Libijski bumerang

Uboj ameriškega veleposlanika v Libiji in sovraštvo, ki je izbruhnilo na ulicah bližnjevzhodnih mest, je celotno ameriško strategijo postavilo pred resno preizkušnjo

Ko so ZDA in številne evropske države revolucionarno vrenje v arabskih državah izkoristile tudi za rušenje Moamerja Gadafija, je bila za večino svetovnih medijev to enoznačna, pozitivna zgodba. Po uboju ameriškega veleposlanika v Libiji, besu arabskih množic, ki precej neprijetno spominja na predvidevanja o »spopadu civilizacij« Samuela Huntingtona, in po zapiranju ameriških diplomatskih predstavništev v številnih islamskih državah pa je vse bolj jasno, da ima »uspešna« zgodba o padcu diktatorja v Libiji tudi svojo drugo plat.

Mnogi so na to opozarjali že v času, ko so Natove bombe sejale smrt tudi med civilnim prebivalstvom Libije, med ljudmi, ki naj bi jih zavezništvo menda varovalo pred še hujšimi pokoli. Po podatkih organizacije Human Rights Watch naj bi namreč Nato med intervencijo povsem brez razloga povzročil smrt več kot 70 ljudi, od tega 29 žensk. In vse to zato, da bi se do velike moči prikopali tudi – skrajni islamisti.

»To je prvič v ameriški zgodovini, da smo uporabili našo vojaško moč zato, da bi na oblast spravili skupino ljudi, ki jih v resnici sploh ne poznamo,« je dejal Nicholas Burns, nekdanji Bushev državni podsekretar marca leta 2011. Paul Sullivan, profesor političnih ved na Univerzi Georgetown in specialist za Libijo, pa je dejal, da bi »lahko bilo veliko presenečenje, če bi Gadafi odšel in bi spoznali, s kom imamo pravzaprav opravka«. To presenečenje so sicer napovedovale že črne zastave Al Kaide, ki so po »osvoboditvi« Tripolisa zavihrale na ulicah libijskega glavnega mesta, toda svet je moral očitno dočakati uboj ameriškega veleposlanika, da bi postalo splošno znano to, kar je že dolge mesece javna skrivnost tega dela sveta – da so na oblasti islamisti, ki imajo precej tesne povezave z organizacijami, ki naj bi bile po 11. septembru pravzaprav največji sovražnik ZDA. V ameriških časnikih se takšne spremembe z evfemizmom označujejo kot »nenačrtovane posledice«. Takšne posledice imajo seveda dolgo zgodovino – na podoben način so ZDA po sovjetski invaziji Afganistana mudžahedine oskrbovale s »stingerji« in drugim sofisticiranim orožjem, ki je bilo nato kmalu uperjeno proti državi, ki jih je oborožila.

Zgodba se sedaj ponavlja. Revolucije so tudi ob pomoči ZDA res povzročile padec številnih avtokratskih režimov, toda hkrati na oblast prihajajo vse bolj radikalni islamisti, ki največjo težavo pri svojih načrtih o spremembi družbe vidijo – prav svojem dosedanjem zavezniku, ZDA. To se dogaja od Tunisa, Egipta in Libije do Sirije, ki razpada v državljanski vojni. Številni ameriški komentatorji se sredi teh sprememb ne znajdejo najbolje in kot »paradoksalno« in »ironično« opisujejo dejstvo, da so žrtve gneva arabskih množic te dni prav tisti državljani in države, ki so najbolj zaslužne za rušenje tako osovraženih »režimov.« Libija pod vlado Mohameda Magariefa, prijatelja ZDA, ki je v tej državi živel od leta 1989 do leta 2011 še zmeraj ostaja slaba, razdrobljena dežela, ki jo nadzorujejo različne milice, ki vladajo v različnih predelih države.

Američane pa te dni še zmeraj preganja tudi preprosto vprašanje, ki si ga je v svojem času zastavljal tudi ameriški predsednik George Bush: »Zakaj nas tako sovražijo, če smo tako dobri?« Eden od odgovorov na to vprašanje so seveda tudi vsa ravnanja ameriške administracije, od napada na Irak na podlagi lažnih razlogov, do tesnega zavezništva z režimi, ki so jih nato odnesli protesti množic. Ameriška politična elita se danes, na primer, ne spominja prav rada dejstva, da je še leta 2009 ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton egiptovskega predsednika Mubaraka javno razglasila za »prijatelja svoje družine«. Ko je takšen »prijatelj« nenadoma za zapahi in obsojen, potem seveda nujno trpi tudi ugled vseh »prijateljev« obsojenca. Še posebej v primeru, ko prijateljstvo ni samo naključno, pač pa je podmazano z finančno pomočjo ZDA in medsebojno prepletenimi interesi. Pomoč pri spravljanju na oblast ljudi, »ki jih sploh ne poznamo« se je izkazala kot pravi »libijski bumerang«. Ki pa očitno ni imel vzgojnega učinka, saj ameriški politiki isto lekcijo pravkar znova ponavljajo tudi v Siriji.