Kjer še lahko kaj privarčujemo?

Aktualne razprave o varčevalnih ukrepih v visokem šolstvu spremlja neka domnevno napredna drža, a v resnici bi jo lahko označili za konzervativno. Bilo je videti, slišati in možnost brati že marsikaj - od popolnoma izkrivljenih informacij do ugibanj. A kaj nas čaka v resnici z naslednjim študijskim letom ne zna predvideti nihče. Ne rektorji, ne ekonomisti, ne študentski funkcionarji, niti sama vlada ne. Rebalans namreč ni nastajal na podlagi vsebinskih analiz, ampak zgolj po načelu, »kje je mogoče kaj privarčevati in čemu se lahko odpovemo«.

Zakon o uravnoteženju javnih financ načrtuje odliv denarja visokemu šolstvu, že samo univerza v Ljubljani naj bi naslednje leto delovala z več kot 30 milijoni evrov manj. Na to odgovarjajo: »Razumemo in podpiramo dolgoročno uravnoteženje proračuna Slovenije; soglašamo s ti. horizontalnimi ukrepi, ki pomenijo varčevanje v vsem javnem sektorju enakomerno in to pri stroških dela (plačah…) , materialnih stroških in investicijah. Nikakor pa ne sprejemamo v primerjavi z drugimi proračunskimi uporabniki nesorazmernega dodatnega zmanjšanja javnih sredstev za visoko šolstvo in znanost, saj to ne bi omogočalo uresničevanja naših zakonsko določenih obveznosti in pomeni popoln odstop od danih zavez za družbo znanja.«

Poleg tega pa se zakon dotika tudi več študentskih področji: prehrane, štipendije, študentskega dela, mladih družine in tudi zakona o visokem šolstvu.

Študentje bodo v kratkem ostali brez možnosti koriščenja subvencionirane prehrane med osmo večerno in jutranjo uro, prav tako pa jih zaradi povečanja koncesijske dajatve na 23 odstotkov verjetno čakajo nižje urne postavke za študentsko delo. Koncesijska dajatev se bo iz 4,5 zmanjšala na 3 odstotke tudi za Študentsko organizacijo Slovenije in njene dele ter za študentske servise, a natančnih številk ne morejo napovedati. »Če bi jih, bi bile to zgolj abstrakcije«, zatrjujejo na Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani.

Tudi mlade, študentske družine bodo dobile svoj delež, bolje rečeno izgubile; njim se namreč ukinja subvencija Stanovanjskega sklada (leta 2011 je ta subvencija znašala 120 evrov na družinskega člana).

Najpomembnejše in kar bi študente utegnilo najbolj zanimati je sprememba Zakona o visokem šolstvu. Spreminja se namreč status študenta, saj bo ta po novem omejen le na čas trajanja študijskega program, zraven pa mu bo dodeljeno dodatno leto za ali prepis ali ponavljanje ali absolventski staž (ta sprememba bo veljala samo za novo vpisane študente). Šolnin in vpisnin, zmanjšanja števila mladih raziskovalcev, ukinjanja programov pa naj ne bi bilo. »Šolnine so na javnih visokošolskih programih za redni študij zaenkrat še vedno zakonsko prepovedane, pri vpisnini pa lahko zaračunajo le določena sredstva«, trdijo študentski funkcionarji.

Ali so potrebni tako visoki rezi v visokem šolstvu, je to prava pot? Iz krize nas lahko popelje dobro izobražen kader, zato osiromašenje javnih fakultet in inštitutov ni dobra rešitev. Javne univerze bodo zaradi napovedanih rezov na slabšem. In kje so ob vsem tem študentje? Ni jih! Vzklikati bi morali na ulicah, premostiti transgresijo, izraziti željo po kvalitetnejšem študiju in se boriti za svoj intelektualni kapital. Pokazati kaj jih moti in s čim se ne strinjajo. Kot je to nekoč počela nekdanja predsednica ŠOS-a Katja Šoba, glavna aktivistka proti malemu delu, ki se danes varno skriva v klopeh Janševe stranke.

Upam, da tudi študentje niso izbrali te poti, saj sedaj vsekakor ni pravi čas za tiho in služno sedenje v klopeh fakultet.