Državni holding vs zlato fiskalno pravilo

„V čem je smisel zlatega fiskalnega pravila in ustanovitev državnega holdinga, skoraj hkratno?“ Moje razmišljanje je: V času izvedene finančne krize so nacionalne centralne banke že v letu 2011 omogočile bankam v težavah, da so lahko tvegana sredstva izločile iz svojih bilanc stanja in jih prenesle v bilanco stanja ECB (v zameno pa od nje dobile posojila); mnoge od teh sredstev je izredno težko ovrednotiti. Evrosistem, na katerem temelji ECB, je zaradi odkupovanja teh državnih obveznic in zagotavljanja poceni posojil evropskim bankam sedaj izjemno zadolžen.

Sedaj pa to metodo prenesimo v Slovenijo. Torej, pri nas želimo ustanoviti t.i. državni holding - centralizirati državni kapital v en monetarni bazen. V ta isti bazen bi se prenesle tudi slabe bančne terjatve npr. od NLB in drugih bank, ki naj bi znašale med 6 in 9 milijard evrov.

Poleg tega se želi hkratno uvesti t.i. »zlato fiskalno pravilo« (z zapisom v Ustavo RS).

Zakaj se uvaja takšno pravilo, ko pa bo dolg do aparatov (KAD, SOD itd.), ki jim bo denar odvzet in inputiran v državni holding, še narasel, ker bo vnesen zdravi kapital v državni holding kril izgube npr. inputiranih slabih bančnih terjatev na drugi strani. Namreč država naj se zaradi uvedenega »zlatega fiskalnega pravila« na zunaj ne bi smela zadolževati. Držalo bo tudi, da se KAD in SOD s formiranjem državnega holdinga tudi ukinjata. Zlato fiskalno pravilo sicer na zunaj omejuje zadolževanje, vendar pa bo t.i. državni dolg do lastnih državnih odjemalcev navznoter še naraščal.

Torej dolg države se v notranjih strukturah do družbe in do same sebe povečuje, navzven pa ga ne bo zaznati, ker ne bo naraščal v območju t.i. zlatega fiskalnega pravila, saj gre za prerazporejanje notranjega državnega kapitala. Potem se pojavlja vprašanje učinkovitosti t.i. »zlatega fiskalnega pravila«. V takšnih relacijah, ki jih pozna sedanji monetarni sistem, zagon gospodarstva brez dotoka kreditov oz. svežega denarja ni mogoč. Ob padcu kupne moči, trhli ekonomiji in še slabšem stanju v gospodarstvu se pojavlja vprašanje, zakaj univerzalna plomba v obliki zlatega fiskalnega pravila, ko pa to pomeni zelo omejeno zadolževanje, katerega odstotek bo za začetek glede na višino BDP-ja premajhen za ponovni zagon celotnega slovenskega gospodarstva. Torej bo slovensko gospodarstvo ostalo na tej stopnji, sedanji. Dali smo v prvo prestavno razmerje in tudi fiskalno pravilo nam ne omogoča prestaviti v višje obrate. Hkratno pa se napoveduje še sprememba delovne zakonodaje za večjo t.i. prožnost na trgu dela (vsi vemo, v katero smer gre to).

Kot zadnje nam je ponovno padla bonitetna ocena. Predsednik vlade je natwital, da gre to, kot opozorilo pripisati vsem tistim, ki so še junija zavračali varčevalne ukrepe. Hkrati pa je znano, da je kritična ocena padla na slovenski bančni sistem. Zakaj je potem nastala kriza v Sloveniji, ali zaradi gospodarstva ali zaradi slabega bančnega sistema, ki je omogočil finančne mahinacije in posledično izsuševanje slovenske ekonomije? Torej smo znižano bonitetno oceno dobili zaradi zavlačevanja s sprejetjem varčevalnih ukrepov? Napačno! Zaradi neurejenega bančnega sistema pa. In bančni sistem nam zapoveduje sprejemanje tako drastičnih ukrepov. Torej virtualni svet izvaja varčevanje na živi družbi, družbi, ki ni kriva za nastalo situacijo. Da o strukturnih gospodarskih škodah, ki so se dogajale zadnjih 20 let z divjo privatizacijo na čelu ne izgubljamo energije. Vse drugo, do sedaj omenjeno, od nameravane ustanovitve državnega holdinga do vzpostavitve t.i. zlatega fiskalnega pravila, pa vodi v t.i. drugo divjo privatizacijo državnega premoženja. Prva pa, kot vemo, se je dogajala v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Dejan Knežević, Jesenice