zgradili v mestu Niteroi blizu Ria de Janeira.

Oscar Niemeyer decembra 2010 ob odprtju novega sedeža Fundacije Oscarja Niemeyerja, objekta, ki so ga po njegovih načrtih zgradili v mestu Niteroi blizu Ria de Janeira.

Ko je Oscar Niemeyer v Braziliji na topel decembrski dan praznoval 104. rojstni dan, je povedal, da še ne gre v pokoj, in se ponosno pohvalil, da vsak popoldan še vedno projektira v svojem ateljeju v bližini Copacabane. Sedaj pripravlja načrte za gledališko stavbo v parku Flamengo na hribu Sladkorni stožec blizu Ria de Janeira. Predlani so ob njegovem rojstnem dnevu slovesno odprli Mednarodni kulturni center Oscarja Niemeyerja v španskem mestu Aviles, ki ga je sprojektiral ta vitalni »praoče« brazilske sodobne arhitekture, leta 2010 pa so v mestu Niteroi blizu Ria odprli novi sedež Fundacije Oscarja Niemeyerja in tudi ta stavba je nastala po njegovih načrtih.

V mestu Niteroi je vrsta njegovih arhitekturnih stvaritev, med njimi ena, ki je leta 1991 ponovno pretresla svetovno arhitekturno javnost. To je njegov Muzej sodobne umetnosti. Bohoti se na rtiču nad strmo obalo na začetku zaliva Guanabara prav nasproti Ria de Janeira in ponuja brezmejno pitoresken razgled, hkrati pa spominja na leteči krožnik, ki je po naključju pristal na tistem koncu planeta. Prvič je Niemeyer povzročil pretres v svetovni arhitekturni srenji že leta 1954 s svojo hišo v Canoasu, delu Ria de Janeira. Hiša je načrtovana tako, da se spoji z naravo, hkrati ponuja bogat razgled in omogoča razcvet naravne scenografije v vsej njeni lepoti razkošnega tropskega rastlinja. Leži v gričevju nad zalivom Guanabara, njen osnovni element je baldahin, ki se prilega naravnim linijam; hiša je nizka, potisnjena v hrib, s polnadstropjema in pretočnimi volumni, v katere je vključil obstoječo skalo. Meja med zunaj in znotraj je zabrisana. Okoli naravne skale so nanizani terasa, bazen in z baldahinom pokrit dnevni prostor. S to hišo je postavil nove standarde in razgibal mednarodno arhitekturno sfero. Švicarska delegacija arhitektov, ki je leta 1954 obiskala Brazilijo z namenom, da pregleda brazilsko arhitekturno produkcijo, je bila najprej očarana nad tamkajšnjim rastlinstvom in živalstvom, ob tropskem podnebju in Niemeyerjevi osebni rezidenci v Canoasu pa je ostala povsem brez daha. Švicarski obisk je Niemeyerju zares prinesel svetovno slavo, četudi je nase opozoril že zgodaj, takoj po študiju arhitekture, ko ga je profesor in mentor Lucio Costa leta 1936 povabil k projektu gradnje poslopja brazilskega ministrstva za zdravstvo in izobraževanje v Riu de Janei–ru; za svetovalca je Costa povabil Le Corbusiera. To sodelovanje se je nadaljevalo čez nekaj let, ko so po javnem natečaju za gradnjo sedeža Združenih narodov (1947) v New Yorku razpisovalci natečaja združili Le Corbusierjev načrt 23 in Niemeyerjevo shemo 32 v skupni projekt 23/32, ki pa sta ga izpeljala Bodiansky in Weissmann. Zagotovo pa je bilo za Niemeyerja najpomembnejše srečanje z Juscelinom Kubitschkom, ki je bil v letih 1940–45 župan Bela Horizonteja in mu je naročil projektiranje obširnega kompleksa Pampulha. Znotraj tega kompleksa je Niemeyer sprojektiral cerkev, ki je dolga leta burila duhove in vznemirjala duhovščino. Leta 1955 pa je Juscelino Kubitschek postal brazilski predsednik in povabil Niemeyerja, da skupaj zgradita povsem novo brazilsko prestolnico Brasilio. Vendar je Niemeyer odklonil takšno neposredno povabilo in zahteval javni razpis za ta mogočni projekt. Na razpisu je zmagal projekt njegovega profesorja Lucia Coste. Tako sta s Costo skupaj gradila novo prestolnico, Niemeyer je bil direktor oddelka za arhitekturo in načrtovanje – NOVACAP – in je sprojektiral skoraj vse vladne palače v nastajajočem mestu, Costa pa je poskrbel za urbanizem. V novi prestolnici, ki je rasla iz nič, se arhitekturne ikone, ki jih je sprojektiral Niemeyer, kar vrstijo: palača Alvorada – predsednikova rezidenca iz leta 1957, katedrala, palača Planalto – predsednikov urad, stavbe narodnega kongresa, narodnega gledališča in vrhovnega sodišča so nastale leta 1958, ministrstvo za pravosodje in zunanje ministrstvo ter univerza so zrasli leta 1962, letališče leta 1965, narodna knjižnica in narodni muzej leta 2006 ... Niemeyer pa ni gradil le po Braziliji, ampak tudi širom po svetu. V času vojaške diktature (1964–85), ko se je moral umakniti iz domovine, je v Parizu postavil sedež Komunistične partije Francije, mogočno in reprezentančno stavbo, v Italiji sedež založniške hiše Mondadori, v Izraelu poslopje Univerze v Haifi, v Alžiriji mošejo in univerzo, v Libanonu razstavni in sejemski prostor, na portugalskem otoku Madeiri kazino, otok užitkov v Abu Dabiju, kulturno središče Vulkan v Le Havru in tako naprej ... ob vrnitvi v Brazilijo je leta 1987 v São Paulu postavil spomenik Latinski Ameriki, arhitekturni kompleks s kipom krvaveče dlani. Sama risba, osnutek tega spomenika, je postala zaščitni znak boja Latinske Amerike proti imperializmu ZDA. Navsezadnje so Niemeyerjeve risbe tako osebne in čutne, da so umetnine že same po sebi in Niemeyer sploh ne zna pripovedovati in govoriti o arhitekturi, ne da bi pri tem risal. Ta njegova navada, njegova osebnost in arhitekturni opus so odlično predstavljeni v enem izmed številnih dokumentarcev o njem – Oscar Niemeyer – un architecte engagé dans le siècle režiserja Marc-Henrija Wajnberga.

Palača Alvorada, predsednikova rezidenca iz leta 1957, je ena od številnih arhitekturnih ikon, ki jih je Niemeyer sprojektiral v brazilski prestolnici Brasilia.

Palača Alvorada, predsednikova rezidenca iz leta 1957, je ena od številnih arhitekturnih ikon, ki jih je Niemeyer sprojektiral v brazilski prestolnici Brasilia.

Ena od Niemeyerjevih stvaritev, ki so pretresle svetovno arhitekturno javnost, je Muzej sodobne umetnosti v mestu Niteroi.

Ena od Niemeyerjevih stvaritev, ki so pretresle svetovno arhitekturno javnost, je Muzej sodobne umetnosti v mestu Niteroi.

Oscar Niemeyer se je rodil 15. decembra 1907 v družini iz srednjega družbenega sloja, njegov ded Almeida de Ribeiro je bil visok državni uslužbenec in arhitektovo polno ime se glasi Oscar Ribeiro de Almeida Niemeyer Soares Filho, a je prevzel le nemški priimek svoje babice – Niemeyer –, ki je bila po rodu iz Hannovra. Oscar je imel brezbrižno boemsko mladost, to je bilo življenje v kavarnah, z glasbo, plesom in zabavami na peščenih plažah. Pri 21 letih se je poročil z Annito Baldo, najprej delal v očetovi tiskarni, v letih 1924–29 je študiral arhitekturo na državni umetniški akademiji v Riu de Janeiru, njegov profesor pa je bil Lucio Costa. Po diplomi leta 1934 je začel pripravništvo v arhitekturnem biroju Lucia Coste in Carlosa Leãa. Že leta 1945 je postal član Komunistične partije Brazilije; prav druga svetovna vojna ga je potisnila v njene vrste, ameriški imperializem pa ga je pripeljal v objem Fidela Castra. Postala sta dobra prijatelja in Fidel je celo dejal: »Niemeyer in jaz sva poslednja komunista na tem planetu!« Zaradi tega tudi ni pogosto potoval v ZDA, saj je imel težave s pridobitvijo ameriškega vizu–ma, a si je rekel – oni so na izgubi, ne jaz.

Niemeyer je v mestu Niteroi sprojektiral tudi Ljudsko gledališče, ki se razprostira na tisoč kvadratnih metrih in sprejme 350 gledalcev.

Niemeyer je v mestu Niteroi sprojektiral tudi Ljudsko gledališče, ki se razprostira na tisoč kvadratnih metrih in sprejme 350 gledalcev.

Sedež Komunistične partije Francije v Parizu, ki ga je Niemeyer sprojektiral, potem ko se je moral zaradi vojaške diktature umakniti iz domovine.

Sedež Komunistične partije Francije v Parizu, ki ga je Niemeyer sprojektiral, potem ko se je moral zaradi vojaške diktature umakniti iz domovine.

Niemeyer je znal in še vedno zna uživati življenje. Lani je ob rojstnem dnevu pripomnil: »Prihodnost je za vse nas negotova in vprašljiva, ampak nič ne de, počutim se dobro, le da imam ob sebi žensko in dobro družbo.« Njegov hedonizem se kaže tudi v znameniti izjavi, ki je hkrati njegov ustvarjalni moto: »Pravi koti in stroge, ravne, toge linije, ki jih je ustvaril človek, to me ne zanima! Tisto, kar me privlači, so proste, čutne linije, ki jih najdem v naši pokrajini, v konturah gora, v okljukih rek, v valovanju oceana in na telesu ljubljene ženske.« Tako »valovijo« skoraj vse Niemeyerjeve stavbe, z valovanjem je preizkušal zmožnosti betona in ustvarjal oblike, ki so presenečale kritike in statikom delale sive lase. A kot je rad rekel, je bil beton zanj izziv, vedel je, kaj vse lahko z njim oblikuje. Zaradi »valovanja in mehkobe njegovih stavb« so nekateri kritiki govorili o organski arhitekturi, o brazilskem modernizmu, ki izraža užitek, melodičnost brazilske portugalščine in dinamičnost brazilske družbe ter se hkrati močno razlikuje od evropskega modernizma in Le Corbusierjevih ostrih linij. Kritiki so skovali tudi izraz retrofuturizem, ki naj bi označeval Niemeyerjeve futuristične stavbe, a hkrati ga vidijo na dolgi poti, gosto posejani s slogi – od moderne in postpostmoderne prek dekonstruktivizma, druge moderne in nove preprostosti, tudi neoneohistoricizma do futurističnega sloga, ki govori o tem, kako prihodnost postane lastna zgodovina, saj retrofuturizem ni navaden revival, v njem sta združeni nostalgija in prihodnost!

Niemeyerjev opus obsega več kot 800 objektov in urbanih kompleksov, to je opus, s katerim se lahko merijo opusi le redkih arhitektov v zgodovini svetovne arhitekture. Je modernist, ki je s svojim brazilskim temperamentom v arhitekturo prinesel nemir in požel prav toliko pohval kot graj in kritik. Prejel je številne mednarodne nagrade, tudi Pritzkerjevo nagrado leta 1988. Je eden najbolj družbeno in politično angažiranih arhitektov, zaprisežen komunist, ki pa arhitekture ni videl kot socialne kategorije, niti kot orodje, ki bi lahko uravnotežilo socialno sliko. Paradoksalno za levičarja in hkrati še eno izmed nasprotij v njegovem življenju.