Jankovićev odhod
Kot je Zoran Janković v resnici napovedal pred volitvami, a takrat je šlo pač za državne volitve, za tisti trenutek, zato je bilo večini vseeno, kaj napoveduje za primer neuspeha, se po neuspelem naskoku na državno oblast vrača na položaj župana prestolnice. Zelo verjetno bo izvoljen.
Naj se sliši še tako absurdno: Janković bo kot župan Ljubljane vsaj na srednji rok neprimerno močnejši vodja opozicije na ravni države, kot pa če bi bil poslanec in vodja največje poslanske skupine. Funkcija ljubljanskega župana, kot jo je oblikoval Janković med svojim dosedanjim županovanjem, je izrazito izpostavljeno mesto, javno zaznavno. V resnici je bil kot župan Ljubljane že doslej tretji, četrti človek v državi. Malo zaradi svoje osebnosti, malo zato, ker je iz Ljubljane naredil dejansko prestolnico.
Kot smo že zapisali: Janković se zelo verjetno ne umika na položaj župana do svojega naslednjega poskusa na državni ravni. Najverjetneje bo ta umik trajen. Na državnozborske volitve je tako in tako odšel le zato, ker levica ni imela nikogar. Bil je njeno edino, zadnje upanje. Naredil je več, ko bi kdorkoli drug v tistem trenutku: ne glede na poraz pri sestavljanju vlade je zbrala njegova takrat mesec dni stara stranka največ glasov v državi. Vse to je Jankovićev uspeh. A njegov uspeh je dejansko tudi največja kritika levice. In to kritika, ki jo je izreklo volilno telo, poslalo pa jo je celotnemu levemu političnemu spektru.
Slovenska levica se, kot je poudaril že Vlado Miheljak ta teden, dejansko ne zmore pobrati vse od odhoda Janeza Drnovška s položaja predsednika LDS. Tako Jankovićev uspeh kot uspeh Boruta Pahorja na volitvah leta 2008 sta bolj posledica potrpežljivosti levega volilnega telesa kot česa drugega. Že dvoje volitve zapored so volivci levice nekako zamižali na obe očesi, poskušali spregledati vsa medsebojna obračunavanja, nedoslednosti, odsotnost levih programov, seveda tudi zato, ker so s tem želeli preprečiti naskok Janeza Janše na oblast. A levica se ni nič naučila. Edini pozitivni premik na njej v zadnjem času je odločitev Zaresa, da stranko prevzame Pavle Gantar – pri čemer je to zelo verjetno precej prepozna odločitev, da bi se ta stranka še lahko postavila na noge.
Bistveno vprašanje torej je, ali je levica zmožna končno opraviti temeljne premisleke. Dojeti, da so jo doslej z oblasti še vedno odnesla predvsem medsebojna obračunavanja in nezmožnost, da bi bila dosledna, ko gre za nesprejemljivo ravnanje v lastnih vrstah. So na levici pripravljeni opaziti, da so kadrovsko izrazito šibki? Da so izgubili tudi velik del intelektualnega zaledja? Da v resnici ne govorijo jezika sodobnih socialdemokracij? Da je liberalizem prehud anahronizem, če želiš biti danes leva stranka? Da so se zgubili v neoliberalnih variacijah? Da v resnici ne zastopajo srednjega razreda, ker so stik z njim večidel prav tako izgubili? Da se je tudi slovenska družba, tisti del, na katerega kot stranke računajo, premaknila že veliko naprej, da capljajo za družbo, namesto da bi zmogli biti njena avantgarda? Da so imeli kadrovsko politiko, ki je skozi podmladke naplavila večinoma ambiciozne, a dejansko prazne ljudi? Da je njihova govorica veliko bolj govorica konservativnih voditeljev po Evropi kot pa na primer Martina Shultza, danes predsednika evropskega parlamenta in zato prvega moža evropske levice? Da izmed njih res, absurdno, jezik moderne levice govori vsaj približno le Zoran Janković? Mar tega ne vidijo? Mar socialdemokrati ne vidijo, da njihov predsednik res nima več nič z imenom in domnevnimi postulati svoje stranke?
Jankovićev odhod v prestolnico bi morala levica vzeti resno. Kot dokončen odhod – v smislu, da čez štiri leta Janković ne bo tisti, ki bo šel v njen boj na državni ravni. Zdaj je torej čas, da začne razmišljati o združevanju, o novih temeljih, novem zaledju, novih idejah – štiri leta je namreč kratko obdobje. In po štirih letih bodo težko pred volivci zaigrali presenečenje, češ, čas nas je prehitel, spet vam ponujamo le tale uboren kompromis, podprite ga.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.