Slovenski mediji in sovražni govor

Katedra za novinarstvo je v sodelovanju z informacijsko pooblaščenko, varuhinjo človekovih pravic in drugimi  na Fakulteti za družbene vede pripravila okroglo mizo o sovražnem govoru v Sloveniji. To so storili po izdaji zadnje številke revije Teorija in praksa, v kateri so se osredotočili prav na ta problem. Zanimivo pa ni le to, o čemer so govorili, ampak potrditev njihovih raziskav, ki je razvidna v poročanju slovenskih medijev o prav tej okrogli mizi. V vseh medijih so namreč pisali le o izjavah Čebašek – Travnikove in Pirc Musarjeve, ki sta govorili o pravni praksi, povezani s to tematiko.

Omenili so tudi profesorja Marka Milosavljevića, ki je opozoril na odgovornost urednikov za izpostavljanje sovražnega govora, »ker se vse začne in konča pri urednikih«. Poleg njega pa so pozabili omeniti prispevek asistenta Igorja Vobiča, ki je govoril o raziskavi, ki jo je opravil s profesorico Melito Poler Kovačič. Razprava se je namreč odmaknila od pravnih vidikov tematike, saj nista raziskovala sovražnega govora poslancev v parlamentu, ampak kako slovenski mediji o takšnem govoru poročajo.

Osredotočila sta se na razprave o družinskem zakoniku in spremljala predvsem novinarski žanr poročil, kjer naj bi novinarji zavzemali nevtralno držo. Ta je eden izmed glavnih razlogov za dileme v njihovi odločitvi o tem, kako poročati. Na drugi strani dileme so pa pravila v novinarskem kodeksu, s katerimi so zavezani, da ščitijo dostojanstvo šibkejših socialnih skupin in da morajo sovražni govor celo obsojati. Analizirala sta dnevno obravnavo parlamentarnih razprav v časopisih ter informativnih televizijskih oddajah meseca marca 2010 in ugotovila, da se mediji poročanju o sovražnem govoru v parlamentu ali izognejo ali pa poročajo o manj nestrpnih izjavah poslancev. »Poslanci so recimo izenačevali homoseksualnost s pedofilijo in boleznijo, uporabljali so žaljive izraze; nekateri izmed njih so menili, da fizični napad na Mitjo Blažiča ni tako hud prekršek,« v medijih pa je bilo o tem najti le malo. Takšnega govora niso vrednotili, opredeljevali so se »zgolj s pomočjo drugih virov, v takratnih primerih s predsednikom državnega zbora«. Večinoma so se držali norme objektivnosti v novinarstvu, za katero Vobič pravi, da je pogosto sporna.

V intervjujih z avtorji teh poročil sta izvedela, da se novinarji bojijo posledic reproduciranja sovražnega govora v svojih prispevkih, nekateri pa tega sploh ne vidijo kot svojo nalogo. Najboljši argument proti objavi sovražnega govora v poročilih je pa ta, da so za to namenjeni subjektivni novinarski žanri, kot je komentar. Vendar, kje lahko najdemo komentar na javni televiziji RTV? Zato sta tudi zaključila, da ta argument ni utemeljen, ker nevtralno poročanje novinarjev o govoru, ki posega v dostojanstvo drugih oseb ali družbenih skupin, ni ustrezno. To sicer odpira nova vprašanja za redefinicijo novinarskih vrst, ampak po Vobičevo »lahko damo novinarjem toliko odgovornosti, da sovražni govor prepoznajo« in o tem tudi informirajo javnost.

Opredeljevanje prek virov tudi ni prava rešitev za ta problem, saj mediji večinoma predstavijo vire iz večih mnenjskih struj in so spet nevtralni. Raziskava novinarje opominja na eno izmed njihovih poslanstev, zato je ironično, da slovenski mediji o tem delu pogovora sploh niso poročali.