Dvotretjinski sen

Včasih postane prav vznemirljivo, če si človek prikliče v spomin dogajanja ob lanskih predčasnih volitvah, še posebej morda vrvež javnomnenjskih anket in splošnih volilnih napovedi. Stranke tedanje vladne koalicije so bile na dnu lestvic, njihovi liderji pa tudi. Pojavil pa se je Gregor Virant z Državljansko listo, ki je v hipu obvladala pomemben del volilnega telesa. Njegov nastop je sprožil vrsto vprašanj in domnev, večji del povezanih z namigi, da gre v bistvu za Janšev projekt, kako najti zaveznika za trdno povolilno koalicijo. Veliko se je »šušljalo«, da imata z Virantom nekakšen dogovor. Podton: njun osnovni cilj naj bi bila (trdna!) dvotretjinska parlamentarna večina …

Tradicionalni volivci levih strank so bili zmedeni in pred resnim vprašanjem, koga in ali sploh voliti. Stranke t.i. levice so dobivale vse manjšo podporo, tudi SD. Zoran Janković je s Pozitivno Slovenijo (ob pobudi uglednih osebnosti) prav tem ponudil zanimivo alternativo. Ankete so mu pripisovale soliden volilni rezultat, kljub vsemu pa so skoraj do dneva volitev kazale, da bo suvereno, celo premočno zmagala SDS z Janezom Janšo. Državljanska lista, ki je dolgo obvladovala drugo mesto, v nekaterih obdobjih pa je celo prehitela SDS, je po nerodnosti njenega voditelja nekoliko zdrsnila, a nikoli se ne ve ... Tudi manjše stranke bi lahko bile jeziček na tehtnici.

Volilni rezultati so bili za večino analitikov in volivcev popolno presenečenje. Zmagala je Pozitivna Slovenija in veljalo je prepričanje, da Janši v nobenem primeru ne bi uspelo doseči osnovnega strateškega cilja: sestaviti koalicijo z dvotretjinsko večino. Toda, glej zlomka. Ali je ta podvig zares tako nemogoč? Seveda ne gre za »veliko« koalicijo, pač pa za formulo, po kateri h koaliciji, kakršna je sedaj na oblasti, jeseni pristopijo še Socialni demokrati.

Ne vem, ali ponudba obstaja, če je (če bo?), je zagotovo vabljiva. SD bi dobila enega ali dva ministrska stolčka in lepo število dobro plačanih mest v nadzornih svetih državnih podjetij, »složno, premišljeno in odgovorno« bi spreminjali ustavo, najprej seveda z zlatim fiskalnim pravilom, potem pa naprej (morda bi zglede iskali tudi pri gospodu Orbanu na Madžarskem). Obnovili in uresničili bi obljube Bruslju ter tako dokazali svojo vdanost, slovensko delavstvo, šolnike, kulturnike in univerzitetne učitelje pa bi s pomočjo preizkušenih metodik iz hramov sv. Nikolaja popeljali na pravo pot. Milan Zver bi se elegantno umaknil, v tekmi za predsednika republike pa bi skupaj podprli nekdanjega predsednika stranke SD. Postal bi »prvi pravi predsednik vseh Slovencev«, upokojence in borce NOB bi lepo trepljal po rami, se vsevprek smehljal, poromal na Brezje in uresničil nemogoče, »ker ni vedel, da je mogoče.« Niti slutil ni, kako fantastično je živeti z dvotretjinsko večino ob predsedniku vlade, ki je dosanjal svoj sen.

Naj zaključim z notico, ki sem jo prejšnji mesec prebral v časopisu: »Na dan protireformacije, v spomin na izjemen prispevek slovenski kulturi 23. decembra 1600, naj bi Aleksander Zorn prejel zlati častni znak Republike Slovenije. Predlog ministra Turka bo gotovo naletel na splošno odobravanje. Sploh, če bo odlikovanje Zornu izročil Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije.«