Ne varčevanje, ampak maščevanje

V nekdanji Jugoslaviji se je Dan mladosti praznoval 25. maja. Ta dan je bil rojstni dan maršala Tita. Datum njegovega rojstnega dne je določil centralni komite Zveze komunistične mladine Jugoslavije. Dan mladosti je bil dan, prežet s pozitivno energijo, s svetlim pogledom na boljši jutri. V šolah se je deklamiralo in prepevalo, po državi so se odvijale različne kulturne in športne prireditve. Dan mladosti je še posebej zaznamovala Štafeta mladosti, ki se je na stadionu Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu predala maršalu Titu. Prva štafeta je svoj start imela v rojstnem kraju maršala. V zagorskem Kumrovcu. Prenos in predajo štafete so prikazovale mnoge televizijske postaje. Skorajda vsak Jugoslovan je spremljal predajo štafete. Prav tako so mlade pionirje sprejemali med mladince, v Zvezi socialistične mladine Jugoslavije. Dan mladosti je potekal pod geslom: »Bratstvo in enotnost«, skladneje z današnjim izrazoslovjem: »Medkulturni dialog in toleranca«.

Mnogi mladinci so se udeleževali delovnih akcij, človek je kot posameznik pridobival vrednote solidarnosti in so pomoči človeku. Važnejši je bil kolektiv in sloga ter ne posameznikov egoizem. In tukaj na tem mestu se odpira dvom, kje smo danes, kakšne vrednote imamo, na katere vrednote smo pozabili, kakšne smo osvojili?

Na tem mestu lahko mirno rečem, da je človek postal potrošni egoist. Vse mora pridobiti takoj, vse mora kupiti preko kredita in to kar čez noč. Nič več ni sveto. Niti lastna življenja in prosti čas ter lasten užitek. Na svet gledamo skozi očala kapitala. Tudi zato je nastala ta kriza, ki je v bistvu kriza vrednot v prvi vrsti. Varčevanje, ki nam ga ponuja desno-sredinska koalicija, je v svojem bistvu maščevanje. Maščevanje do tistih, ki še kaj mislijo in delajo po svoji pameti in ne kar tja v tri dni, za dobro jutro. Najlažje je obsoditi inteligenco in akademike, da lenarijo. In še lažje je vzeti tistim, ki v očeh javnosti ne uživajo dobrega mnenja. Varčevanje brez novih gospodarskih priložnosti in zagona gospodarstva je metanje peska v oči. Ni ga kapitala na svetu, ki bi vlagal v Slovenijo, če bo ta imela nezadovoljno javno in državno upravo. Osnova vseh nas mora biti pošteno plačilo za opravljeno delo. Tako v zasebnem kot javnem sektorju.

Povsem legitimno se ljudje spominjajo polpretekle zgodovine, socializma in časov v njem. Imeti delo je bila čast, zanj si dobil plačilo in s plačo si lahko preživel. Danes delo ni ne vrednota in ne čast, je bolj kot ne nuja. In še srečo moraš imeti, da te plačajo in da ti poravnajo vse prispevke.

Človeška družba že živi v prepadu. Nenaravno je, da te iz zagate rešuje sistem, ki te je vanjo pripeljal. Kapitalizem se je popolnoma povampiril po padcu Berlinskega zidu, ko je izgubil gospodarskega nasprotnika in konkurenta – plansko gospodarstvo. To je bil čas, ko je kapitalizem uvidel potrato socialne države in zavestno stopil na pot neoliberalizma. Srednji sloj na zahodu je začel silovito izgubljati na plačilni listi in socialni varnosti. Osebni stečaji niso več samo nek tujek in redek primer, so naš vsak dan in za mnoge od njih sploh ne vemo. Žalostno je, da je sistem pripeljal ljudi v težave in jih zaradi težav tudi zavrgel.

Mladi so zavoženi, starejši prepuščeni sami sebi, tisti srednjih let pa napeti in v skrbeh, kakšen bo njihov jutri. Za socialno državo so se borili mnogi rodovi, mnoge generacije. Vprašati se je potrebno, zakaj? Odgovor je nuja in nuja je bila, da se je izoblikovala socialna država. Prosti trg se nikakor ne korigira sam od sebe, ker ta po svoji logiki ne potrebuje javnega zdravstva, šolstva, oskrbe starejših občanov itd. Pri omejevanju in varčevanju je potrebno skrbno paziti na normative, da ti popolnoma ne oklestijo naše prihodnosti.

In že star pregovor pravi: »Po vsakem dežju posije sonce.«