Kultura  |  Knjiga

Bohumil Hrabal: Poroke v hiši: dekliški roman

Prevod in spremna beseda Nives Vidrih, Cankarjeva založba (Moderni klasiki, 66), 181 str., 27,95 €

+ + + +

Matej Bogataj  |  Mladina 23  |  8. 6. 2012

Veselica vse dni

Hrabal je hecna in humorna, kontroverzna figura s češke povojne literarne scene, možakar, ki se je na režim in dogodke, povezane s sovjetskim vkorakanjem, odzval skoraj servilno in za domače izdaje pridno popravljal tisto, kar bi lahko motilo cenzorje.

Nezrezane tekste pa je objavljal pri emigrantskih založbah, recimo tisti, ki jo je imel v Kanadi živeči rojak Škvorecky, pri tem pa svojo neupogljivost kazal z izrazito boemsko držo in nalaščnim zadrževanjem na margini, z opravljanjem podplačanih fizikalnih del, ki jih je potem tudi popisal v svojih romanih, recimo v Strogo nadzorovanih vlakih. Vse z zavestjo, da človeku ne sistem, ne država in ne partija sreče sicer ne morejo dati, vendar tudi odvzeti ne. Hrabal je bil boem in sodobni kinik, oštarijski pripovedovalec in nagajivec, njegovi romani so polni humorja, našpičenega kvečjemu v podtonih, bolj gre za izmodren, sprijaznjen in spravljiv pogled na svet.

Bohumil Hrabal

Bohumil Hrabal

V Porokah v hiši izpiše svojo duhovno avtobiografijo; pripovedovalka je njegova žena Pipsi, potomka iz Češke po nemškem porazu izgnanih Nemcev, ki obišče svoje enako razlaščene prijatelje – tam se roman začne –, da bi ji v Pragi priskrbeli stalno bivališče in bi lahko legalizirala delo kot natakarica, kar počne na črno. V hiši z ganki in odpadajočim ometom spozna doktorja, jako čudno in malo tudi karizmatično pojavo, ki veseljači s prijatelji, tipka svoje tekste in dela hkrati na odpadu papirja, kjer prešajo sporne nove knjige v ideološko neomadeževano celulozo – o tem skozi oči tam zaposlenega sodelavca govori roman Prebučna samota. Doktor, torej sam Hrabal, je ves čas vzhičen in ekstatičen, razen ob dopoldnevih, ko ga včasih zvija maček, punca mu je všeč in vse se konča s poroko. Zato tudi ironično poimenovanje, da gre za ‘dekliški roman’, čeprav zaradi odbitkov in doktorja kot prvega med enakimi vse skoraj pade v vodo; trema, predporočna nalivanja in sploh, en tak češki vsakdanjik med pivom, ferneti in šampanjcem. Pipsi, pripovedovalka, je mlada punca, ki jo kar razganja, to se vidi tudi v njenem hlastnem stavku, ki ga ne uspe zakoličiti in ustaviti nikakršna interpunkcija. Njen govor je navihan in neugnan, to je roman dolgega mladostnega diha in mlade zaljubljenosti. Zraven pa doktor in njegovi, že samo žlahta je zgodba zase – seveda, tudi izpisana – pa železničarski modeli in tipi z odpada, pa kuhinja v praškem hotelu Paris. Ena sama galerija jako izstopajočih kreatur, večinoma razlaščenih, ki se kljub neugodnemu statusu v novi državi prav imenitno zabavajo in tudi kakšno krepko ušpičijo. Zakonodaja jim je šla vsaj glede tega na roko, ceniki prav tako, ne pa tole zdaj.