Intervju: dr. Andrea Saccucci

Vse čestitke odvetniški družbi Lana Lagostena Bassi in osebno odvetniku Saccucciju ob veliki, velikanski zmagi v Strasbourgu – po zaslugi njihovega znanja in izkušenj še zlasti s primeri množičnih kršitev človekovih pravic. Takega znanja in takih izkušenj nima v Sloveniji nihče, ne posameznik ne odvetniška družba. Sam sem pri tej njihovi pritožbi v Strasbourg sodeloval (od vsega začetka) samo z gradivom in argumentacijo za enega od 11 pritožnikov (Alija Berisho, ki sem ga že pred tem sam zastopal pred slovenskimi sodišči) in kasneje še z nekaj gradiva za argumentacijo - toda ves čas postopka sem njih in sodelavce tudi opozarjal na velikansko tveganje za usoden poraz v tem postopku. Po odločitvi italijanskih odvetnikov, da se bodo zoper prvo, za izbrisane izredno slabo odločbo »malega« senata ESČP iz julija 2010 pritožili kvečjemu v imenu dveh zavrnjenih pritožnikov (Jovanovića in Petreša), ne pa tudi v imenu osmih, takrat žal samo navideznih zmagovalcev, v resnici pa poražencev prvega postopka, smo se takemu usodnemu porazu izognili samo po velikanski sreči, ker takratna (Pahorjeva!) vlada s to svojo prvo strasbourško relativno zmago nad izbrisanimi ni bila zadovoljna. Hotela je še več (torej še manj za izbrisane), vsa logika te prve sodbe ESČP ji je govorila v prid in tako se je (na našo srečo) zoper to, zanjo v bistvu zelo ugodno sodbo pritožila kar ona sama! A se je globoko uštela: ko je na podlagi te njene pritožbe zadevo dobil v roke Veliki senat ESČP, torej 17 najbolj uglednih in izkušenih sodnikov ESČP (od sedmerice iz prvega senata je bil v Velikem senatu samo sodnik iz Slovenije dr. Boštjan M. Zupančič), je v ključnem spornem vprašanju, ali prizadetim za vse prestano pripada tudi odškodnina (ali pa je dovolj že izdaja dopolnilne odločbe, torej tistega znanega »papirja brez vrednosti«, kakor je – povsem nerazumljivo in nerazumno - razsodil prvi senat), Veliki senat (in to soglasno!) razsodil diametralno nasprotno kot prvi senat!

Ogorčenost teh uglednih sodnikov zlasti nad 12-letnim izmikanjem vseh slovenskih vlad pred odločbami našega lastnega ustavnega sodišča je bila pri tem očitno tako velika, da so Sloveniji glede prvih šestih primerov že kar takoj izrekli tudi eksemplarično »kazen«: po 20.000 evrov odškodnine vsakemu samo za nematerialno škodo – o materialni bomo pa mi v Strasbourgu še odločili, če se o tem ne boste v treh mesecih sporazumeli vi sami med seboj! Bravo – tako se to dela s tistimi, ki se norčujejo ne le iz človekovih pravic, ampak celo iz lastnega ustavnega sodišča!

Najtežji pa je tretji udarec te sodbe ESČP, čeprav še ni izražen v številkah: Slovenija mora v enem letu »vzpostaviti shemo kompenzacij« sploh za vse izbrisane – drugače bo potem tudi njim, če se bodo pritožili v Strasbourg, odškodnine prisodilo strasbourško sodišče sámo. Jasno je seveda, da te domače odškodnine nikoli niso tako visoke kot strasbourške (medtem je že prišel v javnost podatek, da se je pri odškodninah za predolga sojenja Strasbourg zadovoljil celo samo s 40-odstotno višino domačih odškodnin nasproti strasbourškim) – ampak če se bo naša vlada tudi pri izbrisanih, torej pri neprimerno hujših kršitvah kot so kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, v tej »shemi kompenzacij« spustila tako nizko, bo prevzela veliko tveganje, da bo iz Strasbourga dobila še eno bolečo lekcijo.

Zato po mojem mnenju predstavnikom izbrisanih sploh ni treba, vsaj zdaj na začetku ne, postavljati svojih zahtev – naj vlada najprej kar sama pove, kaj ponuja »v odkup za svoje grehe«, tako kot to od nje zahteva tudi ESČP. Vsakomur razumnemu je ob tem jasno, da teh nedvomno velikih zneskov (ki bodo seveda šli iz žepov nas vseh – čeprav bi vsaj del bilo treba vzeti tudi iz žepov neposredno odgovornih za to sramoto) državni proračun ne zmore izplačati naenkrat, tako kot bo to moral šestim »zmagovalcem« iz Strasbourga, še posebej ne v sedanji hudi krizi. Razmišljati bo torej treba o obročnem odplačevanju ali čem podobnem – a v enem letu mora biti zahtevana »shema kompenzacij« sprejeta. To je seveda samo moje mnenje – obe organizaciji izbrisanih ter njuni podporniki bodo svoja stališča o vsem tem še izoblikovali.

Zelo pa obžalujem po mojem mnenju nepremišljeno izjavo odvetnika Saccuccija v Mladini o tem, da po njegovem mnenju sedaj prav vsakemu od izbrisanih za nematerialno škodo pripada 20.000 evrov odškodnine. Kakšna nerealna pričakovanja je s tem vzbudil pri tisočih prizadetih, ki so že ali še bodo zvedeli za to njegovo stališče, si ni težko predstavljati – in kako težko bo ta nerealna pričakovanja (zlasti pri prava neukih ljudeh) spet spraviti v realne okvire. A ni treba biti ne pravnik ne sploh kakorkoli izobražen človek, da ti je jasno, da ne more biti odškodnina za nematerialno škodo (za duševno in drugo trpljenje zaradi izbrisa) enaka za tistih prvih šest (in morda še za nadaljnjih sto ali tudi več tisoč) izbrisanih, ki so bili izbrisani 19 ali 20 let, in recimo za tistih sto, ki so bili izbrisani le nekaj mesecev, ker so ponovno (čeprav na drugačni podlagi!) dobili dovoljenje za stalno prebivanje že do konca leta 1992. Vsako naslednje leto je dovoljenje ponovno dobilo še po 50-100 izbrisanih, a samo za naprej, ne tudi za nazaj, bolj množično pa se je izdajanje teh dovoljenj (a še vedno samo za naprej) začelo šele po prvem, z ustavo še vedno neskladnem zakonu iz julija 1999 (ZUSDDD).

A tudi vse to je doslej privedlo šele do številke 10.000 »urejenih statusov« (in ne 13.000, kot se napačno navaja tudi v odločbah ustavnega in evropskega sodišča, ker zraven štejejo tudi okrog 3.000 dobitnikov dovoljenja za stalno prebivanje, ki pa sploh ne spadajo med izbrisane). In kaj bo s preostalimi 15.000 (ali manj, če odštejemo medtem umrle)? Po zadnji noveli ZUSDDD iz julija 2010 ne morejo dobiti praktično nič, še golega statusa ne, ker je ta novela prej norčevanje iz tistih, ki so bili leta 1992 Slovenijo prisiljeni zapustiti, kot karkoli resnega. To je vsaj zaslutilo tudi že ESČP (glej točke 223, 227, 228 in 411 v sodbi) – in to nam bo močna opora, ko bomo z že zagotovljeno podporo Varuhinje človekovih pravic v kratkem izpodbijali (tokrat še tretjič) ustavnost tega zakona pred Ustavnim sodiščem.