Kultura

tUnE-yArDs

Pogovor z Merrill Garbus, vodjo zasedbe tUnE-yArDs, ki trenutno sodi med najbolj vroče glasbene ustvarjalce na svetu – in zdaj prihaja tudi v Slovenijo

Goran Kompoš  |  Mladina 9  |  2. 3. 2012

Ko je pred dobrima dvema letoma pod imenom tUnE-yArDs izšel prvenec severnoameriške glasbenice Merrill Garbus, verjetno nihče ni pričakoval, da bo že z naslednjim albumom osvojila glasbeno občinstvo in kritike po vsem svetu. Toda zgodilo se je prav to. Plošča W h o k i l l, na kateri je Garbusova spretno združila estetike alter popa, indie rocka, afriških muzik in zvočnega eksperimentiranja, je ob koncu minulega leta končala na vrhovih številnih glasbenih lestvic. Tudi tistih, ki so jih sestavili največji tuji mediji. Pred gostovanjem na festivalu Rdeče zore v Ljubljani je spregovorila o svoji afriški izkušnji, o sporočilu, ki ga širi z glasbo, in o tem, kaj ji pomeni uspeh.

Vaša glasba je zelo samosvoja. Kako dolgo ste oblikovali svoj glasbeni slog, preden ste si rekli »imam nekaj zanimivega«?

Morda je trajalo dve leti, zgodilo pa se je pred snemanjem mojega prvenca Bird-Brains, ko sem na nastopih uporabljala looping pedal. Posnetek mi je takoj zvenel drugače, zato sem upala, da imam nekaj zanimivega. V naslednjih dveh letih sem v tem slogu končala album. Je pa tUnE-yArDs v resnici skupek mojih 30-letnih življenjskih izkušenj in glasbenega znanja.

Je čas za bolj individualne sloge danes bolj zrel kot v preteklosti?

Mislim, da smo v čudovitem, upanja polnem času za ustvarjanje glasbe. Res me veseli, da lahko tako nenavadno in včasih tudi grobo glasbo, kot je moja, sliši toliko ljudi.

Prvenec ste izdali v 1000 izvodih, vaš zadnji album pa je končal na vrhovih svetovnih lestvic. Se je vaš pogled na glasbo po uspehu plošče W h o k i l l spremenil?

No, nismo prav na vrhovih lestvic, torej gremo lahko teoretično še dlje. Se pa o tem, kaj je uspeh, sprašujem tudi sama. Mislim, da se bo moj uspeh meril bolj po tem, kako bo glasba vplivala na ljudi. Na kakšen način jih bo morda navdihnila in spodbudila k spremembam.

Kakšno je pravzaprav vaše sporočilo?

Trudim se ne imeti enega samega sporočila. Obstaja veliko sporočil, zato skuša moja glasba zrcaliti različne glasove in poglede, ki se v mainstreamu morda ne slišijo. Mislim, da ne bom nikoli vzor pop zvezde. Sem taka kot vi ali kdorkoli drug. Nikoli se nočem postavljati nad nikogar drugega, temveč hočem ostati na enaki, človeški ravni z vsemi.

tUnE-yArDs je iz solističnega projekta prerasel v bend. Kako izbirate sodelavce?

Bolj kot glasbene preference štejejo sposobnosti. Poskušam igrati z glasbeniki, ki so boljši od mene, da se lahko še naprej učim.

Na novi plošči ste izvrstno ujeli afriško čustvenost, senzibilnost. Vas je ta našla sama ali ste v to vložili veliko truda?

O afriški glasbi vem pravzaprav zelo malo. Navdihnila me je recimo glasba iz Konga ter pevske tradicije z vse afriške celine, v katerih je čutiti nekakšno slavljenje življenja skozi pesem. Navdihujejo me afriški ritmi, pri katerih skušam sama uganiti, kakšen občutek dajejo; do tega sem prišla skozi preučevanje zahodnoafriškega in karibskega plesa. Toda v resnici sem le belopolta Zahodnjakinja, ki dela precej medle interpretacije teh ritmov. Trudim se, da bi bila boljša. A če lahko ljudi pripravim do tega, da začnejo premikati svoja telesa, potem je vredno.

Vašo glasbo lahko razumemo tudi kot kulturni most. Odraščali ste na severovzhodu ZDA, nekaj časa ste preživeli v Keniji. Je ta izkušnja spremenila vaš pogled na ZDA?

V Kenijo sem odšla, ker sta tam živela teta in stric. Afriko sem romantizirala kot kraj, kjer si lahko svoboden in v plemenski opravi skupaj z Afričani plešeš v savani. Najbrž ni treba poudarjati, da sem tam preprosto našla življenje. Toda življenje, ki mi je bilo zelo tuje. Po vrnitvi je bilo težko. Čutila sem, da je vedenje moje domovine preprosto uničilo afriške države. Evropski kolonizatorji so te države politično in ekonomsko pohabili, moje izkoriščevalske ZDA pa so to pohabljanje nadaljevale. Zdaj upam, da bo moje delo prispevalo k ozaveščenosti glede tega, kakšni so učinki ameriškega vedenja do preostalega sveta.

Očitno vas uspeh ni odvrnil od tega, da se ne bi še naprej ukvarjali s stvarmi, ki so vam blizu. Kmalu boste z glasbo v živo pospremili kratke filme Busterja Keatona.

Res je. Vedno sem sanjala, da bi z glasbo opremila nemi film. Obenem pa je bila to tudi priložnost za sodelovanje z avantgardno kitaristko Avo Mendozo, ki je čudovita. Povabite jo v Slovenijo!

V Ljubljani boste nastopili v okviru feminističnega festivala Rdeče zore. To temo posredno poudarjate tudi v besedilih. Kako lahko ženske povzdignejo svoj glas v glasbeni industriji, katere niti v rokah pretežno še vedno držijo moški?

Preprosto moramo še naprej povzdigovati glas in nikoli odnehati!

Koncert:
tUnE-yArDs
Kje: Menza pri koritu, Metelkova mesto, Ljubljana
Kdaj: 8. marca