Pismo slovenskim kulturnikom

Spoštovani kolegice in kolegi,

priča smo nesprejemljivemu rušenju infrastrukture na področju kulture, knjige, filma… in oblastnemu plenjenju tako realnega kot simbolnega kapitala te države. To počnejo ljudje, ki v slovenski kulturi nimajo nikakršnega ugleda in nikakršnih referenc. Ki področja ne poznajo. Vodi pa jih sla po kapitalu in oblasti.

Včeraj je vlada že podpisala Uredbo o ukinitvah ali »pridružitvah v okvir ministrstva« mnogih politično avtonomnih institucij na področju kulture, med njimi so tudi JAK, Arhiv RS, Slovenski filmski center itn. To Uredbo bo v petek »po hitrem postopku« potrjeval državni zbor. Brez argumentov. Brez javne razprave. Brez spoštovanja osnovnih evropskih demokratičnih standardov. Z večino pač – skratka po turško.

Knjigarna Mladinske knjige »Konzorcij« je s propadom obeh Zvonov mariborske nadškofije pripadla v stečajno maso in s tem bankam upnicam. Te elitnega prostora v samem centru Ljubljane seveda ne bodo žrtvovale za knjigarno. Čeprav gre za edino kolikor toliko spodobno slovensko knjigarno, ki je od prejšnjega plenjenja še ostala.

Podporo programom na področju kulture in subvencije bodo zmanjšali za polovico. To seveda pomeni propad večine kulturnih programov, tudi programov, ki jih izvaja DSP in propad mnogih založb.

Pri vsem tem pa bi naj šlo za varčevanje!

Torej ne gre za poštenje, ne gre za resnico, niti za veljavo prava ali za demokratične standarde.

Gre, spoštovani kolegice in kolegi, za plenjenje!

Pripravljeni so namreč načrti za uvedbo tako imenovanega javno-zasebnega partnerstva. To pomeni, da bo nekdo, politično in človeško potuhnjen in politiki ustrezen, lahko dobil na primer koncesijo za upravljanje Cankarjevega doma, SNG Drame, Opere itn. ter vse pripadajoče subvencije za izvajanje dnevni politiki všečnih programov - z vsem tem pa bo seveda skrbel predvsem za lasten profit. To pa na slovenskem pomeni skrajno provincialistično trivializacijo programov in kulture.

Ob vsem tem pa skupaj z vsemi neprivilegiranimi državljani Slovenije varčujemo za tiste, ki so v tej državi s pomočjo politike, bankirjev in koristoljubnih podrepnikov kradli doslej in bodo to počeli tudi v bodoče – dokler bo torej na slovenskem še kaj privarčevanega. Tem političnim privilegirancem naše navidezne levice in desnice se namreč nič ne zgodi. Tudi bančnikom in politikom, ki so kradli skupaj z njimi, se nič ne zgodi. S tem pa politika daje jasen signal, da se v tej državi izplača krasti in da bo brezpravna večina preprosto prisiljena varčevati za privilegirance.

Tu smo torej. Na skrajnem robu. Oropani in ponižani. In ne moremo reči, da tega ne vidimo in ne slišimo.

Smo ob tem še sposobni skupnega upora, ponosa, glasu – ali vsaj skupnega molka?