Ekonomija

V pasti sladkovodnih ekonomistov

Kaj moramo storiti, da čim hitreje pridejo čudni možje iz Bruslja in prinesejo odrešitev pred temi domačimi politično-ekonomskimi rokomavhi?

Med ekonomisti z obeh strani Atlantika že dobro leto in pol poteka živahna razprava, ali sta sedanja fiskalna politika in hitro zniževanje proračunskih primanjkljajev ustrezna ali slaba rešitev. Slovensko govorjenje nima posebne teoretske širine, prevladujejo politični argumenti in različne ekonomske ideologije. Tudi finančni minister kot akademski ekonomist za zdaj ni postregel z resnejšo fiskalno in razvojno vizijo. Zagotovo doktrina javnofinančnega šoka nadomešča stari gradualizem in preprosto fiskalno korekcijo. Toda ali lahko s tem dosežemo potrebno stabilizacijo razmer in razvojni zasuk? Odgovor je žal negativen.

Temeljni vladni argument je, da smo prekoračili meje vzdržnosti javnih financ in zadolženosti. Zato potrebujemo hitro in obsežno fiskalno konsolidacijo ter nova fiskalna pravila. Toda ekonomska stroka opozarja na problematičnost obeh rešitev. Hitra in obsežna fiskalna konsolidacija je lahko razvojno samodestruktivna, hkrati pa fiskalna pravila sama po sebi bolj koristijo interesnim skupinam kot tržnemu uravnoteženju. Zdi se, da Janševa vlada zagovarja hipotezo, da »ekspanzivno fiskalno omejevanje« lahko pospeši rast, zaposlenost, hkrati pa izboljša kreditne pogoje in celo obseg zadolževanja.

Ta argument je leta 2010 na srečanju finančnih ministrov EU v Madridu zelo neposredno in jasno navedel harvardski ekonomist Alberto Alesina (Alezina, Alberto, 2010). Obsežno, kredibilno in usmerjeno zniževanje proračunskih izdatkov naj bi v povprečju omogočilo učinkovito oživljanje rasti, uravnoteženje proračunov in reševanje dolžniške krize. Ta pristop je prišel tudi v uradne dokumente EU in tudi ECB.

Teoretska razprava je kasneje pokazala, da je na empirični ravni zgolj petina fiskalnih konsolidacij uspešnih z vidika rasti, da je samo v nekaj izjemnih primerih to tudi posledica radikalnega znižanja javnih izdatkov. Celo raziskave IMF (2010, 2011) so presenetljivo jasne. Večina fiskalnih konsolidacij ni uspešnih. Za vsak odstotek zapiranja deficita, merjeno v BDP-ju, se znižuje domače povpraševanje (potrošnja in investicije) za okoli 1 %, zmanjšuje rast za 0,5 % in povečuje brezposelnost za 0,3 %. Uspešnost fiskalne stabilizacije je povezana bolj z znižanjem obrestnih mer, tečajem in zaupanjem finančnih trgov. To pa so, zlasti v EU, eksogeni in ne endogeni fiskalni pogoji. Tudi v slovenskih razmerah ne vemo, katera znižanja izdatkov in kakšna davčna reforma ima večji stabilizacijski učinek, kje in kako zakoličiti potrebno tržno liberalizacijo. Vsega tega dosedanji vladni dokumenti ne vsebujejo.

Za vsak odstotek zapiranja primanjkljaja, merjeno v BDP-ju, se znižuje domače povpraševanje za okoli 1 %, zmanjšuje rast za 0,5 % in povečuje brezposelnost za 0,3 %.

Tukaj celo za The Economist (2011) ni dilem. Ekspanzivno krčenje javnih izdatkov ima negativne ekonomske učinke, dramatično poslabšuje socialni položaj ljudi in zunanjo konkurenčnost držav. Stara Domarjeva teza (1944), da moramo razlikovati med fiskalno konsolidacijo, ki temelji na rasti, in ono drugo, ki temelji na varčevanju, vodi k učinkom, ki ga ekonomisti že desetletja imenujemo paradoks varčevanja. Več varčevanja vodi k nižji potrošnji in na koncu trčimo ob meje lastnih varčevalnih ukrepov. Varčevanje, paradoksalno, v veliki meri ni razvojna rešitev, temveč vodi v (samo)destrukcijo tržnega gospodarstva.

Toda politike to očitno ne moti. Dejansko jih radikalna fiskalna konsolidacija navdušuje, ker z doktrino in prakso šoka, kot ga razume Kleinova, omogoča utrjevati oblast in krčiti nepotrebno socialno demokracijo. In tukaj povsem razumem zagretost Janše in njegovih politično-ekonomskih jurišnikov. Potrjuje se stara Keynesova teza, da so programi fiskalne konsolidacije lahko veliko učinkovitejši v obdobju ekspanzije kot pa recesije. Sedanja Janševa fiskalna politika bi bila lahko uspešna v letih 2005–2008, toda takrat so nesrečniki uporabljali ravno nasprotno prociklično politiko. V obdobju 2012–2015, glede na raven domačega cikla, likvidnostno past EU in meje globalne dolžniške krize, pa ji že sedaj lahko napovemo ekonomski polom in politični zlom.

Ponovimo še enkrat. Uspešnost fiskalne konsolidacije se dejansko meri s sposobnostjo vodenja anticiklične politike in generiranja rasti, kjer večino fiskalnega zapiranja potem opravijo samodejni fiskalni stabilizatorji prek tržnih sprememb in ne diskrecijska fiskalna politika. Tudi če bi Janševi ukrepi zadeli, tako obsežnega programa ni mogoče izpeljati, ker se zaplete v zanke lastnega dirižizma. Vsak dan je večji kaos, ker ministri in vladni uradniki v slogu najboljših sovjetskih planerjev preveč podrobno določajo pogoje gospodarjenja na spodnjih ravneh, od regresov do pogodb, od stroškovnih postavk do zaposlitev. To je svojevrsten paradoks čudaških poti slovenskega liberalizma in sladkovodnih ekonomistov, kot bi cinično pripomnil Krugman. Toda tudi to je že napovedal Polanyi v Veliki transformaciji (1944). Laissez faire je vedno načrtovan, socializem in komuniste pa je povzdignila in tudi pokopala zgodovinska naključnost.

Nič novega torej. Vprašanje je samo, kaj moramo storiti, da čim hitreje pridejo čudni možje iz Bruslja in prinesejo odrešitev pred temi domačimi politično-ekonomskimi rokomavhi. Če ne bomo sprejeli vladnega kosila, nam menda grozita bruseljsko kislo grozdje in zamenjava oblasti. Ne zveni slabo. Blaginje ne bo manj, ker je grozdje že zdaj kislo, če pa nas odrešijo, kot v Rimu ali Atenah, puščavske lisice, bo vendarle en neprijeten trop manj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.