Staš Zgonik

6. 4. 2012

Mladina 14

Število komentarjev

Politika  |  Intervju

Dr. Roman Jerala: "Raziskovalne skupine se gradijo dolga leta, uničijo pa se lahko v hipu s posledicami, ki lahko trajajo desetletja."

Vodja laboratorija za biotehnologijo na Kemijskem inštitutu in avtor peticije proti varčevanju v znanosti, ki jo je podpisalo že več kot tisoč znanstvenikov

© Borut Peterlin

Prejšnji teden ste spisali poziv vladi, naj kljub varčevalnim ukrepom na vseh področjih zagotovi vsaj minimalno rast javnega financiranja znanosti, tehnologije in visokega šolstva. Zakaj ste se odločili za to potezo?

Znanstveniki smo precej bolj introvertirani kot kulturniki, zato znanost ne kotira tako visoko v medijih in politiki kot recimo šport. Ob priključitvi znanosti v isti resor s športom, kulturo in vrtci ter ločitvijo od tehnologije v javnosti ni bilo opaznih ugovorov s strani znanosti. Ob napovedanih radikalnih rezih pa se je bilo treba oglasiti, sicer bomo sokrivi za morebiten kolaps znanosti. Scenariji, ki so krožili, so segali od grozljivih do katastrofalnih, zato sem skupaj s kolegi sestavil poziv na spletni strani www.znanost.biz, za katerega menim, da bi ga lahko podprl vsak znanstvenik oziroma podpornik znanosti.

Kateri predvideni rezi v javne izdatke so vas najbolj zmotili?

Napovedano podaljševanje trajanja projektov z istimi sredstvi bi lahko pomenilo več kot 30-odstotno zmanjšanje sredstev, kar bi prizadelo predvsem najbolj propulzivne in mlade skupine, ki so odvisne od teh projektov. Takšen padec lahko pomeni kolaps raziskovalnih skupin in hibernacijo znanosti, s čimer ta zagotovo ne bo mogla prispevati k tehnološkemu preboju za izhod iz krize.

Kakšne utegnejo še biti posledice nepremišljenega varčevanja na področju znanosti?

Posledice bi čutili predvsem mlajši raziskovalci, ki so vsaj v inštitutih brez izjeme zaposleni za določen čas, npr. po eno leto ali nekaj mesecev. Raziskovalne skupine se gradijo dolga leta, uničijo pa se lahko v hipu s posledicami, ki lahko trajajo desetletja.

Opozarjate tudi, da bi utegnili mladi izobraženci še množičneje odhajati v tujino. Kako velik problem je to?

V zadnjem času sem opazil, da številne zahodnoevropske univerze vabijo odlične študente iz Slovenije in od drugod že po dokončani prvi bolonjski stopnji. Tako jih lahko v dveh letih do bolonjske diplome druge stopnje preizkusijo in seveda najboljše obdržijo, naša država pa izgubi 15-letna vlaganja v mladega strokovnjaka. Splošno razširjen pesimizem vodi do tega, da najbolj sposobni študenti želijo čim prej ven. Pri tem plača sploh ne igra velike vloge, ampak precej bolj razmere za delo in razvoj.

Kje na vašem področju pa vidite možnosti za varčevanje, za gospodarnejšo in učinkovitejšo porabo javnih sredstev?

Mislim, da bi se najbolj racionalno obnašali s kakovostnimi mednarodnimi recenzijami projektov, s čimer bi zagotovili financiranje najbolj inovativnih raziskav, ki prinašajo vrhunske svetovno primerljive rezultate. Pri materialnih stroških nas dobavitelji že poznajo po zbijanju stroškov, ki pa so za nas žal še vedno večji kot npr. v ZDA. Zagotovo so rezerve tudi v neracionalnih postopkih javnega naročanja.