Protest fakultet, ki izobražujejo strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju

Zaradi dogajanj v zadnjih mesecih javnost, starše otrok in mlade generacije opozarjamo na izjemno škodljive in dolgoročno nepopravljive posledice, do katerih bo prišlo v šolskem sistemu in visokošolskem izobraževanju, če se bo nadaljevalo z nestrokovnimi in nepremišljenimi posegi na to področje, kot so se zarisali ob pripravi Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) in sprejemanju rebalansa proračuna. V bistvenih potezah so zgrešeni in tako škodljivi za razvoj države, da se jim je treba najostreje upreti in doseči spremembo odnosa in pristopa Vlade do vzgoje in izobraževanja in visokega šolstva.

Z ZUJF je Vlada nameravala poslabšati standarde in normative v vzgojno-izobraževalnih institucijah, normativno povečati obveznosti za vzgojitelje in učitelje, poslabšati merila za sistemizacijo svetovalnih delavcev in knjižničarjev, želela je spremeniti koncept izvajanja podaljšanega bivanja, financiranje jutranjega varstva učencev prvega razreda, interesnih dejavnosti ipd. Ti ukrepi so bili zaradi nasprotovanja sindikatov izločeni iz ZUJF, vendar jih ministrstvo očitno še vedno namerava uveljaviti, čeprav so strokovno nesprejemljivi. Poudarjamo, da je obstoječi vzgojno-izobraževalni sistem v naši državi dober, kar kažejo tudi mednarodne raziskave znanja, in da strokovni delavci na področju šolstva kakovostno opravljajo svoje delo. Sprememba normativov in standardov je namreč po eni strani predpostavljala, da so vzgojitelji, učitelji in drugi strokovni delavci premalo obremenjeni in da jih je mogoče še bolj obremeniti. Ob tem pa se je zanemarilo, da imajo vsi pedagoški delavci poleg neposredne pedagoške obveznosti še celo vrsto drugega dela in obveznosti, zaradi katerih morajo velikokrat delati celo več, kot je njihova tedenska štirideset urna delovna obveznost. Po drugi strani pa se je z mednarodnimi primerjavami poskušalo prikazati, da imamo v naših šolah in vrtcih nadstandardne pogoje. Opozarjamo, da v vrtcih že sedaj ne dosegamo predpisane kvadrature notranje igralne površine na posameznega otroka, povečevanje števila otrok in učencev v oddelku pa bo znižalo kakovost opravljanja vzgojno izobraževalnega dela. Med učenci so namreč vedno večje razlike v njihovem znanju, interesu, motivaciji, sposobnostih, zato je za izvajanje individualizacije oz. prilagajanje dela posamezniku nujno potrebno vsaj ohraniti obstoječe število učencev v oddelku. Pomembno vlogo v šolskem sistemu opravljajo tudi svetovalni delavci, ki že v obstoječih pogojih delovanja težko vzpostavijo svetovalni odnos, ki temelji na dogovoru z vsakim posameznim udeležencem, in je temeljno strokovno izhodišče za svetovalno službo v vrtcu in šoli. Učenci pa morajo imeti možnost svoje potenciale uresničevati tudi v dejavnostih, ki potekajo v okviru razširjenega programa (interesne dejavnosti, podaljšano bivanje, aktivnosti, ki jih izvajajo knjižničarji ipd.), zato je treba tudi pri teh dejavnostih ohraniti njihov koncept in jih ustrezno financirati še naprej. Stalni pritiski po zniževanju normativov in standardov in očitki glede delovne obremenitve strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju ustvarjajo tudi nedopustne napetosti v teh vzgojno-izobraževalnih institucijah. Ali v državi želimo iti v smer, da šola, ki je bila za otroke prostor vzgoje in izobraževanja, v katerem so sprejeti, te svoje temeljne funkcije ne bo mogla opravljati?! Namesto da bi odpirali perspektive najmlajšim generacijam in s tem državi, ministrstvo kot kaže razmišlja le o tem, kako bo varčevalo tudi na način, ki posega v pravice najmlajših generacij. Zavedamo se, da je varčevanje potrebno, vendar nasprotujemo vsakršnim posegom v šolski sistem, do katerih bi prišlo brez vključenosti stroke, strokovne razprave ter širšega strokovnega konsenza.

Po sprejemu ZUJF-a je Vlada pričela pripravljati dogovor s socialnimi partnerji (s sindikati, s predstavniki delodajalcev) za nekaj naslednjih let. Iz informacij, ki so na voljo, izhaja, da ima Vlada ponovno namen posegati tudi v visokošolski prostor in dejansko radikalno preoblikovati sistem visokega šolstva.

Na področju izobraževanja učiteljev ministrstvo predlaga, da bi v bodoče učitelje (v petih letih študija?) usposobili za poučevanje treh predmetov, da bi bile vsebine strokovnega izpita in pripravništva, kar je pristojnost države, del opravljene diplome, predpisovalo bi tudi, katere predmete naj bi poučevali v visokošolskih študijskih programih. Vse to kaže namere, da ministrstvo posega na področje univerzitetne avtonomije, ki je pri nas zaščiteno tudi z Ustavo – tem samovoljnim posegom v univerzitetno avtonomijo in v visokošolski sistem ostro nasprotujemo.

Načrtovani posegi so namreč še toliko bolj nerazumljivi, ker so bili vsi študijski programi v zadnjem desetletju prenovljeni in vse fakultete so vpisale prvo generacijo študentov v nove študijske programe najkasneje v študijskem letu 2009/10, kar pomeni, da na večini fakultet, ki izo-

bražujejo bodoče strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju, študenti letos zaključujejo 3. letnik študija. Prenovljeni programi vključujejo več praktičnega usposabljanja, več je sodelovanja med vzgojno-izobraževalnimi institucijami in fakultetami, programi prinašajo drugačen način dela s študenti (ki zahteva tudi več financ!), nove vsebine (npr. delo z otroki s posebnimi potrebami, informacijsko komunikacijska tehnologija) ipd. Nesprejemljivo je spreminjati visokošolski sistem, preden je narejena analiza novih programov; te pa ni možno narediti, dokler se prvi diplomanti ne bodo zaposlili in bodo delodajalci imeli priložnost povedati svoje mnenje o usposobljenosti diplomantov novih študijskih programov. Nova reforma visokošolskega prostora (namere iz Socialnega sporazuma prinašajo ravno to) je zato preuranjena in neprimerna. Nujno pa je, da država zagotovi dodatna (nujno potrebna!) finančna sredstva, da bo mogoče izvajati magistrske programe za vse študente brezplačno. Ker je diploma druge stopnje na tem področju pogoj za opravljanje poklica in če ne bo dodatnih sredstev za izvedbo programov, bo država prisilila fakultete, ki izobražujejo strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju, v razpis izrednega (plačljivega) študija vsaj za večino študentov. Četudi to ne bi prizadelo vseh študentov na magistrskem študiju, nobenemu študentu, ko so se vpisali v prvi letnik bolonjskega študija, država ni povedala, da bo moral za študij na magistrski stopnji plačati šolnino. Kljub temu pa sedaj visokošolski sistem potiska v brezizhoden položaj, ko bodo šolnine edini preostali vir za izvedbo teh programov. V državi – predvsem seveda na pristojnem ministrstvu – se ne smemo več sprenevedati, da je mogoče zagotoviti dodatno leto študija brez dodatnih sredstev. Da se ob tem govori še o kakovosti, je zavajanje študirajočih in širše javnosti.

Položaj pa je še bolj kritičen zato, ker je Vlada z rebalansom proračuna visokošolskemu prostoru odvzela nujno potrebna sredstva za izvajanje vseh, tudi dodiplomskih študijskih programov. Vodstva vseh univerz oziroma fakultet je s tem letos spravilo v nemogoč položaj, saj je za vpisane študente treba iz javnih sredstev, ki za to še zdaleč ne zadoščajo, plačati izvedbo razpisanih študijskih programov. Opozarjamo, da pri tem »racionalizacije«, katerih učinek bi lahko bila večja kakovost, niso možne. Struktura študijskih programov (predmetnik, kontaktne ure, obveznosti študentov) je predpisana in potrjena s strani države. Poleg tega so vsi študijski programi tudi mednarodno primerljivi, kar je pogoj za priznavanje diplom v tujini. Ta merila zagotavljajo osnovno raven kakovosti in posredno predpisujejo tudi stroške njihove izvedbe. Število vpisanih študentov se lahko spreminja le na daljši rok (vsaj štirih ali petih let) in plače visokošolskim učiteljem in sodelavcem je potrebno izplačati v skladu z zakonom. Ker je rezultat intervencijskih ukrepov ta, da bodo ob zmanjšanih sredstvih za visoko šolstvo stroški za plače v tem letu ostali praktično enaki, je Vlada med sredstvi in stroški ustvarila nedopusten razkorak. Dokler je razlika med dodeljenimi sredstvi in stroški izvedbe rednih študijskih programov v posameznem letu le nekaj odstotkov, je mogoče izvajati racionalizacije in ob tem poskušati ohraniti osnovna merila kakovosti. Toda v tem letu bodo v drugi polovici leta univerze prejele v grobem dvajset odstotkov manj sredstev, kot jih potrebujejo za plače in materialne stroške izvedbe rednih študijskih programov. Prejele bodo tudi petnajst ali več odstotkov manj sredstev za raziskovalno dejavnost. Pri tako radikalnem zmanjšanju sredstev prilagoditve, ki ne bi zniževale kakovosti dela, niso več mogoče. Ker ne gre za količino sredstev, ki jih država v strukturi proračuna nikakor ne bi mogla zagotoviti, je vseeno, ali je razlog teh odločitev nek načrt, lahkomiselnost ali kaj drugega. Ključno je zgolj dejstvo, da bo takšno zmanjševanje finančnih sredstev vodilo v uničenje javnih univerz oziroma njihove kakovosti dela – uničujemo torej visokošolske institucije, ki v svetovnem merilu na lestvicah, ki merijo kakovost, edino kaj štejejo!

To so namere, ki vodijo visokošolski prostor v nacionalno katastrofo. Ali si v državi, ki je odvisna od znanja, uničenje kakovosti teh nekaj institucij res lahko privoščimo? Razbitih struktur izvajanja visokošolskih študijskih programov, ki zagotavljajo osnovno kakovost dela, ne bomo več uspeli popraviti. Dolžnost fakultet, ki izobražujemo strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju je, da v dobro sedanjih in bodočih generacij opozorimo na nesprejemljivost takšne politike. Ne pristajamo na diktat ministra, ki nas z odvzemom sredstev prisiljuje, da bi uvajali ukrepe, kot so denimo manj neposrednega pedagoškega dela s študenti in odpravljanje različnih drugih oblik dela, ki prinašajo kakovost, v odpuščanja strokovnjakov, katerih znanje se gradi skozi dolga leta študija in raziskovanja itd. – in s tem nepopravljivo poslabšali standarde kakovosti in izvedbe študijskih programov.

Zato pozivamo Vlado, da v državi nastali položaj ponovno premislimo in zagotovimo ustrezna finančna sredstva za izvajanje prvo in drugostopenjskih študijskih programov in tudi za raziskovalno delo visokošolskih učiteljev in sodelavcev. Brez možnosti raziskovanja in novih spoznanj, ki jih vključujemo v svoje delo in posredujemo študentom, ni mogoče imeti kakovostnega in sodobnega visokošolskega študija.