Ekonomija

V pasti sladkovodnih ekonomistov

Kaj moramo storiti, da čim hitreje pridejo čudni možje iz Bruslja in prinesejo odrešitev pred temi domačimi politično-ekonomskimi rokomavhi?

Med ekonomisti z obeh strani Atlantika že dobro leto in pol poteka živahna razprava, ali sta sedanja fiskalna politika in hitro zniževanje proračunskih primanjkljajev ustrezna ali slaba rešitev. Slovensko govorjenje nima posebne teoretske širine, prevladujejo politični argumenti in različne ekonomske ideologije. Tudi finančni minister kot akademski ekonomist za zdaj ni postregel z resnejšo fiskalno in razvojno vizijo. Zagotovo doktrina javnofinančnega šoka nadomešča stari gradualizem in preprosto fiskalno korekcijo. Toda ali lahko s tem dosežemo potrebno stabilizacijo razmer in razvojni zasuk? Odgovor je žal negativen.

Temeljni vladni argument je, da smo prekoračili meje vzdržnosti javnih financ in zadolženosti. Zato potrebujemo hitro in obsežno fiskalno konsolidacijo ter nova fiskalna pravila. Toda ekonomska stroka opozarja na problematičnost obeh rešitev. Hitra in obsežna fiskalna konsolidacija je lahko razvojno samodestruktivna, hkrati pa fiskalna pravila sama po sebi bolj koristijo interesnim skupinam kot tržnemu uravnoteženju. Zdi se, da Janševa vlada zagovarja hipotezo, da »ekspanzivno fiskalno omejevanje« lahko pospeši rast, zaposlenost, hkrati pa izboljša kreditne pogoje in celo obseg zadolževanja.

Ta argument je leta 2010 na srečanju finančnih ministrov EU v Madridu zelo neposredno in jasno navedel harvardski ekonomist Alberto Alesina (Alezina, Alberto, 2010). Obsežno, kredibilno in usmerjeno zniževanje proračunskih izdatkov naj bi v povprečju omogočilo učinkovito oživljanje rasti, uravnoteženje proračunov in reševanje dolžniške krize. Ta pristop je prišel tudi v uradne dokumente EU in tudi ECB.

Teoretska razprava je kasneje pokazala, da je na empirični ravni zgolj petina fiskalnih konsolidacij uspešnih z vidika rasti, da je samo v nekaj izjemnih primerih to tudi posledica radikalnega znižanja javnih izdatkov. Celo raziskave IMF (2010, 2011) so presenetljivo jasne. Večina fiskalnih konsolidacij ni uspešnih. Za vsak odstotek zapiranja deficita, merjeno v BDP-ju, se znižuje domače povpraševanje (potrošnja in investicije) za okoli 1 %, zmanjšuje rast za 0,5 % in povečuje brezposelnost za 0,3 %. Uspešnost fiskalne stabilizacije je povezana bolj z znižanjem obrestnih mer, tečajem in zaupanjem finančnih trgov. To pa so, zlasti v EU, eksogeni in ne endogeni fiskalni pogoji. Tudi v slovenskih razmerah ne vemo, katera znižanja izdatkov in kakšna davčna reforma ima večji stabilizacijski učinek, kje in kako zakoličiti potrebno tržno liberalizacijo. Vsega tega dosedanji vladni dokumenti ne vsebujejo.

Za vsak odstotek zapiranja primanjkljaja, merjeno v BDP-ju, se znižuje domače povpraševanje za okoli 1 %, zmanjšuje rast za 0,5 % in povečuje brezposelnost za 0,3 %.

Tukaj celo za The Economist (2011) ni dilem. Ekspanzivno krčenje javnih izdatkov ima negativne ekonomske učinke, dramatično poslabšuje socialni položaj ljudi in zunanjo konkurenčnost držav. Stara Domarjeva teza (1944), da moramo razlikovati med fiskalno konsolidacijo, ki temelji na rasti, in ono drugo, ki temelji na varčevanju, vodi k učinkom, ki ga ekonomisti že desetletja imenujemo paradoks varčevanja. Več varčevanja vodi k nižji potrošnji in na koncu trčimo ob meje lastnih varčevalnih ukrepov. Varčevanje, paradoksalno, v veliki meri ni razvojna rešitev, temveč vodi v (samo)destrukcijo tržnega gospodarstva.

Toda politike to očitno ne moti. Dejansko jih radikalna fiskalna konsolidacija navdušuje, ker z doktrino in prakso šoka, kot ga razume Kleinova, omogoča utrjevati oblast in krčiti nepotrebno socialno demokracijo. In tukaj povsem razumem zagretost Janše in njegovih politično-ekonomskih jurišnikov. Potrjuje se stara Keynesova teza, da so programi fiskalne konsolidacije lahko veliko učinkovitejši v obdobju ekspanzije kot pa recesije. Sedanja Janševa fiskalna politika bi bila lahko uspešna v letih 2005–2008, toda takrat so nesrečniki uporabljali ravno nasprotno prociklično politiko. V obdobju 2012–2015, glede na raven domačega cikla, likvidnostno past EU in meje globalne dolžniške krize, pa ji že sedaj lahko napovemo ekonomski polom in politični zlom.

Ponovimo še enkrat. Uspešnost fiskalne konsolidacije se dejansko meri s sposobnostjo vodenja anticiklične politike in generiranja rasti, kjer večino fiskalnega zapiranja potem opravijo samodejni fiskalni stabilizatorji prek tržnih sprememb in ne diskrecijska fiskalna politika. Tudi če bi Janševi ukrepi zadeli, tako obsežnega programa ni mogoče izpeljati, ker se zaplete v zanke lastnega dirižizma. Vsak dan je večji kaos, ker ministri in vladni uradniki v slogu najboljših sovjetskih planerjev preveč podrobno določajo pogoje gospodarjenja na spodnjih ravneh, od regresov do pogodb, od stroškovnih postavk do zaposlitev. To je svojevrsten paradoks čudaških poti slovenskega liberalizma in sladkovodnih ekonomistov, kot bi cinično pripomnil Krugman. Toda tudi to je že napovedal Polanyi v Veliki transformaciji (1944). Laissez faire je vedno načrtovan, socializem in komuniste pa je povzdignila in tudi pokopala zgodovinska naključnost.

Nič novega torej. Vprašanje je samo, kaj moramo storiti, da čim hitreje pridejo čudni možje iz Bruslja in prinesejo odrešitev pred temi domačimi politično-ekonomskimi rokomavhi. Če ne bomo sprejeli vladnega kosila, nam menda grozita bruseljsko kislo grozdje in zamenjava oblasti. Ne zveni slabo. Blaginje ne bo manj, ker je grozdje že zdaj kislo, če pa nas odrešijo, kot v Rimu ali Atenah, puščavske lisice, bo vendarle en neprijeten trop manj.

Komentarji

  • Se pridružujem (14)
  • Se ne strinjam (2)
  • Zahtevam izbris

njet | 22.4.2012 | 09:46

glej ti kvazi strokovnjaka Bogota, ni pozabil popljuvati demokratične vlade, med svojimi nejasnimi zatrjevanji

  • Se pridružujem (2)
  • Se ne strinjam (8)
  • Zahtevam izbris

silvester | 22.4.2012 | 16:11

Res je, da se proces družbene reprodukcije začne s proizvodnjo, nadaljuje z menjavo, delitvijo in konča s potrošnjo. ekonomsko pa se začne s potrošnjo, ker proizvodnja se financira s prodajo, torej potrošnjo. Zato tudi poslednji klošar, ki pospravi svoji dve steklenici na dan prispeva k gospodarski rasti. Sicer je pa družbeni proizvod razultat vseh, ki smo udeleženi v njenem procesu, od javnih uslužbence, učitelje, policajev, medicinskih sester in tako dalje. Družbeni proizvod ne ustvarja samo realni sektor, kot trdijo delodajalci in GZ in so trdili nekoč, še pred propšadom socializma zadrti komunisti.Zato je zmanjševanje potrošnje nič drugega kot ubijanje proizvodnje in vodi samo stagnacijo. Zmanjševanje javnega sektorja pa prav tako in to na dolgi rok. Taka filozofija lahko zraste le na zelniku takih, ki želijo biti konkurenčni Kitajski in to tako po ceni dele, sociali, vlaganju v varovanje okolja in kulturnem in duhovnem razvoju družbe. Tudi zadolženost je posledica akumulacije v finančnem sektorju in ne drage javne uprave, lenih delavcev in zapravljivosti, kot nam želijo dopovedati debilni politiki. Če bi država želele in smela, finančni oligarhi ji ne dovolijo, bi posegla v tisti del družbenega proizvoda, ki se steka v finančni sektor in na tak način zmanjšala zadolženost in proračunske primanjkljaje. Ta pot je tudi edina, ki praktično in teoretično omogoča zmanjševanje zadolženosti in proračunskih primanjkljajev. Torej morajo ukrepi, če ežlimo iz krize, zagotavljati obseg potrošnje, zadolženost pa zmanjševati z zmanjševanjem odliva družbenega proizvoda v finančni sektor. Tega se je že nabralo za petkratnik obsega družbenega proizvoda globalne ekonomije. Tako neravnovesje med delitvijo in potrošnjo je nemogoeč več vzdrževati. Na kratki rok je sicer mogoče z zmanjševanjem osebne in javne potrošnje servisirati tako akumulacijo. Na rok dveh ali treh let pa se tudi ta zadnji recept, ki ga je uporabila neoliberalna stroka tudi sesuje sam vase.

  • Se pridružujem (2)
  • Se ne strinjam (8)
  • Zahtevam izbris

silvester | 22.4.2012 | 16:20

Tudi upanje, da bo fiskalno uravnoteženje proračuna in varčevanje privedlo do nižjih obresti za sposojeni denar je ena velika utopija. To se ni zgodilo v nobeni državi ( Grčija, Španija, Portugalska), ki so to storile. Nižje obresti za obveznice plačuje le Italija, ker jih je kupila ECB in za to natiskala 1.000 milijar. Obresti rastejo pač zato, ker se zaradi obsega akumulacije v finančnem sektorju in obsega rasti družbenega proizvoda in ob zmanjševanju zadolženost, pač zmanjšujejo9 prihodki iz naslova danih kreditov in to nadomeščajo z višjimi obrestmi. Bonitetne ocene so le kvartopirski blef, da se zakrije prava resnica in na drugi strani ljudje verjamejo, da je to pač božja kazen, ker so grešili. Stara preverjena metoda cerkvenih oblastnikov. Kar poglejte kako smo Slovenci temu nasedli, še posebej, ker to pridigajo tudi mladi ekonomisti vzgojeni v neoliberalni religiji.

  • Se pridružujem (2)
  • Se ne strinjam (16)
  • Zahtevam izbris

silvester | 22.4.2012 | 16:25

Če bi Slovenija naredila bilanco koliko družbenega proizvoda je v 20 letih steklo v svetovni finančni sektor in to primerjali za zadolženostjo-dolgom, bi ugotovili, da je dolg enkrat manjši. Torej smo bili še vedno oguljufani in izkoriščani, tako kot so vse manj razvite države tega sveta že dolga stoletja. Finančni sektor nas krade, gleda v oči in nam govori, da smo prevč potratni in zadolženi. v bistvu pa mu prav z najemanjem kreditov in plačevanjem dividend, odtokom špekulativnih profitov od nafte do belega praška, omogočamo nenehno delenje. Slovenci smo potrošili manj kot smo ustvarili je realno stanje.