ALTERNATIVE EVROPE
dr. Bogomir Kovač

Ekonomijadr. Bogomir Kovač

Naftna nevarnost

Nafta postaja v EU nova »Grčija«. Naftni šoki so letos verjetnejši kot lani, možno evropsko okrevanje pa je odvisno od arabskih zvezd.

Mladina 12  |  23. 3. 2012

Podražitev naftnih derivatov je premaknila prodajne cene bencina do novih psiholoških meja. Nafta postaja doma in na globalni ravni vse bolj pomembna stabilizacijska grožnja. Podobno kot pred petintridesetimi leti tlakuje pot morebitni stagflaciji, poglablja fiskalno krizo držav in otežuje reševanje dolžniške krize. Globalni naftni trgi rišejo podobo nove vrednostne normale, življenje ob stodolarski ceni za sod. Na tej ravni pa so energetska, politična in ekonomska tveganja izjemno visoka, na globalni, evropski in domači ravni.

Sedanje cene ne poganja niti ponudbena stran niti samo povpraševanje, ključna sta premija za negotovost, ki prežema sedanji svet, ter strah pred novim vojaškim zapletom med Iranom in izraelsko ameriško navezo. Evropske krizne razmere so se v zadnjem mesecu delne umirile, nekaj zaradi uspelega reprogramiranja dolgov Grčiji, bolj zaradi velike decembrske intervencije ECB na medbančnem denarnem trgu in vsaj na dolgi rok naj bi finančni svet pomirile tudi obljubljene fiskalne zaveze članic EU. Zato pa v ospredje toliko bolj stopa nafta, grško dramo vedno bolj zamenjuje naftna.

V letošnjem letu je nafta poskočila za več kot 14 odstotkov. Razlog je razmeroma preprost in povsem tržne narave. Navkljub recesiji v državah OECD svetovno povpraševanje vseskozi raste, v zadnjih desetih letih povprečno 1,6 odstotka. Na drugi strani IEA v svojih energetskih napovedih za leto 2012 in 2013 predvideva, da bo proizvodnja konvencionalnih arabskih proizvajalk nazadovala zaradi izrabljenih proizvodnih in transportnih zmogljivosti ter špekulacij skupine OPEC. Tu so potencialne težave z Iranom in Sirijo, Irakom in Sudanom … zapleti nastajajo celo na severnih naftnih ploščadih. In vse skupaj naj bi ogrozilo do 2,5 milijona sodov na dan. Dovolj, da smo pred potencialnimi novimi ponudbenimi naftnimi šoki in dvigi cen od 125 do 150 USD za sod.

Konvencionalna ekonomska analiza (Rasmussen, Raitman, MDS) dokazuje, da narašča robustnost gospodarske rasti glede na spremembe naftnih cen. V povprečju nam 25-odstotno povišanje cen znižuje gospodarsko rast razvitih uvoznic za 0,3 odstotne točke. Toda zgodbe o usodnem vplivu naftnih cen na rast in inflacijo s tem ni konec. Zadnjih štirideset let najdemo nafto v osrčju vseh kriznih svetovnih dogodkov. Ekonomsko krizo in inflacijo je v sedemdesetih letih nedvomno povzročilo trikratno zvišanje cen nafte, dolžniško krizo nerazvitih držav v osemdesetih so omogočili krediti na petrodolarskih temeljih, visoka rast svetovnega gospodarstva in globalizacija sta v devetdesetih temeljila na nizki ceni okoli 20 USD za sod, leta 2008 smo mesec pred finančnim zlomom na Wall Streetu doživeli najvišjo ceno z domala 150 USD za sod.

Nafta postaja doma in na globalni ravni vse bolj pomembna stabilizacijska grožnja. Podobno kot pred petintridesetimi leti tlakuje pot morebitni stagflaciji.

Vrata v sedanjo veliko recesijo so torej odprle nadpovprečne visoke in nihajoče cene nafte. Večji del tveganj fiskalne in dolžniške krize držav v samem centru svetovnega kapitalizma povzroča zadnja tri leta naftni biznis. Pri tem je ključno dvoje. Prvič, obdobje cenene nafte je za nami, problem »nove normale« so vrednosti od 100 do 120 USD za sod. Doslej so takšne vrednosti povzročale zgolj recesije in krize, niso pa omogočale pravih rešitev. Še več, postale so sredstvo za globalne geopolitične manipulacije. ZDA so z naftno krizo v osemdesetih strle odpor svetovnega juga, danes ob še višjih cenah poteka celovita demontaža socialne države v kapitalističnem centru. In drugič, današnje cene sicer poganja globalno povpraševanje, toda pri tako visokih cenah postajajo ponudbeni (stroškovni) šoki usodnejši za cenovne skoke in nastanek stagflacijskih procesov. Predvsem pa bodo najbolj prizadeli prav EU, kjer je okrevanje najšibkejše, obdavčenje derivatov pa višje kot drugod. Visoke cene zato poglabljajo fiskalno krizo držav članic EU in ogrožajo njen socialni položaj.

Skoki cen nad 150 USD za sod in višja povprečna cena nafte so letos zelo verjetni. Zakaj? Najprej je tu povečana likvidnost in visoka monetizacija gospodarstev v boju z dolžniško krizo. To že sedaj povzroča zviševanje borznih cen, tudi nafte. Potem je tu povečano povpraševanje, saj bo svetovno gospodarstvo še vedno raslo hitreje od 2 odstotkov, kar je meja vzdržne stabilnosti naftnih cen. In tretjič, svetovni naftni biznis danes obvladujejo državne korporacije Irana, savdski Aramco, venezuelski PDVS … zasebne družbe Exxon Mobil, Schell, BP so v ozadju. Vpliv na naftni biznis tako že dolgo ni več zgolj v ameriških rokah, tudi za ceno njenih nesmiselnih vojaških intervencij.

Slovenija ni zunaj teh tveganj, na višje cene pa smo občutljivejši zaradi tranzitne vloge države in velikega ponderja derivatov v stroškovni strukturi podjetij in inflacijskih indeksih države. Janševa vlada za zdaj ni posegala v cene derivatov, ker ji sprememba trošarin ne ustreza. Toda fiskalne in inflacijske cilje visoka cena nafte že ogroža, podobno velja za položaj prevoznikov in prometni sektor. Janševa vlada ne bo mogla dolgo tiščati glave v pesku. Naftna tveganja bo morala resneje vgraditi v letošnje napovedi, politika cen derivatov pa bo njena prva učna ura.

Nafta postaja v EU nova »Grčija«. Naftni šoki so letos verjetnejši kot lani, možno evropsko okrevanje pa je odvisno od arabskih zvezd. Za nas pa velja, da smo ne glede na ekonomski ciklus in politični cirkus tako ali tako rojeni pod nesrečnim nebeškim pokrivalom.

Komentarji

  • Se pridružujem
  • Se ne strinjam
  • Zahtevam izbris

njet | 25.3.2012 | 22:03

pejt no pejt, Bogo, topla voda, ha? Nehi plonkat!