Odpusti nam naše grehe

Dr. Saje, tiskovni predstavnik SŠK, me je v pismih bralcev popravil, da Ratzinger ni podpisnik pisma francoskemu škofu Picanu (ki sem ga citiral v Mladini, št. 31). Res je, opozorilo g. Sajeta drži. Namesto da bi jaz pravilno napisal, da je Ratzinger (so)odgovoren za tisto škandalozno pismo, sem pomotoma navedel, da ga je »(so)podpisal«. Kajti podpisnik je predstojnik duhovniške kongregacije Dario Castrillon Hoyos in ne Ratzinger.

Žal pa dr. Saje iz te moje napake izpelje povsem napačen sklep. Gre za logiko, da ker se Ratzinger ni podpisal, tudi ne more biti kriv, kot predpostavlja dr. Saje. Nasprotno je res. V zvezi s tistim pismom (v katerem je Vatikan čestital francoskemu škofu, ker posiljevalskega klerika ni prijavil policiji) je Ratzingerjeva odgovornost trikrat večja od podpisnika Hoyosa, ne pa manjša. Najprej je večja zato, ker je Ratzinger bil takrat predstojnik kongregacije za vero in neposredni šef omenjenega Hoyosa, ki je bil predstojnik duhovniške kongregacije, torej bi Hoyosu moral Ratzinger preprečiti odpošiljanje tistega pisma, če se z njim ne bi strinjal. Ob tem je Ratzinger dodatno kriv tudi zato, ker je po logiki stvari – t. j. po hierarhičnem položaju, po kanonskem pravu in po cerkvenem pravilniku o kaznivih dejanjih klerikov – cerkvena nadrejena instanca bolj obveščena o vseh tovrstnih primerih kot pa podrejena instanca, torej ima večji pregled nad številom in škandaloznostjo primerov, zato tudi večje kompetence in s tem odgovornost. In tretjič, sporno pismo je bilo prav po zaslugi Ratzingerja tudi odposlano vsem škofijam, torej povzdignjeno v zgled, kako se naj ravna. Namesto tega pa se dr. Saje na dolgo razpiše, kako sedanji papež, nekdanji kardinal J. Ratzinger, sploh ni nič kriv za spolne škandale in kriminal v RKC. Še več, Ratzinger naj bi bil že pred papeževanjem aktiven pri preprečevanju spolnih zlorab kot tudi sankcioniranju klerikov, pod njegovim papeževanjem pa naj bi RKC celo razvila »do tovrstnih dejanj ničelno toleranco«.

Res je ravno nasprotno. Celo po prenovljenih cerkvenih pravilih - prav teh, s katerimi g. Saje dokazuje Ratzingerjevo »ničelno toleranco« (Sacramentorum sanctitatis tutela, 2001) – je še vedno škofom in klerikom ukazano, da so omenjeni primeri še naprej »prepuščeni verski kongregaciji kot apostolskemu sodišču«. Ob tem seveda prav tako še vedno velja, da so tovrstni procesi »zavezani papeškemu čuvanju tajnosti«. Skratka, vsa kleriška dejanja pedofilije in posilstev se bodo tudi odslej obravnavala znotraj cerkve, tako kot doslej, to pa ob dveh zaukazanih pogojih, ki so tudi že od prej: odločanje gre od zgoraj navzdol in zaradi »tajnosti« primerov se jih ne razkriva javno. Uradno sklicevanje na anonimnost žrtev kot glavni razlog tajnosti postopkov je le krinka za prikrivanje primerov pred javnostjo, za izogibanje storilcev pred zapornimi kaznimi (s premeščanjem) in za zmanjševanje stroškov RKC z naslova grozečih denarnih odškodnin. Tudi zato – nikakor pa ne zgolj zato – je proti sedanjemu papežu na Mednarodno kazensko sodišče v Haagu vložena kazenska ovadba zaradi hudodelstva zoper človečnost (spisana na več kot 70 straneh).

Enako je pri nas. Namesto da bi RKC regulirala svoje primere lastnih klerikov šele po prijavi na policiji ali npr. na centru za socialno delo, se po novem zdaj RKC usmerja v »terapijo« za žrtve, prijave pooblaščenim državnim ustanovam pa ne predvideva. V Sloveniji sta največja krivca za tovrstne »prenovljene« postopke dr. Anton Stres in dr. Andrej Saje. V zvezi s kleriško pedofilijo in posilstvi sta v medijih prav ona najbolj zagovarjala opisan cerkveni pristop. Tudi v tem smislu je odgovor dr. Sajeta dodatna ponazoritev glavne poante mojega prejšnjega članka o tem, zakaj je RKC neučljiva.