Varčevanje duši Evropo

Vsi se strinjamo, da je treba odpraviti krizo, ki trenutno vlada v Sloveniji in v Svetu. Različni so samo pristopi k reševanju in pogledi na vzroke za krizo. Zdajšnja največja vladna stranka je pod taktirko Janeza Janše dolgo pripravljala agendo strogih varčevalnih ukrepov. Ob mučnih pogajanjih s sindikati si je vlada drznila izsiljevati sporazum z zagotovilom sindikatov, da ne bodo podprli referenduma.

Vpogled v paket varčevanja razkrije, da gre za taiste ukrepe, ki bodo v skrajnem primeru izločili Grčijo iz monetarne unije. Gre za identične ukrepe, ki je v Španiji na ceste pognalo milijon protestnikov. Večji del javnosti v Sloveniji pa mirno opazuje razgradnjo socialne države (ob medli in v medijih komaj omenjeni inciativi zbiranja podpisov za referendum). V vladnih ukrepih je predvideno drastično krčenje sredstev za plače v javnem sektorju, redukcije regresov, dnevnic in kilometrin, nižanje nadomestil za brezposelnost, delno ukinitev subvencioniranja študentske prehrane, ukinjanje financiranja 2. stopnje študija, krčenje sredstev za starševska nadomestila, ukinjanje brezplačnega vrtca za nekatere predšolske otroke itd. S takimi ukrepi nas bodo pahnili v vrtinec regresije socialne države, v uničevanje javnega šolstva in javnega zdravstva, ob vsem tem pa bodo omogočili razrast zasebnega šolstva in zdravstva. In kot da to ni dovolj, minister g. Žiga Turk trdi, da bo zasebno šolstvo s pomočjo koncesij cenejše za državo. Torej tudi cenejše za državljane? Je morda res, da poslušamo take stvari od predstavnikov aktualne vlade, ki nam celo govori, da je omenjanje imena „Tito“ protiustavno? Naj ga spomnim, da v ustavi piše, da smo socialna država!

Nadalje, s potezami in izjavami vladnih predstavnikov (z mandatarjem na čelu) so sistematično sejali spor med javnim in zasebnim sektorjem. Ali je šlo pri tem za fašistično doktrino iskanja sovražnikov države in nekakšne krivce za stanje, bo pokazal čas. Tudi stališče samega predsednika vlade, da javni sektor parazitira na žuljih tistih, ki so ob službo in živijo v bedi – je nevarno in nedopustno početje. Pravzaprav bi to moralo zadoščati, da se takega politika nemudoma razreši. Dejstvo je, da je prav v javnem sektorju največ odpora proti škodljivemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki ga vsiljuje zdajšnja ablast. In takšen „proticesarski“ odpor je menda nesprejemljiv, kajneda? In kot recimo je nedavno na nacionalni TV ugledni ekonomist, naše gore list, svetovalec na evropski centralni banki (ali morda na kakšni drugi instituciji), dobil priložnost za kratek intervju. Poudaril je obveznost sprejema vladnega varčevalnega paketa za Slovenijo. Pri tem je kot škodljivce navedel sociologe, kot da bi bili krivi za krizo. Dejal je, da jih je preveč. Torej, znebimo se vseh sociologov, za vsak slučaj kar vseh humanistov, v slogu Rdečih Kmerov. Ostanek bo pridno varčeval naprej in vse bo vredu. S tem bi pridobili prvovrsten „neoliberalni fašizem“.

In kaj imamo poleg vlade še na Šubičevi? Ali obstaja v parlamentu levica? Ali sploh obstaja opozicija? O levici bi tu bilo težko govoriti, saj je bila vedno celotna politična garnitura v Sloveniji podrejena neoliberalni miselnosti, v vseh 21 letih. Kot najbolj neoliberalna se pravzaprav kaže SDS (nekdaj Pučnikovi socialdemokrati, naj navkljub dogajanju počiva v miru).

Vrnimo se k varčevalnim ukrepom. Tu niso zadoščala opozorila (ne v Sloveniji ne drugod v Evropi), da to ne bo rešilo krize, temveč jo prav to povzroča. Kapitalizem pač potrebuje dolgove, krize, obresti in vse spremljajoče pojave. Vrednosti dela se iz žepov prebivalcev v vse večji meri prenašajo v finančne institucije, delavcem pa ne ostane niti za preživetje. Če sploh lahko dobijo zaposlitev. V kapitalizmu morajo vedno biti tudi nezaposleni – trg delovne sile mora biti prožen, menda.

Da varčevalni ukrepi niso rešitev, dokazuje primer Grčije in ostalih držav, ki so na ta način hotele zmanjšati finančni primanjkljaj. Takšna politika se je izkazala kontraproduktivno. Argumenti, da je kriza nastala zaradi premajhne proračunske vzdržnosti in fiskalne nediscipline, tudi ne držijo. Taki varčevalni ukrepi so povzročili krčenje gospodarstva, fiskalna kriza pa je pri tem nastopila kot posledica varčevalnih ukrepov, ne pa kot posledica primanjkljajev. Tudi samo zadolževanje je vezano na zasebni sektor in bančništvo, ne pa na javni sektor, kjer naj bi se največ varčevalo. In krčenje javne porabe naj pri tem sploh ne bi imelo negativnih učinkov? Nas res Janez Janša želi prepričati v to? Nas želi še malo prestrašiti? Koga vse lahko tu doleti usoda Marjana Streharja?

Do tega trenutka je jedro odpora proti varčevalnim ukrepom predstavljal predstavnik sindikata g. Branimir Štrukelj. Ob izražanju jasnih in z argumenti podprtih stališč na televizijskih so-

očenjih je ostajal osamljen. Med večino ostalih, ki so vsiljivo in brez razumnih argumentov vztrajali pri varčevanju in liberalizmu.

Nasploh je sicer moč slediti odpor večine prebivalcev proti varčevalnim ukrepom, pravzaprav gre večinoma za odpor proti (uzurpirani) Ivanovi vladi na splošno. Posebno mesto med podporniki vlade zavzemajo najzvestejši Ivanovi volilci, kjer mnogi med njimi iztrebljajo grozljive komentarje po medijih.

Torej, kaj je v resnici tisto, kar Slovenija potrebuje v današnjem času? Kaj na splošno potrebujejo države, ki so se zapletle v kapitalizem? Možni odgovori so v socialnem podjetništvu, uvedbi časovnih bank in podobnih pristopih, ki niti niso nekaj tako zelo novega, pa vendar skritega in zapostavljenega v javnosti. Etablirani predstavniki ljudstva v parlamentu zvesto sledijo kapitalistični miselnosti, zato tudi ne morejo tovrstne ideje priti do izraza. Kot tudi ne pride do izraza pomen družbeno pravične delitve bogastva, udeležba delavcev pri dobičkih, aktivna populacija – ki bi bila povezana s sindikati (in ne da so sindikati samim sebi namen). In nazadnje, nič novega ni retorično vprašanje, ali kapitalizem sploh potrebuje demokracijo. Seveda ne. Potrebujemo nov družbeni red, ki bi sicer priznaval zasebno lastnino in bil demokratičen. Ki bi dejansko priznaval znanje in delo v vsej veličini. In ki bi omejil brezmejno bogatenje posameznikov na račun večine. Vse našteto pač ni lastnost nobene od parlamentarnih strank. Predvsem bi tu izpostavil Demokratično stranko dela, ki v resnici na prvo mesto postavlja delo in znanje kot edino, kar ustvarja bogastvo družbe. Fiktivni kapital, obresti, posojila, dolgovi, delnice itd., z vsemi tajkuni na čelu državo samo izčrpavajo in vodijo v nujni propad. Vladni voz z aktualnimi vladarji pa še vedno vozi proti robu.